Iz 6,1-2a.3-8; 1 Kor 15,1-11; Lk 5,1-11

Evangelij današnje nedelje je poznan kot evangelij čudežnega ribolova. Preden se spustimo v podrobnosti, se je dobro spomniti celotne pripovedi. Med drugim nam ta evangeljska stran pomaga ustvariti precej zvesto podobo, kako se je dejansko odvijalo Jezusovo poslanstvo, pa tudi podobo sveta, ki ga je obdajala.

Nekega dne je Jezus učil na obali genezareškega jezera. Ko je počasi prihajalo vedno več ljudi, je bil vedno bolj stisnjen na rob obale, dokler ni bil prisiljen stopiti v čoln in odriniti nekoliko od obrežja, da bi lahko še naprej govoril množici. Ko je končal govor, je rekel lastniku čolna, ki mu je bilo ime Simon, naj odrine na globoko in vrže mreže na lov. Simon pripomni, da ni bil ravno dober dan za ribolov, toda na njegovo besedo bo vendarle vrgel mreže. Konec poznamo. Zajeli so toliko rib, da so morali poklicati na pomoč bližnji čoln. Ta čudež je bil potreben, da je prepričal ribiča, kakršen je bil Simon Peter. Padel je k Jezusovim nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!«. Toda Jezus mu odgovori z besedami, ki predstavljajo vrh pripovedi in razlog, zakaj so o dogodku pripovedovali:

»Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi«.

Jezus se je posluževal dveh podob, da bi orisal nalogo svojih sodelavcev: podobo ribičev in pastirjev. Obe podobi danes potrebujeta razlago, če nočemo, da bi jih današnji človek razumel kot nespoštljive do njegovega dostojanstva in bi jih zavrgel. Danes si nihče ne želi, da bi ga kdo »ujel« ali pa da bi bil »ovca« črede!

Najprej naj pripomnim naslednje: pri običajnem ribolovu ribič išče svojo korist, gotovo ne koristi rib. Isto velja tudi za pastirja. On ne pase in varuje črede zaradi koristi črede, ampak zaradi lastne koristi, da bi imel od črede mleko, volno in jagnjeta. Evangeljski pomen pa je prav nasproten: ribič skrbi za ribe; pastir se žrtvuje za ovce, celo življenje da zanje.

Po drugi strani pa, ko gre za ljudi, biti »ulovljen« ali »ponovno ulovljen« ne pomeni nesreče, ampak odrešenje. Pomislimo na ljudi, ki se po brodolomu borijo z razburkanimi valovi na odprtem morju, ponoči, v mrazu. Vprašajte jih, če so v takem položaju občutili mrežo ali pa rešilni pas, ki so jim ga vrgli, kot nekaj ponižujočega ali pa kot nekaj, po čemer so najbolj hrepeneli. Tako moramo razumeti poklic ribičev ljudi: metanje mrež ali rešilnega pasu tistim, ki se borijo na pogosto razburkanem morju življenja.

Toda težava, o kateri sem govoril, se pokaže še v drugi obliki. Recimo, da res potrebujemo pastirje in ribiče. Toda zakaj morajo nekateri ljudje imeti vlogo ribičev, drugi pa vlogo rib; zakaj so nekateri pastirji, drugi pa ovce črede. Odnos med ribičem in ribami, kakor tudi med pastirjem in ovcami namiguje na neenakost, na vzvišenost. Nikomur ni po volji, da bi bil le številka v čredi in priznati nad seboj nekega pastirja. Geslo francoske revolucije: »Enakost, svoboda, bratstvo« globoko odmeva v globinah srca modernega človeka.

Na tem mestu moramo zavreči določen predsodek. V Cerkvi ni nihče samo ribič in nihče le ribica ali pa ovčica. Vsi smo, tako ali drugače, eno in drugo skupaj. Kristus je edini, ki je samo ribič in le pastir. Preden je Peter postal ribič ljudi, je bil on sam ulovljen in kasneje celo večkrat ponovno ulovljen. Ko je hodil po vodi, ga je Jezus ponovno ulovil, ko se je prestrašil in je skoraj potonil. Predvsem pa je bil ponovno ulovljen po svoji zatajitvi. Moral je izkusiti, kaj pomeni biti v položaju »izgubljene ovce«, da bi se naučil, kaj pomeni biti dobri pastir; Moral je biti rešen iz dna prepada, kamor je padel, da bi se naučil, kaj pomeni biti ribič ljudi.

