Ez 2,2-5; 2 Kor 12,7-10; Mr 6,1-6

Ko je že postal priljubljen in slaven zaradi svojih čudežev in učenja, se je Jezus nekega dne vrnil v svoj domači kraj Nazaret in je kot običajno začel učiti v shodnici. Toda tokrat ni navdušenja, ne sliši se »hozana!«. Namesto, da bi poslušali, kaj govori in bi ga na temelju tega presojali, so ga ljudje začeli dajati nenavadne opazke: » Kje je zajel to modrost, saj vendar ni študiral? Dobro ga poznamo; on je tesar, Marijin sin!«. »In spotikali so se nad njim.«, kar pomeni, da jih je dejstvo, da ga dobro poznajo, oviralo, da bi verovali vanj. Jezus je z grenkobo pripomnil:

»Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši«.

Ta stavek je prešel v skrajšani obliki v pregovor: Nemo propheta in patria – nihče ni prerok v svoji deželi. A ne bomo se ustavili ob tem. Današnji evangelij nam želi povedati vsekaj drugega glede vere. Lahko bi takole povzeli: varujte se, da ne bi naredili iste napake, kot so jo storili Nazarečani! V nekem določenem pomenu se Jezus vrne v svoj domači kraj vsakokrat, ko se oznanja njegov evangelij v deželah, ko so bile nekoč zibelka krščanstva.

Marko zgoščeno pove, da je Jezus prišel na sobotni dan v Nazaret in »začel učiti v shodnici«. Evangelij po Luku pa natančneje pove, kaj je učil, kaj je govoril tisto soboto v shodnici:

»Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost
in slepim vid,
da pustim zatirane na prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu«.

Vse stvari, ki jih našteva Jezus, pomenijo vsebino jubilejnega leta. V skladu z Mojzesovo postavo, je bilo potrebno vsakih petdeset let obhajati posebno leto, ki ga je naznanilo trobljenje na t.i. rog jobel, zato se je leto imenovalo jubilaeum – jubilej. V tem letu se je zemlja morala vrniti v last svojega prvotnega lastnika, sužnji so morali biti osvobojeni, dolgovi odpisani. Skratka leto milosti, sprave in splošne oprostitve.

To, kar je Jezus oznanil v shodnici, je bilo prvo krščansko jubilejno leto v zgodovini, prvo veliko »leto milosti«, na katerega spominjajo vsi drugi jubileji in »sveta leta«. Koliko ljudi je izkusilo sadove tega »leta milosti«, v Jezusovem poslanstvu! Koliko življenja, koliko novega veselja za galilejske vasi! In Nazarečani, prvi, ki jim je Jezus vse to ponudil, se sami izključijo iz te velike mesijanske gostije. Oni zavrnejo milost jubileja!

Kako tragično bi bilo, če bi naredili isto napako. Naša Evropa je za krščanstvo to, kar je bil Nazaret za Jezusa: »Kraj, kjer je odraščal« (krščanstvo se je rodilo v Aziji, odraščalo pa je v Evropi, nekako tako kot Jezus, ki se je rodil v Betlehemu, odraščal pa je v Nazaretu!). Evropa je danes v isti nevarnosti kot Nazarečani: da ne prepozna Jezusa.

Ob objavi programa prvega leta neposredne priprave na jubilejno leto 2000 – »Jezus Kristus, edini odrešenik včeraj, danes in na veke« - so zbrali komentarje različnih ljudi o tem dogodku. Eden od tistih, ki nimajo stalnega bivališča in spijo na klopeh velikih mest, skratka neki »klošar«, je zelo preprosto odgovoril, ki pa na njegovih ustih dobi poseben pomen: »Jezus Kristus? Mislim, da je edini, ki lahko reši človeka!«.

Zato je prav, da se enkrat soočimo z vprašanjem: zakaj mi kristjani trdimo, da je Jezus Kristus edini odrešenik? S čim utemeljujemo tako drzno trditev? Odgovor je naslednji. Jezus Kristus je v skladu z našo vero obenem Bog in človek. Kot človek nas zastopa; tisto, kar dela, nam pripada, se nas tiče, je dobrina naše družine, po kateri lahko vsak član seže; kot Bog – tisto kar dela, ima neskončno vrednost in zato lahko reši ne le ljudi ene generacije ali ene kulture, ampak vse ljudi vseh časov. »Ali je Bogu kaj nemogoče, preveliko?«.

