2 Sam 12,7-10; Gal 2,16.19-21; Lk 7,36-8,3

Na nekaterih straneh evangelija je nauk tako povezan z dogodki, da ga ni mogoče v polnosti razumeti, če ga ločimo od njih. Današnji dogodek, ki opisuje grešnico v Simonovi hiši, je eden od njih. Zato v tem primeru ne moremo izluščiti osrednjega sporočila in nato slediti poteku dogodkov, ampak moramo, nasprotno, slediti razvoju dogodkov, da bi ob koncu izluščili sporočilo.

Gre za zelo razgibano evangeljsko stran z najmanj štirimi spremembami perspektive, ki odgovarjajo različnim osebnostim in se druga za drugo zvrstijo: žena, farizej, Jezus, ljudje ob mizi. Pustimo ob strani tisto, kar pravijo prav ti zadnji ( »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?« ); to se tiče ene od kristoloških tem, ki smo se jih dotaknili ob drugih priložnostih in se osredotočimo na prve tri osebnosti. Prvi prizor je nem; tu ni besed, ampak samo tihe kretnje:

»Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem«.

Skoraj gotovo gre za prostitutko, kajti prav to je v tistem času pomenilo, če so izraz »grešnica« nadeli ženski. Nje se je v nekem predhodnem srečanju z Jezusom dotaknila milost, kajti jasno je, da ga že pozna in se je pozanimala, kje bi ga lahko našla. Njeno srce je pretreseno in ni ga sramu, ki bi jo lahko ustavil. Ne upa se dotakniti njegove glave, ampak se je z neskončnim čaščenjem in spoštovanjem takoj vrgla k njegovim nogam, da bi jih mazilila z dišavami. Solze niso bile v načrtu, in ko jih je enkrat potočila, je žena poskušala na najboljši način popraviti »škodo« tako, da si je razvezala lase in mu obrisala noge.

Na tej točki se pogled osredotoči na farizeja, ki je Jezusa povabil na obed. Prizor je še vedno nem, a le na videz. Farizej »govori sam pri sebi«, toda kaj govori:

»Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: 'Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica'«.

Na videz farizej pokaže naklonjenost, skuša opravičiti Jezusa in nevednosti pripisuje Jezusovo dopuščanje ženi, da vse to dela: »Revež niti ne ve, kdo je žena, ki se ga dotika!« Toda to stori za ceno veliko hujše obtožbe: Jezus ni prerok, še najmanj pa pričakovani prerok poslednjih časov; torej si prilašča slavo, ki jo uživa, vara sebe in ljudi okoli sebe.

V tej točki evangelija in samo na tej točki povzame besedo Jezus, da bi dal svojo sodbo o ženinih dejanjih in farizejevih mislih:

»In Jezus mu je odgovoril: 'Simon, nekaj ti moram povedati.' On pa mu je rekel: 'Učitelj, povej.' 'Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?' Simon je odgovoril: 'Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.' On pa mu je rekel: 'Prav si presodil'«.

Jezus da v prvi vrsti priložnost gostitelju, ki ga je povabil, da bi se prepričal, da je on dejansko prerok, ko bo videl, da bere misli njegovega srca; istočasno pa s priliko pripravlja vse navzoče, da bi razumeli, kar ima namen reči v obrambo žene, ki mu je z umivanjem, poljubljanjem in maziljenjem nog naredila tisto, česar ni storil hišni gospodar:

»'Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.' Njej pa je rekel: 'Odpuščeni so tvoji grehi!'«.

Vedno je bilo opaziti določen razkorak med priliko, ki jo Jezus pove in konkretizacijo, ki jo Jezus naobrne na ženo. V priliki je odpuščanje vzrok za ljubezen: žena mnogo ljubi, ker ji je bilo mnogo odpuščeno; v konkretizaciji pa je ljubezen vzrok za odpuščanje: odpuščeni so ji mnogi grehi, ker je mnogo ljubila. V prvem primeru je pobuda pri Bogu, v drugem pa se zdi, da je pri ženi. Ni potrebno, da bi se zatekali k ne vem kakšnim akrobacijam, da bi rešili to težavo. V duhovnih stvareh je vedno neko določeno kroženje in vzajemnost. Božje odpuščanje ustvarja hvaležno ljubezen v ustvarjenih bitjih in ljubezen ustvarjenega bitja, ki postane ponižno priznanje grehov, izpopolni in poveča ljubezen. Ena in druga stvar je torej resnična.

Do sem evangeljska pripoved. Kaj se pričakuje od tistega, ki danes prebira to pripoved? Jasno je, da zgodba o grešnici, po Lukovih namenih, mora služiti za razumevanje Jezusovega duha in njegovega oznanila odrešenja za uboge, grešnike in izobčence. Luka ne piše svojega evangelija za farizeje, ampak za kristjane, namreč prav za kristjane, ki so prihajali iz poganstva. To je znamenje, da Kristusov nauk ni namenjen le farizejem tistega časa, ampak vsem tistim, ki bi kadarkoli brali evangelij. Tudi nam.

