4 Mz 6,22-27; Gal 4,4-7; Lk 2,16-21

Cerkev nas upravičeno vabi, da v božični osmini obhajamo praznik Marije Matere Cerkve. Prav na božič, namreč v trenutku, ko je »rodila sina, prvorojenca« (Lk 2,7), in ne prej, je Marija resnično in v polnosti postala Božja Mati. Mati ni naslov, kakor drugi, ki jih dodajamo od zunaj in ne vplivajo na samo bit človeka. Mati se postane po prehodu skozi celo vrsto izkušenj, ki za vedno zaznamujejo in spremenijo ne le ženinega telesa, ampak tudi njeno zavedanje same sebe.

Ko govorimo o Marijinem Božjem materinstvu, Sveto pismo nenehno izpostavlja dve prvini ali temeljna trenutka, ki med drugim odgovarjata tistim, ki so bistveni tudi za splošno človeško izkušnjo, ko gre za resničnost in polnost materinstva. To sta: spočeti in roditi. »Glej, spočela boš in rodila sina« (Lk 1,31). Tisti, ki se »poraja« v njej, je od Svetega Duha in ona bo »rodila« sina (prim. Mt 1,20 sl.). Izaijeva prerokba, v kateri je bilo vse to vnaprej napovedano, se izrazi na enak način: »Glej, mladenka bo spočela in rodila sina« (Iz 7,14). Prav zato šele ob božiču, ko rodi Jezusa, Marija v polnosti postane Božja Mati. Prvi trenutek porajanja je skupen tako očetu kot materi, medtem ko je drugi trenutek, rojstvo, lasten samo materi.

Božja Mati! Naslov, ki izraža eno od skrivnosti in za razum enega od največjih paradoksov krščanstva. Ta naslov je napolnil Cerkveno bogoslužje s čudenjem. Cerkev, ki privzema za svoje čudeže starozaveznega Božjega ljudstva v trenutku, ko se je Božja slava v podobi oblaka spustila in obstala v templju (prim. 1 Kr 8,27), vzklika: »To, kar nebes nebesa ne morejo zaobseči, se je naselilo v tvojem telesu in postalo človek!« (starodavni božični spev).

Božja Mati je najstarejši in najpomembnejši dogmatični Marijin naslov, ki ga je Cerkev dorekla na koncilu v Efezu leta 431 kot versko resnico, ki jo morajo verovati vsi kristjani. To je temelj vse Marijine veličine. To je sam začetek mariologije; zato Marija v krščanstvu ni le predmet pobožnosti, ampak tudi teologije; vstopa v samo razpravljanje o Bogu, kajti Bog je neposredno vpleten v Marijinem Božjem materinstvu. To je tudi najbolj ekumenski naslov, kar jih sploh obstaja, ne le zato, ker je definiran na ekumenskem koncilu, ampak tudi zato, ker je edini, ki ga vsaj načelno sprejemajo vse krščanske veroizpovedi.

V novi zavezi za Marijo ne najdemo izrecno naslova »Božja Mati«. Najdemo pa trditve, ki ob pozornem razmisleku Cerkve pod vodstvom Svetega Duha kažejo, da je ta resnica že vsebovana v jedru. Kot smo videli, je o Mariji rečeno, da je spočela in rodila sina, ki je sin Najvišjega, sveti in Božji Sin (prim. Lk 1,23-32.35). Iz evangelijev torej izhaja, da je Marija mati sina, o katerem se ve, da je Božji Sin. Zato je v evangelijih po pravici imenovana: Jezusova mati, Gospodova mati (prim. Lk 1,43) ali pa preprosto »mati« in »njegova mati« (prim. Jn 2,1-3). Potrebno bo, da bo Cerkev v razvoju svoje vere sama sebi pojasnila, kdo je Jezus, preden bo vedela, čigava mati je Marija.

Marija seveda ne postane Božja Mati na efeškem koncilu leta 431 (kot Jezus ne postane Bog šele na nicejskem koncilu leta 325, ki ga kot takega definira); to je bila tudi že prej. To je le trenutek, ko se je Cerkev v razvoju in izrekanju svoje vere, pod pritiskom krivoverstva, v polnosti zavedala te resnice in do nje zavzela stališče. Podobno, kot se zgodi pri odkritju nove zvezde: ta se ne rodi v trenutku, ko njena svetloba doseže zemljo in jo opazijo v observatoriju, ampak je obstajala že prej, morda že na tisoče let.

V tem procesu, ki je privedel do slovesne razglasitve Marije kot Božje Matere, lahko ločimo tri velika obdobja.

V začetku in skozi vse obdobje, ki ga je obvladovalo gnostično in doketistično krivoverstvo, so Marijino Božje materinstvo pojmovali predvsem kot telesno materinstvo. Ti krivoverci so namreč zanikali, da bi imel Kristus resnično človeško telo, če pa ga je že imel, naj bi bilo to telo rojeno iz žene in če je bilo rojeno iz žene, naj bi to zares izhajalo iz njenega mesa in krvi. Proti njim je bilo potrebno odločno trditi, da je bil Jezus Marijin sin in »sad njenega telesa« (Lk 1,42) in da je bila Marija resnična in naravna Jezusova Mati. Nekateri od teh krivovercev so namreč dopuščali, da bi se Jezus rodil iz Marije, toda ne bi bil spočet v Mariji, se pravi v njenem telesu. Po njihovo je bil rojen preko Device, ne iz Device, ker je »iz nebes prišel v Devico in prihaja iz nje bolj na prehodni način, kot pa da bi bil resnično rojen: preko nje, ne iz nje, v Devici nima matere, ampak pot«. Tertulijan komentira, da Marija v skladu z njihovim naukom »naj ne bi nosila Jezusa v telesu kot svojega Sina, ampak kot svojega gosta«.