Če mi še sledite, si privoščimo kratko predavanje iz visoke teologije, ki pa je razumljiva tudi najbolj preprostim. Po Adamovem grehu je bil položaj naslednji: človek se je moral boriti in premagati Satana, kateremu se je bil podredil, a tega ni mogel storiti (kako naj se osvobodi nekoga, čigar suženj je in je še pod njegovo močjo?) Nasprotno pa je Bog lahko zmagal in se mu ni bilo potrebno boriti, ker on ni grešil. Človeštvo se je znašlo v slepi ulici, vlada mu greh in ga vleče v propad. Eden se je moral boriti pa ni mogel zmagati; drugi je mogel zmagati, pa se mu ni bilo potrebno boriti. V Kristusu pa je izhod iz te slepe ulice. V njem, pravem Bogu in pravem človeku, v njem, ki se je moral boriti in premagati sovražnika, se je srečal z nekom, ki je edini lahko uspel. In tako je prišlo odrešenje na svet. Zdaj lahko razumemo veselje in navdušenje apostola, ki ob spominu na te reči vzklika: »Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu« (Rim 8,1). Odrešeni smo, odpuščeno nam je, zdaj smo nova stvar! Bog oznanja svoj veliki jubilej, odpuščanje vseh dolgov, vrnitev sužnja v Očetovo hišo, nič več suženj ampak sin!

Treba pa je razumeti neko temeljno stvar. Vse to je Kristus storil »za mene«, posebej zame, za konkretne ljudi, ne na splošno za človeštvo. Jezus ni le edini odrešenik sveta; on je moj osebni Odrešenik. Zame je umrl. Ves je za mene. Ko pridemo do tega, da smo zares prepričani v to, se življenje spremeni, zasveti velika luč, rodi se nezaslišano zaupanje, nov in neomajen pogum. Vera dobi nov videz, to ni več stvar »duhovnikov«, ampak nekaj intimnega in osebnega. Jezus želi uresničiti v vsakem človeku, ki ga sprejme, vse tisto, kar je oznanjal v nazareški shodnici: oznaniti mu svoje veselo oznanilo, ozdraviti njegovo srce, če je potrto, povrniti mu vid, osvoboditi ga sleherne sužnosti.

Velike milostne priložnosti lahko živimo na dva načina. Eden je zunanji način, drugi pa je notranji način, kjer se zgane srce. Zunanji način so velika slavja, velike verske pobude in družbena praznovanja. Notranji pa je v tem, da izkusimo vse te stvari, ki jih našteva Jezus in jih lahko povzamemo v eni samo besedi: »leto milosti«. Zunanje obhajanje mora služiti notranjemu obhajanju srca; če se to ne zgodi, zapravljamo čas in denar. Boga ne zanima obnova cest (za to zadostuje ministrstvo za javna dela), ampak srca.

Zato se mora zgoditi nadaljevanje svetega leta 2000, da bi tako za nas ostal milostni dogodek, neponovljiva priložnost, da odkrijemo Kristusa, kot našega osebnega Gospoda in Odrešenika. Kot »mojega«, kot nekaj, kar mi pripada, kar imam v lasti in čigar last sem. Bog ljudem še enkrat ponavlja to, kar je rekel, ko je Kristusa prvič poslal na svet:

»Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve« (2 Kor 6,2).

Ostala nam je še ena stvar, o kateri želimo razmisliti. Če hočemo, da se vse to uresniči za nas, moramo tudi mi narediti korak naproti Bogu. Evangeljski odlomek nas uči neke zelo pomembne stvari. Jezus nas pušča svobodne; ponudi, ne vsiljuje svojih darov. Spričo zavrnitve svoji rojakov se Jezus tistega dne ni prepustil grožnjam in zmerjanju. Ni rekel ogorčen, kot se pripoveduje, da je storil Publio Scipione Afričan, ko je zapuščal Rim: »Nehvaležna domovina, ne boš imela mojih kosti!«. Preprosto je odšel drugam. Ko ga nekoč na nekem drugem kraju niso sprejeli in so mu apostoli ogorčeni predlagali, naj pošlje na tisto mesto ogenj z neba, se je Jezus obrnil in jih oštel (prim. Lk 9,54).

Tako dela tudi danes. »Bog je plah«. Veliko bolj spoštuje našo svobodo, kakor mi spoštujemo svobodo drug drugega. To pa ustvarja veliko odgovornost. Sv. Avguštin je rekel: »Bojim se Jezusa, ki gre mimo« (Timeo Jesum transeuntem). Lahko bi šel mimo, pa se jaz tega niti ne bi zavedal, lahko bi šel mimo, ko ne bi bil pripravljen, da bi ga sprejel. Kakor se je tistega dne zgodilo Nazarečanom.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 234-238. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.