Sveto Rešnje telo in kri 

5 Mz 8, 2-3. 14b-16a; 1 Kor 10, 16-17; Jn 6, 51-58

1. Velikokrat ugotavljamo, da je življenje ena sama preizkušnja, rast, zorenje, morda celo dozorevanje, vsekakor pa je vedno pot, na kateri včasih najdemo zanesljive oprimke, še večkrat pa tipamo in se lovimo, iščemo pravo smer. Na tej negotovi poti Gospod želi biti z nami, želi nam biti smer, opora in trdnost, želi nam biti, kot je sam rekel, pot, resnica in življenje; ne le z besedo, ne le v našem spominu, ne le v nekih simbolih, ampak sam osebno, živ, neposredno dejaven. Za to bivanje med nami si je izbral nekaj, kar je nam vsem najbolj vsakdanje, najpreprosteje, najbližje: kruh, našo vsakdanjo hrano, ki nam omogoča, da živimo, delamo, storimo nekaj dobrega.

2. Božja beseda nam želi poudariti stalno dejavno navzočnost Boga med nami in obenem človekovo pot do njega, kar ustvarja trajno skupnost (communio) med Bogom in človekom, kar prav tako tudi ljudi same povezuje v skupnost:

- slišimo, kako Mojzes zabičuje ljudstvu, naj ne pozabi na Boga, ki ga nenehno spremlja, ga ima na očeh, je z njim: on te je vodil po puščavi, on ti je točil vodo iz skale, on te je hranil v puščavi, Bog hoče biti s človekom, človeku v dobro;

- Pavel opozarja, da je evharistija, ki je danes v središču naših misli, udeležba pri Kristusovem telesu, pri Kristusovi krvi – z gr. izrazom koinonia, (lat. communio) hoče poudariti, da je evharistija živa, življenjska skupnost, povezanost s Kristusom, je najvišji božji dar, ki bolj kot karkoli človeka postavlja v živ obtok življenja z Bogom;

- Gospod se v napovedi evharističnega kruha iz nebes razgovori bolj kot kdaj koli, besede kar vro iz njega in spet poudari: kdor je moje meso in pije mojo kri ostane v meni in jaz v njem;

- tisti, ki je z njim življenjsko povezan kot mladika s trto, bo nenehno dobival moč, da bo zmogel živeti, kot on uči in daje zgled, saj Gospod sam zagotavlja: kdor mene uživa, bo živel po meni, v svojem govorjenju in vedenju bo postajal Gospodu podoben;

- kar je še posebej pomenljivo, je poudarek, ki ga v današnjih Jezusovih besedah o kruhu iz nebes kar nekajkrat slišimo: če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj – kdor jé moje meso, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan, in ponovno kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj – ta živi krog, ta tok življenja, v katerem se božje življenje nenehno preliva v človeka in se človek v jedru svojega bivanja povezuje z Bogom, ni omejen z nobeno časovno opredelitvijo, ne pozna konca, traja, preliva se v večnost, v človekovo neminljivost pri Bogu.

3. Kaj pomislimo, ko pred obhajilom slišimo: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj!

 

Sveto Rešnje telo in kri 

5 Mz 8, 2-3. 14b-16a; 1 Kor 10, 16-17; Jn 6, 51-58

1. Kakšno razkošje: pred nami ni slika ali kip, ni simbol ali spomin, pred nami je Gospod, v skromni podobi kruha, pa vendar Bog z nami! Kako lepo so naši predniki rekli in pokleknili, ko je duhovnik nesel popotnico: »Boga nesejo!« Prav so povedali! Na današnji praznik nam to skuša vtisniti v dušo Beseda, ki sega od daljnih napovedi do uresničenja:

- kralj Melkizedek je prinesel kruha in vina, bil je namreč duhovnik Boga Najvišjega - daljna napoved, kruh in vino, simbola človekovega dela in življenja bosta »snov«, po kateri bo Gospod bival med ljudmi;

- Pavel kliče Korinčanom v spomin: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: to je moje telo, ki se daje za vas, to delajte v moj spomin. Za vse čase bo "lomljenje kruha" ostalo vez edinosti med Gospodovimi učenci in vez učencev kot skupnosti z Gospodom.

- v evangeliju Gospodova spodbuda: vi jim dajte jesti; če ste zares pravi učenci, boste s stilom svojega življenja izpričevali vero v Gospodovo navzočnost, v moč dobrote, odpuščanja, spoštljivega razumevanja: zgled sem vam dal!

2. Zakrament Gospodovega telesa in krvi nerazdružno povezuje dva elementa:

- kdor je ta kruh, bo živel vekomaj; kruh, ki zagotavlja življenje, ne le za danes in jutri, ampak življenje, ki ne mine, življenje v izobilju!

- ljubite se med seboj: prvi rezultat uživanja tega kruha, ki je pa še vedno pot. Jakob jo komentira: bratje moji, ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici! Kakor v nebesih sovraštvo ni mogoče, bi moralo biti  nemogoče med tistimi, ki prejemajo božji kruh. Slišimo: nikomur ne storim nič žalega, z nikomer nimam nič. Je to odnos med brati? Biti slep, gluh za potrebe drugega? Je mar enako po učinku: iti v gledališče - prejeti Gospodovo telo?

 

3. Znova in znova si kličimo v spomin, kaj sploh je mašna daritev, obhajilo:

- je srečanje z nezasluženo, s podarjeno božjo ljubeznijo;

- je srečanje s Kristusovim trpljenjem in smrtjo, z odrešenjem vseh ljudi;

- je soočanje s spoznanjem: Gospod, nisem vreden - pa še kako potreben!

- je srečanje z zagotovilom: kdor uživa ta kruh, bo živel vekomaj!

4. S prejemom Gospoda v zakramentu sprejemamo nalogo: ponesti božjo ljubezen med ljudi, v svoje okolje. Čeprav bodo napake še ostale in se ponavljale – mar nismo iskreno izpovedali: Gospod, nisem vreden - vendar človekovo srce postaja bolj potrpežljivo, bolj dobrotljivo, bolj podobno božjemu Srcu! Nezadržno gre v smeri Gospodovega zagotovila: kdor mene uživa, bo živel po meni.