Apd 4,32-35; 1 Jn 5,1-6; Jn 20,19-31

Evangeljski odlomek na nedeljo po veliki noči je isti v vseh treh bogoslužnih ciklusih in ima v središču dogajanja Tomaža, ki ne veruje, če ne vidi. Ker sem ta dogodek komentiral lansko leto, lahko tokrat osvetlimo drugo temo. Evangeljski odlomek nam govori o dveh prikazovanjih Vstalega apostolom v dvorani zadnje večerje; obe prikazovanji sta se zgodili »prvi dan v tednu«.

»Pod noč tistega dne, prvega v tednu stopil mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!' … Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri«.

Vztrajanje pri kronologiji teh dveh prikazovanj je zgovorno; kaže evangelistov namen, da predstavi Jezusovo srečanje s svojimi v dvorani zadnje večerje kot prototip nedeljskega občestva Cerkve.

Nedelja se rodi s Kristusovim vstajenjem. Jezus vstane »prvi dan v tednu«. Na večer tistega dne se prikaže učencem, ki so bili zbrani v dvorani zadnje večerje, in jim da svojega Duha in svoj mir. Kristjani ta dan poimenujejo »Gospodov dan«. Prvo pričevanje o tem novem imenu najdemo v Knjigi razodetja, kjer Janez pravi, da se je »na Gospodov dan«, t.j. na nedeljo, zamaknil (prim. Raz 1,10). Na ta dan se zbirajo verniki; mednje pride Jezus »pri zaprtih vratih«, t.j. ne od zunaj, ampak od znotraj, v evharistiji; učencem da mir in Svetega Duha; pri obhajilu se učenci dotaknejo, celo prejmejo njegovo ranjeno in vstalo telo in izpovedo svojo vero vanj.

Ko je krščanstvo po Konstantinu postala prevladujoča vera, je nedelja prevzela mesto judovske sobote tudi kot državni praznik in dala ime prvemu dnevu v tednu, ki se je doslej imenoval »dan sonca«. (To ime se je ohranilo v anglosaških deželah: angleško Sunday in nemško Sonntag namreč pomeni »dan sonca«.

Za kristjane se tretja zapoved nanaša na nedeljo.

»Posvečuj Gospodov dan!«

Posvečevati nedeljo pomeni tri stvari: iz nje narediti dan za Gospoda, dan za sebe in dan za bližnjega.

Nedelja mora biti predvsem dan za Gospoda. Predstavljajmo si ribiče na barki ali pa mornarje na odprtem morju. Ure in ure so bili pozorni na mreže in na ribolov ali pa na plovbo, ne da bi se ozirali na karkoli drugega. Potem pa pride trenutek, ko je potrebno ponovno vzeti v roke krmilo barke, pogledati na zemljevid in videti, če plujejo v pravo smer. Sicer bi tvegali, da bi zadeli v kakšno drugo ladjo ali pa v čeri. Tako je tudi v življenju. Po šestih dneh dela, poslov, skrbi, se je potrebno ustaviti, preveriti, če smo na pravi poti, če uresničujemo namen našega življenja. Redno in najbolj celovito sredstvo, za verne pa tudi nujno, da bi to uresničili, je udeležba pri nedeljski maši. Tam poslušamo Jezusovo besedo, spominjamo se njegove smrti in vstajenja; pri obhajilu se ga dotaknemo, kakor Tomaž. To je globok vdih svežega zraka za našo dušo. Nedeljska maša je lahko, in običajno tudi je, čas najpomembnejšega srečanja na podeželju ali v mestni četrti, čas, ko se srečamo, kjer se pozdravimo v prazničnem ozračju, ko prekinemo anonimnost, ki tako zelo razčloveči današnje življenje.

Rekel sem, da je nedelja tudi dan za sebe. V svoji modrosti je Stvarnik določil, da naj bo tudi dan, ko človek najde samega sebe in svojo svobodo. Ko se zave, da ima telo, ki ga je potrebno obnoviti, razum, ki ga je treba gojiti, družino ali prijatelje, s katerimi je treba biti. Nedelja ni neke vrste davek, ki bi ga Bog zaračunal človeku za čas (»šest dni tebi za delo in posle, en dan za mene, za moje usluge«; to je dar za človeka, da bi branil tisto, kar je v njem najdragocenejše. Potrebno je ponovno odkriti lepoto in potrebnost prazničnega počitka. Organizacija dela in neodložljive potrebe družine so lahko včasih opravičilo za nedeljsko delo, toda to ne sme postati pravilo in zapolniti vse nedeljo in vso nedeljo.

