Sv. Ciril in Metod  

Ezk 34, 11-16; 1 Tes 2, 2b-8; Jn 10, 11-16

1. Božja beseda nam kot izhodišče za praznovanje sv. bratov Cirila in Metoda, slovanskih apostolov, nudi zelo pomenljive in značilne misli:

- Ezekijel z značilno prispodobo svojega okolja opisuje skrb Boga za ljudi: jaz sam bom skrbel za svoje ovce, na dobri paši jih bom pasel, izgubljene poiščem, ranjene obvežem, bolne pokrepčam;

- Pavel Solunčanom: naše oznanjevanje ne izvira iz nečednih nagibov, ni bilo pretveza za pohlep, hoteli smo vam dati ne le evangelij, ampak tudi svoje življenje, ker ste se nam priljubili;

- Gospod: jaz sem dobri pastir, dobri pastir da svoje življenje za ovce.

2. Ali bi poleg teh svetopisemskih misli mogli najti še primernejše besede, s katerimi bi primerno ovrednotili sveta brata, ki sta utrjevala krščanstvo med našimi predniki, polagala temelje cerkveni organizaciji ter veljata za začetnika slovenske in slovanske pisne kulture in književnosti?

- njun praznik ni le spomin, postala sta del nas, del našega naroda, ne le naše preteklosti, ampak tudi sedanjosti, ni le spoštovanje njunih zaslug: brata sta luč tudi za danes;

- v čem je njuna veličina: v sebi sta uresničila poklic Jezusovega učenca, po tem sta vedno sodobna, sta zgled: Grka, tujca, visoko izobražena, obenem vraščena v Boga - gresta med Slovane z dobroto, ljubeznijo, prijaznostjo;

- izhodišče njune dejavnosti: kar ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov - ljubezen, ki ni le na jeziku, vidi človeka, ne gleda na osebo, kulturo, izobrazbo, politično okolje; najde prav tisto, česar človek najbolj potrebuje;

- ob njunem prazniku se nam postavlja vprašanje: ali vidimo stisko bližnjega, materialno (naj ne ve levica), duhovno (osamljenost sredi hrupa, teža razočaranja, bolečina nerazumevanja)!

Blagor nam, če znamo najti pot do človeka, reči pravo besedo, izkazati se vredne zaupanja, prižgati luč upanja, veselja, optimizma!

3. Kje sta se sv. brata navdihovala, dobivala moč?

- brala, premišljevala, prevajala sta Sveto pismo, ga posredovala drugim;

- zavedala sta se, da po Pismu Bog govori njima; ko sta bila poslana med Slovane, so ju očitno spremljale misli: izgubljene poiščem, ranjene obvežem, bolne pokrepčam; naše oznanjevanje ne izvira iz nečednih nagibov, priljubili ste se nam, da bi za vas dali tudi svoje življenje;

- in spet vprašanje nam: kako zadene nas beseda o Samarijanu, o očetu, ki odpušča, o Kristusu, ki ni prišel obsojat, o njegovem merilu: lačen sem bil in ste mi dali jesti - nas te besede usmerjajo, spreminjajo?

Hvaležni bodimo Bogu za velika učitelja, ki sta tudi danes svetilki na naši poti.