5 Mz 30,10-14; Kol 1,15-20; Lk 10,25-37

V svetovno znani glasbi in književnosti so nekateri odlomki, ki so postali slavni. Nekaj not, razporejenih v določenem zaporedju, je dovolj, da vsak poznavalec takoj vzklikne: »Peta Beethovnova: usoda, ki trka na vrata!«. Tistih nekaj not je kot podpis ali nezamenljivi zaščitni znak. To značilnost imajo tudi številne Jezusove prilike. Ena od teh je prav ta, ki jo beremo v današnjem evangeliju. »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho …« in vsi vzkliknejo: prilika o usmiljenem Samarijanu! Toda poglejmo okoliščine, ki so jo pogojevale:

»Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: 'Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?' On pa mu je dejal: 'Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?' Ta je odgovoril: 'Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.' 'Prav si odgovoril', mu je rekel, 'to delaj in boš živel'. Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: 'In kdo je moj bližnji?'.

O težavi, ki je mučila učitelja postave, so v judovskem okolju tistega časa veliko razpravljali. Beseda je tekla o tem, kdo naj bi bil za Izraelca njegov resnični bližnji. Najbolj velikodušni so sprejemali v kategorijo bližnjih vse sonarodnjake in vnete privržence, ki so iz poganstva prestopili v judovstvo. Smisel vprašanja je torej: do kod naj sega dolžnost ljubiti bližnjega? To vprašanje spominja na Petrovo vprašanje: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« (Mt 18,21). Na Petrovo vprašanje Jezus odgovori s priliko o velikodušnem gospodarju in neusmiljenem služabniku; tudi na vprašanje učitelja postave odgovori s priliko.

»Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli.«

Umeščenost v prostor se sklada s stvarnostjo. Gre namreč za pot, ki je bila predvsem v tistem času strma in je vodila skozi golo puščavo, polna nepreglednih ovinkov, ki so bili primerni za zasedo. V nekaj kilometrih se pot spusti iz sedemsto metrov nad morjem do nekaj sto metrov pod morsko gladino. Jezus je to pot dobro poznal, ker jo je sam v obe smeri večkrat prehodil. Toda nadaljujmo z branjem:

»Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil«.

Kombinacija oseb – Samarijan, ki pomaga Judu! – pomeni, da je kategorija bližnjega nekaj splošnega, ne pa posebnega. Pred seboj ima človeka, ne pa krog družine, naroda ali verske skupnosti; človeka samega v sebi, ne pa, kar je dodano njegovi resničnosti. Tudi sovražnik je bližnji! »Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani« (Jn 4,9).

Tu pa je še drug poduk prilike: kako postati bližnji. Kaj je storil Samarijan?

»Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: 'Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil'«.

Samarijan se najprej približa ranjenemu človeku, »stopi« k njemu. Čuteče in usmiljene ljubezni ne more biti brez neke bližine, tudi dejanske in fizične. Ljubezen do bližnjega se običajno začne z mojimi koraki, ki prekinejo neko jasno hojo in se usmerijo v srečanje z drugim. To ima pogosto svoj izvor v ponižnem začetku, ki pa ni najlažji: zapustiti svojo pot, svoje načrte, svojo prihodnost in se za nek določen čas prilagoditi potrebam drugega.

Potem pa se Samarijan za nekaj časa da na razpolago ranjenemu človeku: oskrbi njegove rane, nanje zlije olja in vina ter ga posadi na svoje živinče. Ranjenec je za nekaj časa postal njegova edina skrb. Pomembna je še ena podrobnost glede ježe: Samarijan odstopi svoje mesto ranjenemu človeku. Ljubiti pomeni znati odstopiti svoje mesto in sprejeti mesto drugega. Samarijan je človek kakor drugi, ima svojo preteklost, svoje izročilo, svojo družino, delo, zakone in tudi načrte. Nedvomna ga čakajo njegovo delo, družina, prijatelji. Toda za nekaj časa je vse to postavil ob stran.

Končno se Samarijan umakne in nadaljuje svojo pot, na neki način se začenja umikati. Ranjenega človeka zaupa usposobljenemu osebju in za to plača iz svojega žepa dva denarija. To kaže tudi na meje ljubezni do bližnjega, ki jih začrtajo ti bežni odnosi. Ne gre za to, da bi prepustil bližnjega samemu sebi, ampak ga izroči tistim, ki jim po službi pripada, da se ukvarjajo z njim, kajti nihče ne more sam poskrbeti za potrebe vseh.

