2 Sam 7, 4-5a. 12-14a. 16; Rim 4, 13. 16-18. 22; Mt 1, 16-24

 

1. Z ljudmi, s katerimi prihajamo v stik, imamo najrazličnejše izkušnje, od zelo dobrih pa do slabih, ki bi jih radi kar izbrisali, če bi le bilo mogoče. Najboljša izkušnja, ki jo imamo z nekom, je nedvomno tista, ki jo navadno povzamemo z besedami: na tega človeka se pa smem zanesti, temu lahko zaupam, pri njem da pomeni da in ne pomeni ne; ne bo me razočaral, in kar je še posebej velika in pomembna stvar: ne bo zlorabil mojega zaupanja. Prav v tem je posebna veličina tesarja iz Nazareta, Jožefa, ki danes goduje.

 

2. Na tega mladega moža se je Bog mogel popolnoma zanesti, mogel mu je zaupati svojega Sina, otroka, rojenega v Davidovem mestu Betlehemu, in Marijo, izbrano dekle in mater tega otroka iz Nazareta:

- nazareški tesar Jožef iz Davidove hiše in rodbine, ki Sveto pismo o njem pravi, da je bil pravičen, ker je upal in veroval kot Abraham, je prav zaradi te brezpogojne predanosti Bogu užival zaupanje Boga, bil je mož, ki mu je tuje, da bi nekoga razočaral, mož ki zaupanja ne zlorablja;

- ko je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina in to je uresničil po izbranem možu iz Davidovega rodu, na katerega se je očitno zanesel, da bo zahtevno poslanstvo zemeljskega očeta in varuha vestno opravil;

- trikrat je Jožef v spanju slišal Gospodov glas: ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije – vstani, vzemi otroka in njegovo mater in beži v Egipt – vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo – in trikrat je zapisano: vstal je in storil, kot mu je bilo naročeno, ni razglabljal, ali je tak način sporočanja nekega naročila najprimernejši, pač pa je s srcem, ki Gospodu zaupa, prisluhnil ter božjo naročilo izvršil v prepričanju, da je to najbolje za tiste, ki so zaupani njegovemu varstvu.

 

3. Na prvi pogled preseneča dejstvo, da v Svetem pismu ne najdemo zapisane nobene Jožefove besede. Nazareški tesar, mož in oče, je vendar vtkan v osrčje zgodovine odrešenja; učlovečeni Bog, Odrešenik, ga je klical oče! Ne najdemo Jožefovih besed, pač pa tehtne besede o Jožefu. Kot da nam Jožef sam brez besed dopoveduje, da je marsikaj pomembnejše od govorjenja:

- kdor zna molčati, je zmožen v svoji notranji umirjenosti prisluhniti besedam drugega, še več, zmožen je začutiti njegovo misel, utrip njegove duše, ve, da je molčanje in poslušanje nemalokrat pomembnejši del pogovora, kot govorjenje;

- kdor je zmožen v tihoti srca prisluhniti navdihom, ki prihajajo od zgoraj (hrup v duši jih že v kali zatre), in prav tako čutenju sočloveka, sam postaja oseba zaupanja in s tem dragocen dar prenekateremu človeku, obenem pa po njem še drugi lahko najdejo zaupljiv pristop do skupnega Očeta, ki ga imamo v nebesih.