Dejansko se nahajamo pred vedno aktualnim problemom. Gre za to, da bi vedeli, v čem je bistvo prave vernosti, kakšno je pravo čutenje in prava drža pred Bogom, kaj Bog v svojem ustvarjenem bitju najbolj ceni. V skladu z nekim določenim načinom razmišljanja se vse rešuje z izpolnjevanjem zapovedi, kar je razumljeno na zelo zreduciran način (farizeji vso pozornost usmerjajo v kršenje predpisov s strani javnih grešnikov in prostitutk, medtem ko se ne menijo za druge, med njimi tudi za ljubezen do bližnjega, čeprav je zelo jasno zapisana v postavi). To legalistično merilo dovoljuje delitev ljudi na dve zelo jasno ločeni kategoriji: na pravične in grešnike. Dejansko ni več mesta za usmiljenje, ki je najbolj resnična značilnost Boga: grešnik namreč usmiljenja ni vreden in pravični ga ne potrebuje. Tako se ustvarja zgrešeno prepričanje (v tem bo bistvo Pelagijevega krivoverstva), v skladu s katerim je dovolj, da bi Bog razodel svojo voljo in da bi dal svoje zapovedi, da bi jih bil človek, zaradi svoje dobre volje in brez potrebe po drugem, sposoben spolnjevati.

Žena nam s svojim dejanjem kaže neko drugo versko obzorje, ki ga zaznamuje ponižno priznanje greha, volja po spremembi, hvaležnost Bogu, ki svojim stvarem daje vedno novo priložnost za odrešenje, ki ima rajši usmiljenje kot pa žrtev, ki bolj ceni ljubezen skrušenega srca, kot pa vse žgalne in klavne daritve. Ustvarjena stvar se pred Bogom ne čuti kot upnik, ampak kot večni dolžnik za vse.

V našem evangeljskem odlomku lahko opazimo evangelistovo zaskrbljenost, da bi pokazal novost Jezusove drže do žená. Ta namen je razviden tudi iz dejstva, da Luka izkoristi priložnost in ob koncu pripovedi omeni skupino žena, ki stalno spremljajo Jezusa, mu služijo s svojim imetjem in jih celo poimensko našteje: Marija Magdalena (v preteklosti zmotno poistovetena z grešnico iz današnjega evangelija), Ivana, Suzana in druge. Če pomislimo na položaj ženske v Jezusovem času, je to dejstvo naravnost revolucionarno. Ženske niso imele skoraj nikakršnega mesta v verskem okolju. V shodnici niso smele biti skupaj z moškimi, izključene so bile iz verskih obredov. Dejansko so se z Bogom lahko srečale le preko posrednika, preko moža. Jezus pa jih obravnava enakovredno s svojimi učenci, ki so bili moški. Še več, medtem ko svoje učence pogosto graja, nikoli ne beremo, da bi kakšno trdo besedo namenil tem ženam.

Z vsem tem pa še nismo dojeli najglobljega in najbolj aktualnega namena te evangeljske strani. Ta namen se izpolni, ko se človek – moški ali ženska – z vso naravnostjo identificira z grešnico, se popolnoma prepozna v njej in v svojem življenju želi obnoviti notranjo izkušnjo te žene. V srcu te žene se je zgodilo spreobrnjenje. Za nenaden prehod iz življenja javne grešnice, ki so ga obvladovale povsem drugačne skrbi in misli, k tako drugačnemu čutenju, kdo ve, kakšna revolucija se je zgodila v njenem srcu! In vse zato, ker je videla tega moža iz Nazareta in slišala, morda od daleč, kakšno njegovo besedo. V tem nam ta žena odpre prototip vseh velikih spreobrnjenj, ki jim je botrovalo srečanje z Jezusom: na primer spreobrnjenje apostola Pavla, ki ima za »izgubo« in »smeti« vse tisto, kar je do tega trenutka zanj pomenilo »dobiček« njegovega življenja; ali pa spreobrnjenje Frančiška Asiškega, ki vidi, kako se spreminja »v sladkost za telo in dušo« – kot bo rekel v svoji Oporoki – vse tisto, kar mu je bilo prej grenko.

Nikakor ni rečeno, da naj bi se to moralo zgoditi le enkrat v življenju, v trenutku prvega spreobrnjenja. Prehod od kamnitega srca k mesenemu srcu se ne zgodi samo enkrat. Pogosto se v življenju znajdemo daleč, s srcem, ki je ponovno okamnelo, potrebni sprave z Bogom in s samim seboj. To je trenutek, ko naj bi se spomnili te evangeljske strani in prisluhnili glasu Duha, ki nas vabi, da bi jo podoživeli. Če iščeš, kje naj bi danes srečal Jezusa, da bi mu s solzami omočil noge, ti ne bo treba iti daleč ali pa se zatekati k domišljiji. Vsako nedeljo, vsak dan ga lahko najdeš pri evharistiji, ko sedi za mizo s svojimi, lahko se »potuhnjeno« skloniš k njegovim nogam, mu izpoveš svoje kesanje in hvaležnost in vsakokrat izkusiš »veselje svojega odrešenja« (Ps 51,14).

Pogosto ponavljamo tole resnico: krščanstvo ni nauk, ampak je oseba: Jezus Kristus. Pri vsem tem pa je najpomembnejša stvar odnos, ki ga imamo z njim. Blagor nam, če se odločimo, če si za program svojega življenja vzamemo Pavlove besede iz današnjega drugega berila:

»Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 216-220. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.