Sir 24,1-4.8-12; Ef 1,3-6.15-18; Jn 1,1-18

Evangelij današnje nedelja se začenja s slovesnimi besedami:

»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog«.

Evangeljski odlomek, ki Jezusa povzdigne tako visoko, izven časa in prostora, je isti, ki nam ga ob koncu tako zelo približa:

»In Beseda je postala meso in se naselila med nami«.

Neverjetna pomembnost Janezovega prologa je prav v tem, da nam predstavi Jezusa, ki je istočasno Bog in človek, oboje v isti osebi.

Toda zakaj je Jezus Kristus, Božji Sin, druga oseba Svete Trojice, predstavljen v evangeliju kot Beseda in kaj pomeni Beseda? Slovnično gledano je najpomembnejša beseda stavka »glagol«, ki izraža dejavnost; v našem primeru pa »beseda« pomeni preprosto besedo v svojem najvišjem pomenu.

Poglejmo, kaj se zgodi z besedo. Recimo da imam v glavi neko misel: pomislim na primer na luč. Nihče, razen mene, ne ve za to misel. Toda če misel, ki se mi je porodila, izgovorim in rečem: »Luč!«, postane beseda in začne bivati tudi izven mene. Zahvaljujoč besedi, misel o luči, ne da bi se ločila od mene, obstaja tudi izven mene v tistem, ki jo je slišal.

Zdaj pa vse to prenesimo na Božjega Sina in razumeli bomo, zakaj je imenovan Beseda. Bog Oče ima v sebi misel ali pa podobo; misel, ki je tako široka, da v sebi zaobjema vse, kar je on sam, vse, kar želi narediti in kar lahko naredi; imenuje se »Sin«. On »izrazi«, izgovori to skrivnostno Besedo. Izrazi jo, ko ustvarja svet, rekoč: »Bodi svetloba!«. Od tistega trenutka Božja beseda na nek način biva tudi izven njega. Stvari – sonce, luna, zvezde, morja, gore – so kakor Božje besede, ker nam govorijo o njem in o Trojici. Stvarstvo je prva knjiga, ki jo je napisal Bog, knjiga, iz katere lahko berejo vsi, tudi nepismeni. Napisana je bila s pomočjo Besede, kajti v prologu v nadaljevanju beremo:

»Vse je nastalo po njej«.

Bog ponovno spregovori svojo Besedo, ko navdihuje preroke. Sveto pismo je kakor druga knjiga, po kateri Bog še bolj odprto razodeva svojo misel in svojo voljo. Končno Bog razodene samega sebe dokončno in popolnoma, ko njegova Beseda postane meso v telesu Device Marije in se rodi v Betlehemu. Zdaj nimamo več pred seboj množico stvari ali besed, ampak osebo iz mesa in kosti: Jezusa Kristusa. On je živa Božja Beseda.

Kakor smo videli, da se zgodi z besedo na splošno, tako se je zgodilo tudi z Besedo, ki je Sin. Ne da bi prenehal biti »pri Bogu«, je prišel in »prebival med nami«. Kakor si je moja beseda privzela glas, da ste jo lahko slišali, tako si je Božja Beseda privzela meso, da smo jo lahko videli. »Kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli: Besedo življenja« (1 Jn 1,1). Božja Beseda je postala podoba. Kristus je namreč »podoba nevidnega Boga« (prim. Kol 1,15).

Doslej smo govorili o Božji besedi; zdaj pa spregovorimo o človeški, o naši besedi. Ob tolikem dostojanstvu besede si moramo zastaviti vprašanje: kako uporabljamo ta čudoviti dar, ki ga je Bog dal človeku? Če hočemo imeti merilo presojanja, poglejmo kako je Bog uporabil besedo. Bog je naredil iz besede orodje razodetja: z njo nam je razodel resnico o samem sebi, o nas, o naši usodi. Zahvaljujoč Svetemu pismu vemo, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Njegova beseda je »resnica«. Iz besede je naredil tudi sredstvo »komunikacije«. Z njeno pomočjo nam je odprl svoje srce, razodel nam je samega sebe. Njegova beseda je »beseda življenja«. Janezov prolog nadaljuje z opisovanjem Besede:

»V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi«.

Rekel sem, da poglejmo, kako mi uporabljamo besedo. Vsi se zavedamo, kako pogosto so besede prazne, z njimi manipuliramo, pogosto so lažne, posebno danes, ko je inflacija besed zaradi množičnih sredstev družbenega obveščanja. Pogosto jih človek uporablja, da bi prikril resnico, namesto, da bi jo razodeval. O nekem diplomatu so njegovi sodobniki govorili: »Toliko govori, da nič ne pove«. Toda to včasih velja tudi za nas: veliko govorimo, da ne bi nič povedali, da bi prikrili to, kar dejansko mislimo. Beseda postane dimna zavesa. Od tod nezaupanje, ki se je ustvarilo do izgovorjenih in zapisanih besed.