Ob koncu je jasen odgovor na vprašanje, kako postati bližnji: z deli, ne le z besedami. Janez bo rekel: »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18). Če bi se Samarijan zadovoljil le s tem, da bi se mu približal in rekel tistemu nesrečnežu, ki je ležal v krvi: »Revček, kako zelo se mi smiliš! Kaj se ti je zgodilo? Bodi pogumen!«, in podobno, potem pa bi odšel, ali ne bi bila vse to ironija in žalitev? Prisluhnimo, kako se prilika konča:

»'Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?' Oni je dejal: 'Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje'. In Jezus mu je rekel: 'Pojdi in tudi ti tako delaj!'«.

Jezus tu naredi doslej neviden preobrat glede na tradicionalno pojmovanje bližnjega. Bližnji je Samarijan, ne pa ranjenec, kot bi to pričakovali. To pomeni, da ni treba pasivno čakati, da se bo bližnji nenadoma prikazal na naši poti, morda celo s kakšnim svetlobnim znamenjem in z zavijanjem sirene. Na nas je, da smo ga pripravljeni opaziti v naši bližini ali ga odkriti. Bližnji je nekdo, ki je vsak izmed nas poklican postati! Problem učitelja postave se zdi postavljen na glavo; iz abstraktnega in akademskega problema nastane konkreten in operativen problem. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ni: »Kdo je moj bližnji?«, ampak: »Komu lahko tukaj in zdaj jaz postanem bližnji?«.

Pogosto so si zastavljali vprašanje, če je pripoved o usmiljenem Samarijanu prilika ali pa resnična zgodba; če je Jezus zajel iz dogodka, ki se je resnično zgodil, ali pa si je on sam izmislil to sceno, kot to običajno stori, ko pripoveduje prilike. Odgovor bi bil, da se pod priliko o usmiljenem Samarijanu dejansko skriva resničen dogodek. Pa ne majhen dogodek, kot recimo rop, ki bi se zgodil na poti med Jeruzalemom in Jeriho, ampak velik dogodek. Velik, kakor je velika sama zgodovina človeštva!

V skladu z nekaterimi starimi razlagami je človek, ki je šel iz Jeruzalema v Jeriho Adam, celotno človeštvo; Jeruzalem je raj, Jeriha pa je svet; razbojniki so zli duhovi in strasti, ki človeka pahnejo v greh, ki povzroči smrt; duhovnik in levit so postava in preroki, ki so videli položaj človeka, a niso mogli storiti ničesar, da bi ga spremenili; usmiljeni Samarijan je Kristus, ki je izlil na človeške rane vino svoje krvi in olje Svetega Duha; gostišče, kamor odpelje najdenega človeka, je Cerkev, gostilničar je pastir Cerkve, ki mu je zaupana oskrba; dejstvo, da je Samarijan obljubil, da se bo vrnil, kaže na drugi prihod odrešenika (prim. Origen, Omelie su Luca, 34).

Zdaj vemo, koga moramo posnemati, kdo je za anonimnim Samarijanom. Ljubiti bližnjega, biti mu blizu: to je zahteva hoje za Kristusom; to je prva dolžnost tistega, ki hoče biti njegov učenec. Sklep: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« spominja na tisto, kar je Jezus rekel apostolom potem, ko jim je umil noge: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,15).

Priliko moramo torej prenesti v naše konkretno vsakdanje življenje. Ko poslušamo pripoved, se lahko kaj hitro vznemirimo ob drži tistega levita ali pa onega duhovnika, ki sta šla mimo, ne da bi se ustavila, in morda izkoristimo priložnost, da obtožujemo vse sodobne levite in duhovnike. Nedvomno je res, da omenjene besede morajo dati misliti v prvi vrsti nam duhovnikom. Ampak bilo bi iskanje izgovorov, če bi se omejili le na to početje. Koliko »na pol mrtvih« ljudi (telesno in duhovno) smo tako duhovniki kot laiki srečali v življenju, in smo se morda umaknili nazaj!

Prilika o usmiljenem Samarijanu ima danes neko posebno področje, kjer jo lahko ponovno apliciramo. Moderni razbojniki, ki puščajo sredi ceste na pol mrtve ljudi, so tako imenovani »cestni pirati«, vozniki ki s svojo neodgovorno ali agresivno vožnjo dnevno povzročajo hude nesreče, pogosto tudi s smrtnim izidom. Duhovnik in levit so tisti, ki v teh primerih ne priskočijo na pomoč, da ne bi imeli težav, da si ne bi umazali rok ali izgubljali časa. Usmiljeni Samarijani pa so vsi tisti, ki se trudijo, da bi bile naše ceste bolj varne: odgovorni za kontrolo prometa in pomoč na cestah, prometna policija. Njim moramo biti hvaležni, čeprav smo včasih tudi mi plačali kakšno zasluženo kazen.

Tukaj se bomo razšli, a v naših ušesih naj odzvanjajo Jezusove besede: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 237-241. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.