Sir 1b.3-7; Gal 6, 14-18; Mt 11, 25-30

1. Mar ni zgovorno dejstvo, da je ta človek izpred osmih stoletij še danes tako zanimiv, da njegov rojstni kraj obiskujejo tolike množice, da ga imajo za svojega mirovniki in ekologi, da je prav v njegov kraj papež povabil predstavnike različnih verstev k skupni molitvi za mir v svetu. Mar ni zanimivo, da še danes toliko pišejo o njem, da tudi za mlade ni fosilni ostanek, ampak v svoji sproščenosti in pristnosti mladeniško vabljiv. Mož, ki je ob koncu svojega življenja zapisal: sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija. Kje naj iščemo ozadje te privlačnosti, če ne v dejstvu, da je sin asiškega trgovca Gospoda in njegovo sporočilo vzel čisto zares, kot edino vodilo svojega življenja, brezpogojno, dokončno!

2. Frančiškovo veličino in njegovo neminljivo sodobnost je mogoče razumeti le, če ga gledamo v luči Besede, ki ji je prisluhnil in jo z vsem bitjem tako celovito sprejel, da je sam postal njen odsev v svojem in slehernem času:

- mar ne odzvanja v skromnem in ponižnem Frančišku Gospodova hvalnica: slavim te, Oče, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim, tistim, ki z odprtim srcem, brez predsodkov in pretehtavanj prisluhnejo Besedi in jo neponarejeno vzamejo za svojo smer in za svojo oporo;

- mar ne vidimo v Frančišku, kakršen se nam je zapisal v spomin, enega najvidnejših med tistimi, o katerih je Gospod rekel: blagor krotkim, blagor čistim v srcu, blagor tistim, ki delajo za mir – njihovo je nebeško kraljestvo:  človeka, ki o drugem ni slabo mislil, ki je z umirjeno besedo umirjal tudi druge, iz katerega sta sijala notranja spokojnost in uravnoteženost;

- mar ne zaznamo v tem skromnem manjšem bratu velikana, ki je popravil hišo božjo, z zemeljskimi dobrinami in oblastiželjnostjo obteženo Cerkev, ko ji je ne z ostro besedo, ampak z lastnim zgledom apostolskega uboštva, preprostosti in pokorščine utiral pot pristnega odrešenjskega poslanstva;

- mar ni Frančišek človek, ki je najgloblje občutil, da je prav trpeči Bog na križu človeku najbližji, ga najlažje "razume" in z njim "čuti", in zato živi in oznanja Kristusa, križanega, božjo moč in božjo modrost – ta modrost je smer njegovega življenja, v božji moči je ta manjši brat velik, vabljiv, v Cerkvi in svetu odmeven v svojem času in vse do danes.

3. Z veseljem se spominjamo Frančiška, človeka, ki se je s svojim življenjem tako priličil božjemu Učitelju kot le malokdo, obenem pa v svoji človečnosti ostal tako pristen, sproščen in svoboden v odnosu do sočloveka, do vse žive in nežive narave: v sleherni stvari je videl božjo stvar, nobena mu ni bila ovira na njegovi poti, ampak le spodbuda k hvali in hvalnici Boga, božje dobrote in neskončne božje ljubezni. Kakšno vabilo, kakšen izziv za slehernega od nas!