Marijino materinstvo v tem najstarejšem obdobju je predvsem v službi dokazovanja Jezusove človeške narave. Prav v tem obdobju se je izoblikoval člen Veroizpovedi: »In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device«; prvič se pojavi tudi naslov Theotókos, Božja Mati.

Odslej bo prav uporaba tega naslova vodila Cerkev pri odkrivanju globljega materinstva, ki bi ga lahko poimenovali metafizično materinstvo. Zgodilo se je v času velikih kristoloških sporov v 5. stoletju, ko osrednji problem glede Jezusa Kristusa ni več vprašanje njegove resnične človeške narave, ampak enovitosti njegove osebe. Marijinega materinstva ne gledajo več le v odnosu do Jezusove človeške narave, ampak – kar je bolj upravičeno – v odnosu do ene same osebe učlovečene Besede. In ker ta edina oseba, ki jo je Marija rodila, telesno ni nič drugega kot Božja oseba Sina, je posledično ona resnična »Božja Mati«.

Z ozirom na to so navajali primer tega, kar se dogaja v vsakem človeškem materinstvu. Vsaka mati da svojemu otroku telo, ne pa duše, ki je vdihnjena neposredno od Boga. Vendar nihče ne reče svoji materi: »mati mojega telesa«, ampak preprosto »moja mati«, mati mene samega v celoti, kajti duša in telo sestavljata eno samo naravo oz. resničnost. Podobno moramo tudi Marijo klicati Božja Mati, čeprav je dala Jezusu samo človeško in ne tudi Božje narave, kajti v njem človeškost in božanskost tvorita eno samo osebo.

Med Marijo in Kristusom ni več le odnos v telesnem redu, ampak tudi v metafizičnem, to pa jo postavlja v vrtoglave višine, ker ustvarja enkraten odnos tudi med njo in Očetom. Na efeškem koncilu to postane za vedno pridobitev Cerkve:

»Če kdo ne prizna, da je Bog resnično Emanuel in je zato sveta Devica, ki je po mesu rodila Božjo Besedo, ki je postal meso, Bogorodica, bodi izobčen«.

To je bil trenutek velikega veselja za vse efeško ljudstvo, ki je pred koncilsko dvorano čakalo očete in jih z baklami in pesmimi spremljalo na njihove domove. Ta razglasitev je povzročila pravo eksplozijo češčenja Božje Matere, ki tako na vzhodu kot na zahodu nikoli več ni usahnila in se je izražala v bogoslužnih praznovanjih, ikonah, hvalnicah in gradnjah številnih cerkva, ki so njej posvečene, med katerimi je Sveta Marija Velika v Rimu.

Toda tudi to še ni bil končni cilj. Potrebno je bilo odkriti še drugo raven Marijinega Božjega materinstva, ki je sledilo fizičnemu in metafizičnemu in sicer njeno duhovno materinstvo. To je bil velik prispevek latinskih avtorjev, še posebej sv. Avguština. Marijino materinstvo vidijo kot materinstvo v veri, kot duhovno materinstvo. Nahajamo se v obdobju veličine Marijine vere. Ob Jezusovi besedi: »Kdo je moja Mati?«, Avguštin odgovarja tako, da Mariji v najvišji meri pripisuje tisto duhovno materinstvo, ki izhaja iz njenega izpolnjevanja Očetove volje: »Ali morda Devica Marija ni izpolnjevala Očetove volje, ona, ki je verovala, v veri spočela, ona, ki je bila izbrana zato, da bi se iz nje rodilo odrešenje za vse ljudi, ona, ki jo je Kristus ustvaril, preden je bil on sam v njej ustvarjen? Seveda je sveta Marija izpolnila Očetov voljo in zato je za Marijo veliko več to, da je bila Jezusova učenka, kot pa da je bila Kristusova Mati«. »Še preden je Kristusa spočela telesno, ga je spočela v svojem srcu«.

Marijino telesno in metafizično materinstvo je zdaj okronano s priznanjem duhovnega materinstva oz. materinstva v veri, ki iz Marije napravlja prvo in najsvetejšo Božjo hčer, prvo in najbolj učljivo Kristusovo učenko, ustvarjenino, ki jo – dodaja sv. Avguštin – »zaradi časti, ki smo jo dolžni Gospodu, ne smemo niti omeniti, ko je govora o grehu«. Telesno oz. dejansko Marijino materinstvo s svojim izjemnim in edinstvenim odnosom, ki ustvarja med njo in Jezusom ter med njo in vso Sveto Trojico, je in ostaja – objektivno gledano – nekaj največjega in edinstvenega; toda ona je vse to prav zaradi tega, ker najde osebni odgovor v Marijini ponižni veri. Za Evo je bil edinstven privilegij, da je postala »mati vseh živih«; a ker ni verovala, ji to ni nič koristilo; namesto blagrovanja jo je zadela usoda nesrečnice.

Mi ne moremo posnemati Marije v tem, da je spočela Kristusa v svojem telesu; lahko in moramo pa jo posnemati v spočenjanju Kristusa v srcu s tem, da verujemo. Veroizpoved, ki jo bomo sedaj skupaj izpovedali, je najbolj primeren trenutek, da to storimo …

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 52-56. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.