Mdr 6, 12-16; 1 Tes 4, 13-18; Mt 25, 1-13

 

 

l. Pred dobrim tednom smo praznovali god Vseh svetnikov. Morda so se pred nami spet zvrstile podobe, kot nam jih naslikajo pobožne pripovedi in domišljija umetnikov, podobe, ki nimajo veliko skupnega z resničnostjo, ki nam jih le oddaljujejo v nedosežnost. Pa je zelo človeška in res možata podoba našega Slomška, potem Baraga, ki mu je delo med Indijanci vklesalo poteze Indijanca, škofa Antona Vovka, ki ne kloni pred nasiljem zasliševalcev in tudi ne, ko ga polijejo z bencinom in zažgo: vztraja v zvestobi Bogu, Cerkvi, svojemu narodu, ki mu je postavljen za vodnika. Kako različni, pa v eni stvari enaki: Boga so vzeli zares. Neutrudno so z dejanji dobrote in velikodušnosti do sočloveka tlakovali svojo pot k Bogu. V tej vztrajnosti za dobro so naš nenehni zgled, spodbuda in priprošnjiki.

 

2. V središču današnje Besede je spodbuda k čuječnosti, po kateri naj bi človek nikoli ne izgubil izpred oči smotra svojega življenja, h kateremu naj vse teži:

- Gospod zelo nedvoumno opozarja: čujte, ker ne veste ne dneva ne ure, in še: bodite pripravljeni, ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov;

- zelo nedvoumno opozori tudi na tisti odločujoči trenutek, ko bo prišel Sin človekov in vsakemu bo povrnil po njegovih delih - le dejanja bodo imela težo;

- iz zemeljske resničnosti kaže naprej, na drugo razsežnost, na neminljivost, kar razlaga tudi Pavel Tesaloničanom: Jezus je umrl in vstal, Vstalemu bo Bog pridružil tudi nas, vedno bomo z Gospodom, to je naša tolažba, naše upanje!

 

3. Za tak način življenja, za usmerjenost, ki je naravnana na večno prihodnost in za sprotne, vsakdanje odločitve, da bi človek vedno bil pripravljen na srečanje z Gospodom, da bi brez tesnobe in strahu lahko stopil predenj, je potrebna modrost, ki je blesteča in nevenljiva, ki stalno prežarja človeka, ga usmerja, mu daje razumno srce, pametne, premišljene odločitve, trdno voljo za vse dobro.

 

4. Današnja Beseda nas tako opozarja k modrosti, premišljenosti, čuječnosti: v perspektivi razsežnosti, v kateri je Gospodovo vstajenje tudi poroštvo našega vstajenja, v perspektivi naše vsakdanjosti, ki naj jo mojstrimo tako, da bomo slednjič lahko vedno z Gospodom;

- tolikokrat ponavljamo: tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi - zavedamo se, da je Gospod z učlovečenjem posegel v našo zgodovino, da bo pa vrhunec te zgodovine njegov prihod v slavi;

- zavedamo se tudi, čeprav morda to misel želimo odriniti od sebe, da bi za nas bila največja in edina resnična tragedija, če bi zaslišali besede: ne poznam vas.

5. Čudoviti zgledi ljudi, ki so res upoštevali Gospodov čujte, ker ne veste ne dneva ne ure, so naši svetniki. Slomšek nam zatrjuje: v nebesih sem doma! Baraga nas kliče: le eno je potrebno. Anton Vovk nas na naši poti, ki je nemalokrat naporna, spodbuja: v Gospoda zaupam.