V to področje spadata tudi igra in razvedrilo. Človek potrebuje tudi to, da bi prekinil napor in se izognil stresu. Rad rečem, da se Bog kot očka razveseli, ko vidi svoje otroke, kako se igrajo. V igri je neka skrita modrost. Prav glede tega se lahko veliko naučimo od otrok. Igra nam pomaga, da se ne jemljemo preveč zares. V konstruktivne oblike usmeri naš vzgib po tekmovalnosti in prednjačenju. Ljudje današnjega časa nismo več sposobni prekiniti dela z igro, ker smo delo naredili za našo igro. To je nevarna, zastrašujoča igra. Za mnoge lahko celo vojna postane igra. Pogosto smo videli tudi otroke, ki so prisiljeni v pravo vojno, z brzostrelko na ramenih ali v rokah. Koliko bolje bi bilo, če bi se odrasli učili igre od otrok, namesto da male učijo, kako se vojskovati!

Tudi iti na stadion na različna tekmovanje ni slabo. To je način skupnega razvedrila in oblika druženja. Kvarno pa je, ko to postane tako pomembno, da se ljudje v nedeljo brez nogometa počutijo kakor izgubljene in pravijo: »Kaj pa naj zdaj počnem?«. Na ta način človek dela škodo samemu športu, ker od njega pričakuje absolutno preveč, tisto, česar ne more dati. Od tod se rojeva nasilje na stadionih. Iz športa so napravili najpomembnejši trenutek vsega tedna in če razočara, to postane katastrofa. »Človek ne živi samo od kruha!«, je rekel Jezus. Danes bi morda rekel: »Človek ne živi samo od nogometa!«.

In kaj naj rečemo o diskoteki? Diskoteka sama v sebi ni nekaj pokvarjenega (mladi imajo pravico, da si izberejo njihov način preživljanja časa, kakor to delajo tudi odrasli); zgrešene pa so oblike, ki si jih je privzela: nenaravni in zelo škodljivi urniki, razpečevanje droge; skratka interesno izkoriščanje zabave mladih. Mladim bi rad zastavil vprašanje, ki naj jim seže do srca: se ti zdi človeško in vredno otroka, da morajo tvoji starši plačevati z neprespanimi nočmi, s tesnobo, s povišanim srčnim utripom in (Bog ne daj!) z grenkimi solzami za vse življenje, tvoje nekajurno zabavljanje? Pomisli na to vsaj kdaj pa kdaj, ko v soboto zvečer zapuščaš svoj dom. V ne tako oddaljeni prihodnosti se boš ti znašel v položaju, v katerem se danes nahajajo tvoji starši: s kakšnim pogumom boš tedaj rekel svojim otrokom, naj ne gredo v diskoteko, naj ne ostanejo tam do zgodnjih jutranjih ur? Izraz »dan po soboti« v našem pogovornem jeziku ne kliče več v zavest misel na vstajenje, na praznik in veselje, ampak na mrtve v prometnih nesrečah … Zdi se, da so naslednje Jezusove besede danes namenjene mladim:

»Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote« (Mr 2,27).

Sobota je za mlade, za njihovo zdravo zabavo, ne pa mladi za soboto, da bi bili žrtve mode in interesov »gospodarjev sobote«.

Končno je nedelja tudi dan za druge. Nedeljo lahko preživimo tudi tako, da lajšamo trpljenje in smo na večer zadovoljni in obogateni. Tako smo preživeli zares »lepo nedeljo«. Ni namreč globljega veselja, kot da se čutimo za nekoga koristni, da privabimo nasmeh na obraz človeka, ki pozna le žalost. Vsakega od nas obkrožajo potrebe in trpljenje, ki naj bi ga lajšali. Ostareli, osamljeni, invalidi. Tudi to je način, kako posvečujemo praznik. Za vsako od teh drž pravi Jezus: »To ste storili meni!«

Ob tem bi rad spomnil na dogodek iz romana Zaročenci. Ko je Lucija osvobojena iz rok Innominata, so jo peljali v hišo vaškega krojača. Bila je nedelja in na lepem sredi kosila, kot da bi se nekaj spomnil, se krojač ustavi. Na krožnik naloži jedi, ki so bile na mizi, priloži nekaj kruha, postavi krožnik na prt, ga prime za vogale in reče starejši deklici: »Vzemi to«. V drugo roko ji da steklenico vina in doda: »Pojdi k vdovi Mariji; izroči ji vse to in ji reci, da naj se s svojimi otroci nekoliko poveseli. Stori to prijazno, pojdi; in ne dajaj vtisa, da ji prinašaš miloščino« (24. poglavje). Koliko človečnosti in koliko krščanskega čuta je v tem dejanju, ki ga lahko v različnih oblikah storimo vsi! To me spominja na lepo svetopisemsko besedilo, ki ga želimo skupaj prebrati, preden se poslovimo, ker nekako povzema vse, kar smo povedali o nedelji:

»Ta dan je svet Gospodu, vašemu Bogu. Ne žalujte in ne jokajte! … Pojdite, nasitite se s tolstim mesom in se napijte sladkega vina. Pošljite delež tudi tistemu, ki nima nič pripravljeno. Kajti svet je ta dan našemu Gospodu. Ne bodite žalostni, kajti Gospodovo veselje je vaša moč« (Neh 8,9 sl.).

Naj bo Gospodovo veselje resnično vaša moč – vsem vam želim lepo nedeljo!

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 113-117. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.