Sv. Serafin Montegranarski, brat laik

(1540 - 1604), god 12. oktober

Svetnik, ki so mu prepovedali delati čudeže. Neroden, ponižen, čudodelen brat.

Prvi svetniki našega reda so bili trije bratje laiki: sv. Feliks Kantališki, sv. Serafin Montegranarski in bl. Jeremija iz Romunije.

Njim so šele sledili patri svetniki. Ni čudno, da so bratje laiki vedno prednjačili, ker so prednjačili v ponižnosti in molitvenem duhu.

Sv. Serafin se je rodil l. 1540 v srednjeveškem mestecu Montegranaro. Pri krstu je dobil ime Feliks; bil je drugi od štirih otrok. Oče je bil reven zidar. Feliks je bil po naravi zelo blag in skromen. V šole ni mogel hoditi, moral je iti za pastirja. S 15 leti mu je umrl oče. Njegov brat Silencij je prevzel očetovo obrt. Feliks je moral, čeprav še otrok, pomagati bratu pri težkem zidarskem delu. Silencij je ravnal z njim nečloveško, vendar je ta znal vse mirno potrpeti. Na poti v Loreto se je odločil, da bo vstopil v kapucinski red. Sprejeli so ga šele na ponovno prošnjo, v noviciat pa šele po dveh letih kandidature.

V samostanu

V noviciat Jesi se je Feliks predstavil s temi besedami: “Nič nimam: imam samo križ in rožni venec. Upam pa, da bom s tem koristil bratom in se posvetil.”

Zaradi svoje slabotnosti in nerodnosti je br. Serafin imel kar naprej težave. Že so ga nameravali odpustiti iz noviciata, vendar so ga na koncu le pripustili k zaobljubam. Koliko je pri tem br. Serafin trpel, lahko razume samo tisti, ki se je že nahajal v podobnem položaju. Solznih oči je nekoč Serafin rekel magistru: “Dragi magister! Jaz nimam nobenih telesnih moči, nisem nadarjen, sploh drugega ne znam, kakor moliti in Boga ljubiti!” Da, tako je bilo. To dvoje pa je znal zares. Po noviciatu so ga pošiljali iz samostana v samostan: bil je kuhar, vrtnar, vratar, kolektant. Povsod so se pritoževali nad njim, da ni za nobeno rabo. Zato so predstojniki trdo ravnali z njim.

Ljudje na porti pa so kmalu začutili, da je br. Serafin sveta duša; osvajal jih je s skromnim nastopom, angelskim pogledom, s svojo ljubeznijo, s svojo čudežno močjo, z dobrim nasvetom. Samostanska vrata so postala banka dobrodelnosti, katedra apostolata.

Velik čudodelnik

Na zunaj je br. Serafin ostal vedno enak: neroden, nesposoben za katero koli delo. V duši pa je čudovito gojil kreposti, ki jih je skušal skrivati, vendar jih je Bog razodel po čudežih. Predstojniki, ki so bili začudeni nad tolikimi in tako velikimi čudeži, so ga pod pokorščino prisilili, da jim je povedal, odkril skrivnost.

“Zaradi tolikih ponižanj in graj, ki sem jih zaslužil zaradi mojih nesposobnosti, sem imel skušnjavo, da bi zapustil samostan in se umaknil v puščavo. Priporočil sem se Gospodu in neko noč sem čul glas iz tabernaklja: 'Za božjo službo je potrebno, da človek umre sam sebi in sprejme kakršne koli nevšečnosti!' Sprejel sem jih in sklenil, da bom molil rožni venec za tistega, ki mi jih bo povzročil. Isti glas me je iz samega tabernaklja zagotovil: 'Tvoje molitve za tiste, ki te ponižujejo, so mi zelo všeč. Pripravljen sem v zameno podeliti ti vse milosti.'”

In teh milosti je bilo veliko, tako da so bili upravičeni nazivi, ki so mu jih sodobniki dajali: svetnik, čudodelnik, prerok. Bilo bi še več čudežev, če mu ne bi predstojnik prepovedal delati toliko čudežev.

Pričevanja tistih, ki so jih bili deležni, so zbrana v Spis za proces beatifikacije, obsegajo 2000 strani in so nepretrgan seznam njegovih uslišanj, čudežev!

Bil je dovolj dotik njegovega plašča, pobožanje z roko, klic njegovega imena in že so obupni primeri trdovratne bolezni izginili in se obupni problemi lepo rešili. Vse je v njegovih postalo čudovito: kruh, žito, solata, sadje. Ljudje so imeli več zaupanja v njega kot v vse zdravnike.

Kakšen primer.

Tkalec Esuperancij je imel otroka, ki je bil nem od rojstva. Njegova žena ga je prinesla v samostan.

“Gospa, nesimo ga pred oltar Najsvetejšega! Nič ni hudega. Tu imate tri rože. Dajte jih otroku v roke. Videli boste, da bo otrok govoril, še več ko si želite.”

