Srce Jezusovo 

1 Kr 3, 5-14; Ef 3, 14-19; Mt 11, 25-30

 

1. Prikličimo si v spomin mladega Salomona, ki za očetom sprejme dediščino kraljevanja; zaveda se velike in odgovorne naloge, ki ji ni dorasel. Enkratna je njegova prošnja k Gospodu: daj svojemu služabniku poslušno srce. Tako beremo v novem prevodu: torej srce, ki zna prisluhniti Gospodu, učitelju in vodniku, ter obenem srce, ki zna in hoče prisluhniti človeku in njegovim pravicam. Po starem prevodu kralj prosi za razumno srce, da bo znal razločevati med dobrim in hudim. Nenehno naravnano uho navzgor do Besede in navzdol do človeka oblikuje razumno srce. Po Gospodovih besedah iz srca prihajajo hudobne misli in sleherni greh, prav tako se v srcu  rojeva vse, kar človeka naredi dobrega in plemenitega. Kako čudovito priporoča David svojo celovito in nenehno naravnanost k dobremu v svoji prošnji: čisto srce, o Bog, mi ustvari, srce, v katerem ne bo ne hude misli ne hudega naklepa.

 

2. Današnji praznik nas vodi k bistvu krščanstva: k osebi Kristusa, Odrešenika, odkriva nam najintimnejšo plat njegovega bitja, tisto najbolj osebno globino, srce, iz katerega izhajajo njegove misli, besede, dejanja. Praznik nam odkriva njegovo ljubezen, ki je bila zmožna dati življenje za svoje prijatelje. Jezus je ljubil kot nikoli ni znal in ne mogel ljubiti nihče drug. Njegova ljubezen je bila čuteča, mehka in rahločutna, čeprav ni nosil srca na dlani pred seboj. Njegovo srce je občutilo veselje, občudovalo stvarstva, veselilo se je preprostosti otrok, čutilo usmiljenje in sočutje do trpečega človeka:

- mati vdova iz Naina se mu je zasmilila, pristopil je in sina poklical iz smrti, da so navzoči občudovali moč sočutnega srca: Bog je obiskal svoje ljudstvo; 

- usmiljenje in dobrohotnost Gospodovega srca tolikokrat občuti človek, ki se zaveda svoje grešnosti, še posebej, ko pravičniška javnost brezobzirno tepta njegovo dostojanstvo: odpuščeni so ti tvoji grehi, pojdi v miru;

- na Lazarjevem grobu ga je pogled na žalujoče pretresel, da ga je do srca ganilo in je vzdrhtel, in prav ob srečanju s smrtjo prijatelja slišimo njegovo slovesno odrešujoče zagotovilo: jaz sem vstajenje in življenje;

- mar ni ponižnost srca Gospoda prisila, da je prevzel vlogo hlapca in bil po zunanjosti kakor človek, pokoren do smrti, najvišjega dejanja ljubezni, ki ga premore samo do zadnjih meja nesebično srce;

- mar ni to srce čutilo vse groze človeške nebogljenosti in izničenosti, ko je v getsemanskem vrtu iz njega privrelo: moja duša je žalostna do smrti, mar ni takrat do dna začutil bridkosti razbolele duše, ki jo tlači zlohotno nasilje!

 

3. Gospodovo srce je simbol globine in pristnosti vseh čustev, je simbol pravira in prvega gibala v človekovem življenju: ljubezni. Kakor je ta prvina stalnica njegovega triletnega odrešenjskega delovanja, pa je njen vrhunec na Kalvariji, ko kri iz odprtega srca postane odkupnina za vse. Bogastvo dobrote in usmiljenja, bogastvo odpuščanja in velikodušnosti. Gospod nam upravičeno kliče: učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam. Iskreno prosimo, da bi nam Gospod naklonil poslušno srce, ki bo sleherni trenutek voljno prisluhniti njegovemu srcu in se navzemati bogastva božjega srca.