Tisti, ki se je zelo dobro naučil, kaj vse to pomeni, je bil sv. Avguštin. Ko je na dan obletnice svojega škofovskega posvečenja spregovoril ljudem, jim je rekel: »Za vas sem škof, toda z vami sem kristjan«. Pomembnejše od tega, kar ločuje klerike in laike, pastirje in ovce, je tisto, kar jih povezuje in združuje. Seveda smo mi pastirji, nadaljuje sv. Avguštin, vaši učitelji v veri, opravljamo učiteljsko službo, toda na globlji ravni, smo vsi »učenci« istega učitelja, ki je Kristus (sv. Avguštin, Govori, 340,1 in 340A,4).

Dve nalogi pastirjev in ribičev je treba razlagati v luči nekega drugega naslova, ki ju povzema in sicer: služabniki. »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik«. Sv. Pavel je čudovito opisal apostola in pastirja Cerkve. Pravi:

»Saj vendar ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo« (2 Kor 1,24).

Sodelavci pri veselju ljudi! Iskreno moramo priznati, da ni bilo vedno tako. Včasih smo si zaslužili Ezekielov očitek, ki ga je namenil hudobnim Izraelovim pastirjem, ker so pasli sami sebe, ne pa črede (prim. Ez 34,1 sl.). Med mnogimi, ki jih Cerkev danes prosi odpuščanja (znanstveniki, Judje, Indijanci, ženske), je še nekdo, ki bi ga bilo potrebno dodati na ta seznam: kleriki bi morali prositi odpuščanja laike. In morda je to lepa priložnost, da začnemo, kajti na nek način tudi jaz pripadam klerikom. Jezus je za svojo Cerkev hotel klerike, ne pa klerikalizma!

Toda zloraba avtoritete ne sme biti razlog, da bi pozabili na junaštvo številnih ribičev ljudi, ki so dali življenje in ga tudi danes še naprej dajejo v opravljanju svojega poslanstva v oddaljenih deželah. Kako ne bi mednje uvrstila naslednika Simona Petra, Janeza Pavla II.? On se je dobesedno použil v napornih potovanjih po svetu, da bi vsem oznanjal evangelij. On je bil poslušen naročilu, ki ga je tistega dne Jezus izrekel Simonu: »Odrini na globoko!«. V njem vidimo v polnosti uresničeno Jezusovo obljubo Petru: »Postal boš ribič ljudi«.

Iz tega, kar smo povedali, je potrebno narediti konkreten in praktičen zaključek. Če so na neki način vsi krščeni hkrati ulovljeni in ribiči, se pred nami odpira veliko polje delovanja za laike. Mi duhovniki smo pripravljeni bolj za to, da smo pastirji, kot pa da bi bili ribiči. Z Božjo besedo in zakramenti nam je lažje hraniti ljudi, ki iz lastnega nagiba prihajajo v cerkev, težje pa gremo iskat oddaljene. V veliki meri torej ostane nepokrita vloga ribičev. Krščanski laiki so zaradi njihove neposredne vključenosti v družbo nenadomestljivi sodelavci pri tej nalogi. Današnji evangelij vsebuje zelo poučno podrobnost. Ko so na Jezusovo besedo vrgli mreže, so Peter in tisti, ki so bili z njim v čolnu, zajeli takšno množino rib, da so se jim mreže trgale. Zato so:

»pomignili tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati«.

Tudi danes Petrov naslednik in tisti, ki so z njim v čolnu, škofje in duhovniki, pogosto pomignejo tistim, ki so v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Laike prosijo, naj prinesejo evangeljsko oznanilo v družine, v delovno okolje, v vse tkivo družbe. To je sporočilo, ki ga je papež namenil laikom v encikliki Chritifideles laici, ko je zapisal evangeljske besede: »Pojdite tudi vi v moj vinograd«.

Vsako resnično spreobrnjenje je zgodba prehoda biti ulovljen k biti ribič. Eden od prvih, ki je doživel to avanturo je bil prav naš prijatelj sv. Avguštin. Ko se je zaradi materine molitve spreobrnil in ga je sv. Ambrož krstil, je kasneje postal veliki ribič ljudi. Ko je poslušal zgodbe mož in žena, ki so se spreobrnili in sprejeli Kristusa, si je nekega dne rekel: »Če ti in te, zakaj ne jaz?«. Se pravi: če so to lahko naredili oni, zakaj ne bi mogel tega storiti tudi jaz? Kako si želim, da bi si te besede ponavljali mnogi laiki, ki so danes poslušali tole razmišljanje ob evangeliju.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 186-190. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap