Jon 31-5.10; 1 Kor 7,29-31; Mr 1,14-20

Potem, ko je bil Janez vržen v ječo, je odšel Jezus v Galilejo, oznanjal evangelij in govoril:

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo: Spreobrnite se in verujte evangeliju«.

Evangeljski odlomek nam daje priložnost, da pojasnimo, kaj za kristjane pomen spreobrnjenje. Takoj moramo zavreči dva predsodka. Prvi: spreobrnjenje ne zadeva le nevernih ali onih, ki se razglašajo za »laike«, ampak zadeva nas vse, vsi se moramo spreobrniti. Drugi: pristno evangeljsko spreobrnjenje ni sinonim za odpoved, napor in žalost, ampak je sinonim za svobodo in veselje; ni stvar nazadovanja ampak napredovanja.

Pred Jezusom je »spreobrniti se« vedno pomenilo »vrniti se nazaj« (hebrejski izraz shub pomeni obrniti smer, vrniti se k lastnim stopinjam). Pomenilo je dejanje nekoga, ki se je v določenem trenutku življenja zavedel, da je »skrenil s poti«; zato se je ustavil in o stvari razmisli; odloči se, da bo spremenil držo in se vrnil k izpolnjevanju zakonov in ponovno vstopil v zavezo z Bogom. Pomeni, da je dejansko spremenil smer, se »spreobrnil za 180°«. Spreobrnjenje ima v tem primeru moralni pomen; njegovo bistvo je v spremembi navad, v preoblikovanju lastnega življenja.

Na Jezusovih ustih pa dobi ta beseda drugačen pomen. Pa ne zato, ker bi se poigral s poimenovanjem stvari, ampak zato, ker so se z njegovim prihodom stvari spremenile. Spreobrniti se ne pomeni več vrniti se nazaj k stari zavezi in spolnjevanju zapovedi, ampak pomeni skok naprej in vstopi v Kraljestvo, pomeni oprijeti se odrešenja, ki je prišlo naproti ljudem povsem zastonj, zaradi svobodne in suverene Božje pobude.

Spreobrnjenje in odrešenja sta zamenjali mesto. Na prvem mestu ni več človekovo spreobrnjenje in potem odrešenje kot Božje povračilo; ampak je najprej odrešenje, kot velikodušna zastonjska Božja ponudba, potem pa spreobrnjenje kot človekov odgovor. V ozadju ni več ideja: »Spreobrnite se, da boste rešeni, spreobrnite se in odrešenja bo prišlo k vam«, marveč: »spreobrnite se, ker ste odrešeni, ker je odrešenje prišlo k vam!«. To je bistvo »veselega oznanila«, radosten značaj evangeljskega spreobrnjenja. Bog ne čaka, da bi človek naredil prvi korak, da spremeni življenje, da dela dobra dela, kakor da bi bilo odrešenja dolžno povračilo za njegove napore. Ne, najprej je milost, Božja pobuda. V tem se krščanstvo razlikuje od vsake druge religije: ne začenja z oznanilom dolžnosti, ampak z oznanilom daru; ne začenja s postavo, ampak z milostjo.

»Spreobrnite se in verujte«: ta stavek torej ne pomeni dveh različnih in soslednih stvari, ampak isto temeljno dejanje: spreobrnite se pomeni verujte! Spreobrnite se verujoč! Prvo in temeljno spreobrnjenje je vera. To so vrata, skozi katera vstopamo v Kraljestvo in v odrešenje. Če bi bilo rečeno: vrata so nedolžnost, natančno izpolnjevanje vseh zapovedi, potrpežljivost, čistost, bi lahko človek rekel: to ni zame; jaz nisem nedolžen, nimam takih in drugačnih kreposti. Toda rečeno ti je: ta vrata je vera.

Vsakemu je dana možnost vere, kajti Bog nas je ustvaril svobodne in razumne prav zato, da bi nam omogočil verovati vanj. V dejanju vere človeški um povsem uresniči samega sebe; se celo povzdigne nad samega sebe. Neredko slišimo govoriti, da vera »predstavlja omejitev razuma«. V določenem smislu to drži. Moramo pa se vprašati, če tudi zavračanje verovanja v nekem drugačnem pomenu ne predstavlja omejitve razuma. Pascal je rekel: »Najvišje dejanje, ki ga je zmožen razum, je priznanje, da je brezkončno stvari, ki ga presegajo« (to danes priznava tudi znanost). Ali torej ne postavlja omejitve razumu in ga ne ponižuje prav človek, ki razumu ne priznava te njegove zmožnosti, da se presega in se povzdigne nad samega sebe?

