Mal 1-4; Heb 2, 14-18; Lk 2, 22-40

 

1. Marsikje se še vedno držimo tiste naše stare navade, da jaslice, ki smo jih postavili po cerkvah in domovih v dneh pred Božičem, ostanejo vse do Svečnice. Kot da želimo poudariti, da Božič ni le praznik, ampak široko praznovanje Gospoda med nami, kot da sami sebe hočemo opominjati, da ni le spomin na Gospodovo rojstvo, ampak nenehno, res brezkončno doživljanje uresničene preroške napovedi, da je po betlehemskem otroku Bog z nami! Mar nas niso k temu spodbujali božični klici: sv. Štefan k vztrajni, pogumni in pokončni veri v Odrešenika; sv. Janez k hvaležnemu sprejemanju ljudomilosti Boga do slehernega človeka; Jezusova Mati k globoki hvaležnosti, da se je Neskončnost sklonila do človeka in ga naredila za svojega prijatelja; trije Modri k vztrajnemu iskanju in nenehnemu vračanju k Gospodu! Danes stari Simeon ob pogledu na Gospoda ves srečen kliče: moje oči so videle tvoje zveličanje, in nam vsem tako razločno pove: on je luč v razsvetljenje, luč, ki jo bodo nekateri sprejeli, da bi jim svetila na poti življenja, drugi se bodo raje odločili za tavanje in tipanje po megli.

 

2. Luč, svetloba, ki jo sleherna luč razdaja, nam je tako vsakdanja, da se njenega pomena zavemo šele, ko pademo v temo, ko se lahko le tipaje premikamo. Pa Beseda ne govori o luči, ki se prižge z vžigalico ali stikalom; gre za luč, katere žarki sežejo do človekovega srca in tako prežarijo njegovo dušo, da tudi njegov obraz  izžareva svetlobo ljubezni, dobrohotnosti in miru. Kako potrebna nam je ta luč! Mar ni tudi v našem okolju toliko ljudi, ki se kopljejo v svetlobi elektrike, njihovi obrazi pa odslikavajo temo, po kateri blodijo nemirne in obtežene duše? Gospod je prišel, da bi človeka osvobodil pogubne teme, da bi mu bil luč na poti v neminljivo življenje:

- evangelist Janez je o Gospodovem rojstvu zapisal: resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet, ne le luč, ki gre pred človekom in mu kaže pot, ampak tista luč, v kateri človek sam spoznava sebe in svojo pot in iz tega spoznanja ve, da je njegova pot prava;

- Gospod sam o sebi pravi: jaz sem luč sveta, kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja – kako razločno dopoveduje, da nam tukaj in zdaj, ko o svojih dejanjih lahko sami odločamo, želi biti razsvetljenje, v katerem moremo videti svojo smer, življenje v obilju;

- betlehemski otrok je po besedi preroka Gospod, ki ga iščete, ki po njem hrepenite, je tisti edini, ki človeka ne pusti samega na pol poti, ampak je sleherni trenutek, predvsem v preizkušnji moja luč in moja rešitev, kot je izpričeval psalmist.

 

3. Človek potrebuje luč, ne le v najpomembnejših življenjskih odločitvah,  ne le v svojih načrtovanjih, ne le v izpopolnjevanju znanja, ampak še veliko bolj:

- da bi našel pravo smer v svojem življenju,

- da bi se zavedal smisla in cilja življenja,

- da bi ob poplavi ponudb znal najti prave vrednote,

- da bi ob bučeči reklami znal misliti s svojo glavo,

- da bi ob vsiljevanju voditeljev našel Vodnika.

 

4. Današnji dan naj preveva prošnja k Gospodu: da bi sprejemali to luč, da bi prizadevno hodili za to lučjo, da bi v Gospodu videli luč, ki vodi v vstajenje in življenje.