Mdr 1,13-15.2,23-25; 2 Kor 8,7.9.13-15; Mr 5,21-43

Današnja berila nas vabijo k razmisleku o zahtevni a zdravilni temi: o smrti. V prvem berilu slišimo naslednjo slovesno izjavo:

»Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje. Tudi rodilnost bitij na svetu skrbi za njihov obstoj in v njih ni uničujočega strupa, tudi podzemlje nima na zemlji oblasti … Toda Bog je ustvaril človeka za nepropadljivost in ga naredil kot podobo lastne izjemnosti. Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti«.

Te besede nam dajo ključ, da razumemo, zakaj smrt v nas prebuja toliko odpora. Vzrok je v tem, da nam ni »naravna«; taka, kot jo izkušamo v trenutnem redu stvari, je nekaj tujega naši naravi, je sad »hudičeve nevoščljivosti«; zato se z vsemi močmi borimo proti njej. To naše neukrotljivo zavračanje smrti je najbolj dokaz, da nismo ustvarjeni zanjo in da ne bo imela zadnje besede.

V evangeljskem odlomku najdemo praktično potrditev trditve, da Bog noče smrti in da bo naša zadnja usoda »nesmrtnost«. Gre za vstajenje Jairove hčerke, ki je ena najbolj ganljivih evangeljskih pripovedi in primer tega, kar v literaturi imenujemo »prefinjeno«. Sestavljena je iz pripovedi, ki si na različnih krajih zelo hitro sledijo.

V ospredju je prizor na obali jezera. Jezusa obkroža velika množica, ko se do njega prerine mož, ki mu je videti, da trpi, pade pred Jezusove noge in ga prosi: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju«. Jezus se ustavi sredi govora in gre z možem proti njegovi hiši, sledi pa mu množica, ki se noče odpovedati Učiteljevi bližini in morda upa, da bo priča čudežu.

Drugi prizor se zgodi na poti. Neka žena, ki je krvavela, se skrivoma približa Jezusu, da bi se dotaknila njegove obleke in je hipoma ozdravela. Medtem ko Jezus govori z njo, pridejo Jairovi domači in mu povedo: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?«. Jezus, ki je vse slišal, je rekel predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!«. To je skoraj kakor odpev v Jezusovih ustih. Tudi ženi, ki je pravkar ozdravela krvavenja, je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«.

In že smo pred osrednjim prizorom v Jairovi hiši. Veliko vznemirjenje, ljudje jokajo in žalujejo, kar je povsem običajno ob ravnokar preminuli mladenki. »Vstopil je in jim rekel: 'Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi'«. Ko je vse odslovil, je vzel s seboj očeta in mater deklice in tiste, ki so bili z njim in je vstopil tja, kjer je bila deklica. »Deklico je prijel za roko in ji rekel: 'Talíta kum,' kar v prevodu pomeni: 'Deklica, rečem ti, vstani!'. Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti«.

Tu pride do izraza »prefinjenost« pripovedi: izjemne stvari, ki presegajo človeka, so opisane z izjemno preprostimi vsakdanjimi besedami, tako da bolj spregovorijo dejanja, ko pa same besede. Povabilo, naj dajo deklici takoj jesti, doda Jezusovi gesti ton ganljive človeškosti. V teologiji pravimo, da so »zakramenti za ljudi«; isto moramo reči tudi za Jezusove čudeže: ti so za ljudi, ne zanj, da bi dokazoval svojo moč. To je tudi danes eno od prvih meril za razločevanje, kdaj gre za resnične čudeže, ki prihajajo od Boga in kdaj gre za magijo ali za ekshibicionizem. Pater Pij ni nikoli delal čudeže za sebe ali pa zato, da bi dokazal, da je svetnik; delal jih ali bolje izprosil jih je od Boga samo zato, da je lajšal trpljenje ljudi.

Zdaj pa se bom skušal postaviti v vlogo očeta ali matere, ki sta imela ali pa imata sedajle »umirajočega« sinčka ali hčerkico in poslušata to evangeljsko pripoved. Kaj si ob tem mislita? »In midva? In vsi tisti, ki ob postelji svojega otroka niso slišali izgovoriti »Talíta kum – otrok, vstani!? Ali je torej evangelij 'veselo oznanilo' le za nekatere redke srečneže?«.