Doma zvečer pred večerjo je otrok začel govoriti in “je toliko govoril, da nam je bil že kar nadležen”, je pripovedoval tkalec na njegovem procesu.

Frančišek Panicci, stolni kanonik, je imel zelo uporen srbeč lišaj na roki. Več let ga je zdravil, a bilo je zaman. Prišel je k njemu po kako “zdravilo”. Serafin je nekaj časa ribal njegovo roko. Kanonik se je smehljal nad tako preprostostjo.”Hočem, da ozdravite, da boste imeli spet lepe roke”, mu je govoril br. Serafin. Srbečica je takoj izginila, roke pa so bile po dveh tednih zdrave , “lepe”, kot je rekel br. Serafin.

Poklical je v življenje tudi mrtvo deklico. Na svojih potovanjih je sv. Lovrenc Brindiški - kot sam pripoveduje - videl to deklico v Offidi - ki jo je, kot je njena mati rekla, poklical v življenje br. Serafin iz Montegranarja. Nekoč je položil roko na zlomljeno nogo kardinala in noga se je v hipu pozdravila.

Modrost svetnikov

Br. Serafin je prečul cele noči v cerkvi pred tabernakljem. Tam je klečal, ne da bi se naslonil na klečalnik. Njegova molitev je trajala redno po 8 ur; videli so ga v molitvi tudi nepretrgoma po 12 ur. Če je zaznal, da ga kdo posluša, je takoj začel glasno smrčati.

Ker so mu ljudje želeli poljubiti roko, je nosil vedno pri sebi križec in dal, da so njega poljubili.

Br. Serafin sevé ni imel šol, vendar je znal vsaj malo brati, govoril pa je o Bogu bolje od učenih teologov. Sam krajevni škof Bernerio, odličen teolog, je prihajal k njemu, če ni znal rešiti kakega problema. Nekoč je slučaj nanesel, da je br. Serafin prišel v teološko predavalnico in je moral iz pokorščine nekaj povedati teologom; govoril jim je s tako živo vero in strokovnostjo, da so se teologi vprašali, ali se ne skriva sv. Bonaventura v ponižnem bratu.

Njegova krepost čistosti ni poznala niti sence. Pa mu niso bile prihranjene skušnjave, kot je zaupal sobratu. Nikoli pa ni maral dolgih razgovorov z ženskami.

Njegovo največje veselje je bilo streči pri sveti maši. Večkrat je rekel, da bi rad šel tudi v Rim ali Loreto, da bi lahko stregel pri čim več mašah. Poznal je tudi šalo. Njegov duhovni oče je bil nekoč žalosten, ker so ga mučili dvomi. Br. Serafin se mu približa in mu reče: “Oče, pojdite z menoj. Imam za vas rezerviran - pridržan kazus. Pelje ga v konobo, odpre predal in mu pokaže dolgo vrsto sirov, ki jih je nabral na zbirci rekoč: "To so moji rezervirani kazusi. Oba sta bruhnila v smeh.

Umrl je svetnik

Sv. Serafin je v trpljenju zorel v svetosti. Kraljevska pot križa je pač najkrajša pot do svetosti. Vse kreposti se v njej razvijajo, zlasti pa ponižnost, zaupanje v Boga in ljubezen do Križaneg; rad in s sočutjem je premišljeval o Kristusovem trpljenju. V delu je vztrajal do smrti. Še na dan svoje smrti 12. oktobra 1604 se je vlekel skozi burjo po ulicah mesta Ascoli na zbirco. Ko se je vrnil, je moral ves drgetajoč v posteljo, rekoč: “Smrtna mrzlica me je zgrabila”. Proti pričakovanju, vendar po svoji napovedi, je še istega večera v Gospodu zaspal, star 64 let.

Truplo je oddajalo izredno blag vonj. Neki dominikanec piše: “Na vse načine sem se hotel prepričati in sem ugotovil, da to ni bil naraven ampak božji vonj.” Neki kanonik je dodal: “Podoben vonj je izžarevalo truplo br. Feliksa Kantališkega. Bil sem takrat prisoten.”

Ker so ga ljudje takoj začeli častiti, so bile s procesom težave. Na njegovem grobu se je dogajalo mnogo čudežev.

Mesto Ascoli, kjer je Serafin najdalje živel, ga je tako častilo, da v času dveh stoletij ni bilo hiše, ki ne bi imela njegove podobice.

Klemen XIII. mu je na najbolj slovesen način priznal pravico do svetniške avreole leta 1767 skupaj z Janezom Kancijem, Jožefom Kalasancijem, Jožefom Kupertinskim, Hieronimom Emilianijem in Ivano Chantalsko. Bilo je v času tik pred francosko revolucijo; ko so janzenisti in filozofi metali svetnike s prestola, jih je Cerkev postavila na prestol.