Jezus je rekel: »Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan« (Mt 12,36). Katera beseda je prazna? Je to vsaka beseda, ki smo jo izrekli v šali in ni nujno potrebna? Gorje nam, če bi bilo tako; nihče se ne bi rešil! Tudi beseda, ki jo rečemo v šali, je lahko na svoj način »koristna«, če razvedri, dvigne duha. Resnično »prazna« beseda je hinavska, varljiva beseda, ki govori o nečem, česar sploh ni. V uvodu v svoj znani Slovar del in osebnosti Valentino Bompiani pripoveduje tole zgodbo. Julija 1938 je bil v Berlinu mednarodni kongres založnikov, ki se ga je udeležil tudi on. V zraku e bilo že čutiti vojno in nacistična vlada je že kazala svoje mojstrstvo v manipuliranju z besedami v službi propagande. Predzadnji dan je minister Goebbels povabil udeležence kongresa v dvorano parlamenta. Delegate iz raznih držav so prosili za pozdravno besedo. Ko je prišel na vrsto eden od švedskih založnikov, je stopil na oder in z resnim glasom izrekel naslednje besede: »Gospod Bog, govoriti moram v nemščini. Nimam ne besednega zaklada in ne poznam slovnice, sem ubogi človek, izgubljen med množico besed. Ne vem, ali sta prijateljstvo in čast moškega ali ženskega spola, ali sta zvestoba in mir srednjega spola. Zato, Gospod Bog, ponovni vzemi te besede, nas pa prepusti naši človeškosti. Morda nam bo uspelo, da se bomo razumeli in rešili«.

Sledil je bučen aplavz med katerim je Goebbels, ki je razumel namig, zapustil dvorano. Strašno je, če je potrebno priti do tega, da človek prosi Boga, naj vzame nazaj besede, ker nam te le še škodujejo.

Ko so enega od kitajskih cesarjev vprašali, katero stvar bi bilo najbolj nujno narediti, da bi svet postal izboljšali, je brez pomisleka odgovoril: preoblikovati besede! Hotel je reči: besedam je potrebno ponovno dati njihov pravi pomen. In imel je prav. Nekatere besede so bile postopoma popolnoma izpraznjene njihovega izvirnega pomena in napolnjene s povsem nasprotnim pomenom. Njihova uporaba ne more biti drugačna, kot pogubna. To je podobno, kakor da bi na steklenico arzena nalepili etiketo »kipeči pospeševalec prebave«: zagotovo bi se kdo zastrupil. Države so sprejele zelo stroge zakone proti ponarejevalcem denarja, nihče pa ne ukrepa proti ponarejevalcem besed.

Nikomur se ni zgodilo to, kar se je zgodilo ubogi besedi ljubezen. Moški, ki je posili žensko, se opraviči, da je to storil zaradi ljubezni. Izraz »ljubezenski odnos« pogosto pomeni najbolj vulgarno dejanje egoizma, pri katerem vsakdo misli le na lastno potešitev, popolnoma pa spregleda drugega in ga poniža na preprost predmet.

Vztrajali smo pri zlorabi besede v družbenem okolju. Toda evangelij vedno prinaša tudi namig za osebno področje. Zato si moramo, preden sklenemo, zastaviti še drugo vprašanje: Kako jaz v mojih odnosih z drugimi uporabljam besedo? Sv. Pavel opominja:

»Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje« (Ef 4,29).

Umazane besede – žolčne, nasilne, ofenzivne ali sarkastične – so kakor granate, ki jih mečemo v obraz sogovorniku: ko eksplodirajo, ranijo in ponižujejo. Še posebno takrat, če so namenjene tistim, ki od nas upravičeno pričakujejo prijazne, opogumljajoče in nežne besede; to so lahko sozakonci, lastni starši ali otroci, trpeči človek. Za takšne besede bo človek ob vesoljni sodbi zagotovo dajal odgovor!

Vrednost človeka se ne meri toliko po besedah, ki jih zna povedati, ampak bolj po tistih, ki jih je znal ohraniti v molku. Tudi navada preklinjanja, opolzkega ali dvoumnega govorjenja, ki polni celo knjige in gledališke predstave, je žalitev dostojanstva besede. To so v vseh pogledih »grde« besede; istočasno žalijo moralo in vzgojo.

In še misel o lepi besedi! Kakšen dar in priložnost za medosebne odnose! »Izreči lepo besedo.«, »Nameniti nekomu lepo besedo.«: to so splošni in preprosti izrazi, ki pa so zelo pomenljivi. »Lepa« beseda je tista, ki je podobna Božji besedi: je v službi razodevanja resnice in posredovanja dobrega. Preprosto bi rekli, da je to beseda tolažbe, naklonjenosti, opravičila, ki jo znamo nameniti bratu ali sestri. Bodimo torej pogumni: takoj začnimo izgovarjati lepe besede. To bo tudi najbolj gotova pot, da bomo … tudi od drugih deležni lepih besed!

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 55-59. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.