Naj bom obvarovan misli, da bi se izvlekel s cenenimi argumenti. Vprašanje je resno, kakor je resna bolečina in tesnobe iz katere izhaja in kdor oznanja evangelij, jo mora spoštovati in se potopiti v to bolečino. Včasih je tudi Jezus, preden je storil čudež (ali pa morda še prej, preden je vedel, da se bo zgodil čudež), jokal z žalostnimi. Jokal je z vdovo iz Naima, ki je izgubila sina edinca, jokal je z Marto in Marijo, ki sta izgubili brata Lazarja. Takole nas spominja besede, ki smo jo slišali zgoraj: »Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega«. Bog trpi z nami, ne omeji se na to, da bi nas le od daleč opazoval, ko trpimo.

Pravi ključ, da bi odgovorili na zgoraj zastavljeno vprašanje, edina beseda, ki lahko vsaj malo osvetli temo bolečine je prav beseda »vera«. Ko Jezus priporoča ljudem, naj se obrnejo nanj v veri, ne misli le na vero v moč, da lahko stori čudež, za katerega prosijo, ampak na vero vanj. Vera – pa naj se zgodi ali pa ne pričakovani čudež – da ne bomo nikoli razočarani nad bistvenim. Evangelij natančno razlikuje dve vrsti vere: verovati nekaj in verovati »v« nekoga. Ko gre za Boga, je druga veliko pomembnejša od prve.

Jezusov pogovor z Lazarjevo sestro nam lepo oriše to, o čemer govorim. Marta pravi Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš«. Številni starši ali pa bližnji bolnih v molitvi govorijo Jezusu isto: »Gospod, če bil tu ali pa če bi tudi mi, kakor Jair, živeli v tvojem času v Palestini, bi se zatekli k tebi … Toda tudi zdaj vemo, da bi lahko, če bi le hotel, naredil čudež …«.

Jezus odgovarja Marti: »Tvoj brat bo vstal«. Marta pa se ne zadovolji s to obljubo, ki je zanjo še preveč oddaljena. »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan«, mu odvrne, toda to mi ne zadostuje; želela bi, da se to zgodi zdaj. In tu je Jezusova odločilna beseda Marti in vsem nam: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?«. Največji čudež je verovati »v« njega. Potem vse postane mogoče. V primerjavi s tem je Lazarjevo vstajenje in nekaj nadaljnjih let njegovega življenja, preden bo spet umrl, zanemarljivo malo. Izkušnja številnih ljudi dokazuje, da tudi takrat, ko se ne zgodi pričakovani čudež, se zaradi vere lahko zgodi nekaj, kar daje življenju nov smisel.

Zdaj pa moram omeniti še nekaj drugega, kar je povezano z evangeljskim odlomkom. Ob drugih priložnostih sem že večkrat omenil, da poleg telesne smrti gre še za drugo smrt, za smrt srca in duše. Smrt duše nastopi, ko človek živi v grehu; smrt srca nastopi, ko človek živi tesnobno, obupuje ali pa je neprestano žalosten. Jezusove besede: »Talíta kum – deklica, vstani!« torej niso namenjene le mrtvim dečkom in deklicam, ampak tudi živim fantom in dekletom. Kako žalostno je videti … žalostne mlade. In koliko jih je med nami. Žalost, pesimizem, brezvoljnost do življenja je vedno nekaj težkega, toda ko to opazimo ali pa slišimo pri mladih, nas še bolj stisne pri srcu.

Med nami so mladostniki, ki imajo na videz vse, vključno z računalnikom in motorjem. Toda, če jih skušaš spodbuditi k upanju in veselju, odgovorijo (in njihov obraz izraža, da ne gre za narejenost): »Mi lahko poveš razlog, en sam razlog, zaradi česar bi moral biti srečen?«. Radi bi jim odgovorili: »Ker si mlad/a, ker te Bog ljubi, ker te ljubijo tvoji starši …«, a zavedamo se, da to ne koristi, ostane nam le pogled pomilovanja in naklonjenosti. Včasih nam je, da bi v takem primeru v sebi zakričali: »Okrutni in zlobni svet, ki tem mladim ubijaš veselje do življenja! Obljubljaš jim širino morja in višino gora, potem pa jih puščaš s suhih ust srca«.

Povabilo, da bi verovali, je namenjen tudi tistim, ki razlagajo evangelij drugim. Zato nas vere v skrivnostno moč Kristusovih besed ni treba biti strah, da bi zaklicali mnogim današnjim mladim, ki so v srcu mrtvi: »Talíta kum – pogum, fant, pogum, dekle, vstani, predrami se, »odloži svojo žalost«; nehaj uživati v svojem nerodovitnem pesimizmu, pojdi naproti drugim in oni ti bodo prišli naproti!

Jezus je naročil, naj dajo jesti deklici, ki je bila obujena in tudi nam sedajle naroča, naj damo jesti, še več, on sam daje jesti: »Vzemite, jejte: to je moje telo«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 229-233. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.