Če je vera ključ vsega, moramo skušati razumeti, za kakšno vrsto vere gre. Vera ima različne obraze: poznamo razumsko vero, vero zaupanja. V našem primeru gre za vero prilastitve; za dejanje torej, ko si človek prilasti, skoraj prepotentno, neke stvari. Sv. Bernard uporablja celo glagol uzurpirati – prilastiti: »Jaz si tisto, kar mi manjka, prilastim iz Kristusove strani!«. S to vero si z dejanjem (svobodne) volje, še preden smo ga vredni, »prilastimo« Božje kraljestvo!

Francoski pesnik Charles Péguy v enem od svojih del opiše največje dejanje vere v svojem življenju. Govori v tretji osebi, kot da bi šlo za nekoga drugega, toda z gotovostjo vemo, da gre za njega. »Nek človek – pripoveduje – je imel tri otroke, ki so nekega dne na lepem zboleli. Njegova žena se je tako prestrašila, da se je povsem zaprla vase, obraz ji je upadel in ni spregovorila niti besede več. Bila je kakor ranjena zver. On pa ne; on je bil moški; ni se bal spregovoriti. Razumel je, da stvari tako ne morejo naprej. Zato je naredil drzen korak. Ko je pomisli na to, je na nek način občudoval samega sebe in potrebno je reči, da je bil to zares pogumen korak. Kot da bi prijel skoraj za šalo istočasno vse tri otroke in jih položil njihovi materi ali varuški v naročje, le ta pa se smeji in se dela jezno, češ da jih je preveč in bodo padli, tako je vzel svoje tri bolne otroke in jih mirno položil (se ve, da v molitvi) v naročje njej, ki je obložena z vsemi bolečinami sveta, Devici Mariji. 'Poglej – ji je rekel – izročam ti jih, se ornem in izginem, da mi jih ne boš vrnila. Kot lahko vidiš, jih nočem več, ti poskrbi zanje!' Kako ponosen je bil nase, da je imel pogum narediti ta odločen korak! Od tistega dne dalje je šlo seveda vse prav, ker je presveta Devica skrbela zanje. Kako nenavadno je, da tega ne stori sleherni kristjan. Tako preprosto je, a človek nikoli ne pomisli na to, kar je preprosto. Skratka, zlahka lahko ugotovim, kako nespametni smo«.

Če sedaj zapustimo pripoved: v čem je bila drznost njegovega koraka? Peš je poromal iz Pariza v Chartres in Mariji izročil svoje tri bolne otroke, ki se jim je od tistega stanje začelo izboljševati in so kmalu ozdraveli. Eden od otrok je po očetovi smrti razodel to družinsko zgodbo. V katedrali v Chartreju je plošča, ki spominja na ta dogodek in študentje vsako leto pripravijo peš romanje iz Pariza v Chartres.

To se seveda na fizičnem – telesnem področju ne zgodi vedno; ni vedno dovolj zaupati Mariji svoje bolne otroke, da bi ozdraveli. In tudi ni razlog, zaradi katerega nas zgodba zanima. Za nas je zanimiva zaradi možnosti, da v življenju zaslutimo in naredimo »drzen korak«, odločen korak. »Spreobrniti se in verovati« namreč pomeni storiti prav to: narediti neko dejanje, ki spremeni potek dogodkov. Vera nam omogoča, da storimo tak odločilen korak na račun Boga. Zaradi vere, še preden smo se trudili in imeli zasluženje, dosežemo odrešenje in se celo polastimo »kraljestva«. Bog sam nas vabi, da to storimo; on rad prenaša dejanja, ki spremenijo potek dogodkov in je prvi, ki se čudi, da tako »redki to storijo«. »Nebeško kraljestvo si s silo (prostovoljno) utira pot in močni ga osvajajo«: tako se zdi, da bi mogli razumeti znan Jezusov izrek (prim. Mt 11,12).

Tisti človek je imel bolne otroke. Toda, če dobro pomislimo, ima vsak od nas doma bolne »otroke«: težke situacije, ki jih želimo spremeniti, pa nam ne uspe, napake in grehe, ki smo jih naredili v preteklosti. Mi lahko stopimo pred križ in v veri izročimo vse te stvari v njegove roke rekoč: »Ti si vzel nase grehe sveta: vzemi tudi moje in jih izniči! Dobro vidiš, da jih nočem več nazaj. Obrnil se bom in odhitel; ti misli nanje!«. In potem odidemo veseli in gotovi, da lahko v življenju začnemo znova.

»Spreobrnite se!«: to ni grožnja, to ni nekaj, kar bi nas razžalostilo in prisililo, da bi odšli s povešeno glavo in bi ga zato odrivali na čim kasneje. Nasprotno, to je neverjetna ponudba, to je vabilo k svobodi in k veselju. To je Jezusova »vesela novica« ljudem vseh časov.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 175-179. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.