5 Mz 4,32-34.39-40; Rim 8,14-17; Mt 28,16-20

Obhajamo praznik Svete Trojice. Kakor hitro spregovorimo ime te skrivnosti, dobimo vtis, da nas je zaneslo v vrtoglave višine, neskončno daleč od naše vsakdanje resničnosti, zato se morda takoj predamo in se odpovemo nadaljnji tekmi. Vendar bomo videli, da nam je ta skrivnost tako zelo blizu. Živimo potopljeni v Sv. Trojico, skriti smo v njej, kakor riba v vodi. V njej »živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28). Spodbudo za naše razmišljanje naj ponuja drugo berilo. V njem nam sv. Pavel pravi:

»Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'«.

Sveto pismo nam ponudi družinsko podobo, da bi lahko odkrili vez, ki nas povezuje s Sv. Trojico: posinovljenje. To resničnost človeškega življenja kar dobro poznamo. Od nje ne bo težko preiti k nekemu drugemu posinovljenju, ki je veliko globlje, in se tiče nas vseh. Odkrili bomo, da smo vsi posinovljenci – posvojenci!

Posvojenost lahko včasih spremlja izkušnja velikega trpljenja. Posvojeni otroci pogosto nosijo s seboj travme, ki so jim botrovale situacije, iz katerih izhajajo; te pa se lahko izražajo v obliki upornosti, nasilja in navidezne nehvaležnosti. Kakor obstaja milost stanu zakonskega življenja, tako mora biti tudi milost stanu za starše posvojitelje, kajti žena pogosto izkuša in izraža nadčloveško razumevanje in potrpežljivost. Dviga se k ljubezni, ki je morda tista, ki nas na zemlji najbolj spominja na Božjo ljubezen: to je zastonjska ljubezen, ki »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prenaša« (1 Kor 13,7). Ob tej priložnosti bi rad staršem posvojiteljem izrazil vse naše občudovanje in jih povabil, da prisluhnejo še pozorneje, kot sicer. Če sicer človeška in pravna ustanova posvojitve služi kot podoba Božjega posinovljenja, ta slednja služi kot podoba človeške posvojitve. Reči hočem, da se očetje in mame posvojitelji lahko naučijo od Boga nekaj pomembnega prav glede posvojitve. Sv. Pavel nam spregovori, kje je temelj našega Božjega posinovljenja:

»Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene … da bi mi prejeli posinovljenje« (Gal 4,4).

Naše posinovljenje je utemeljeno na dejstvu, da nas je Jezus Kristus, Božji Sin, ki je postal človek, vzel za brate in sestre, da nam je dal svojega Duha, da nas je pridružil sebi, kot ude h glavi in naredil eno samo družino. Stvari so se na neki način odvile v obratni smeti, kot je to pri človeških posvojitvah. Pri teh zadnjih sta oče in mati, ki posvojita in če imata svoje otroke, jim skušata pomagati, da sprejmejo bratca ali sestrico, ki se od zunaj pridružuje družini. Tu pa je bil, nasprotno, starejši brat Jezus, ki nas je posinovil, da »imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu« (Ef 2,18). Najprej smo postali bratje – sestre in nato sinovi – hčere, čeprav se je zgodilo oboje sočasno pri krstu. Rezultat vsega tega nam ponovno pokaže Sveto pismo:

»Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« (Ef 2,19).

Poglejte, kaj je torej za nas Sveta Trojica: naša družina! Zahvaljujoč posinovljenju smo postali »domačini pri Bogu«. Posvojenec samodejno postane dedič skupaj z naravnimi otroci, če jih starši imajo, ali pa, v nasprotnem primeru, sami. Če dobro pomislimo, je to za človeško logiko presenetljivo dejstvo. Nič ni storil, nista ga rodila in vse podeduje; vse tisto, kar sta starša v svojem življenju ustvarila, mu pripada. Tako velja tudi za nas. Drugo praznično berilo v nadaljevanju pravi:

»In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom«.

Zdaj pa moramo osvetliti tudi razlike, ki so med človeško posvojitvijo in posinovljenjem s strani nebeškega Očeta. Človeška posvojitev, če pustimo ob strani ljubezen, ki jo vsebuje, je sama v sebi pravno dejanje. Posvojenec prejme priimek, državljanstvo, bivališče tistih, ki sta ga posvojila, ne deli pa z njima iste krvi, njunega življenja; ni bilo spočetja, porodnih bolečin in poroda. Za nas pa to ne velja: Bog nam ne podarja samo imena sinovi in hčere, ampak tudi svoje notranje življenje, svojega Duha. Po krstu teče po nas Božje življenje samo. Ne le, da »se imenujemo Božji otroci, to tudi smo« (1 Jn 3,1).

Božje posinovljenje ustvarja močnejšo vez, kot jo zmore samo naravno rojevanje otrok. Res je, da ima otrok z očetom isto kri in z materjo isto življenje. Kljub vsemu pa, ko se je enkrat rodil, je nekoč očetova kri postala sedaj njegova. Otrok lahko živi ločeno od očeta in matere; še več, če hoče živeti, se mora po devetih mesecih od matere ločiti in zaživeti sam. Če se to ne zgodi, otrok umre. To pa ne velja na duhovnem področju. Tukaj se v nas in v Kristusu pretakata isto življenje, isti Duh. In ne le da se nam ni potrebno ločiti od njega da bi živeli, zgodilo bi se celo, da bi prenehali živeti, umremo, če se z grehom ločimo od njega. Nekaj nedelj nazaj nam je Jezus orisal ta intimni in izjemno globok odnos, ki nas povezuje z njim, s podobo mladike, ki živi, če ostane povezana s trto in umre, če se od nje loči.

Prej sem omenil preizkušnje, ki jih morajo pogosto premagati starši posvojitelji, da bi še naprej ljubili posvojene otroke. Če ti storijo kakšno hudo stvar, se jim ne morejo odpovedati; so njihovi otroci, za vedno nosijo njihovo ime; če je potrebno, bodo prevzeli nase njihovo sramoto a jih ne bodo zatajili. Vse to je zelo dragoceno. Ko sem opazoval nekatere starše posvojitelje, sem o Bogu Očetu razumel nekaj, česar se nisem naučil iz teoloških knjig. Pred velikodušnostjo in vztrajnostjo njihove ljubezni, ob njihovi sposobnosti, da najdejo opravičilo ali vsaj olajševalno okoliščino za vse, sem si rekel: »Glej, tako Bog ravna z nami!«. Mi pogosto teptamo njegovo ime v prah, očitamo mu celo, zakaj nas je spravil na svet, on pa nas še naprej z neizmerno potrpežljivostjo in velikodušnostjo imenuje svoje sinove in hčere ter se trudi z nami.

Toda posvojitev ni le tveganje in preizkušnja; v večini primerov je tudi izvir velikega in čistega veselja in zadovoljstva. Takšno veselje, ki je podobno Božjemu, ker temelji na razdajanju, ne na prejemanju. Starša sta posvojila deklico, leta in leta sta se borila, da bi jo iztrgala iz hudega zla. Kasneje ju je to dekle, ki se je nedavno srečno poročilo in ima že dva otroka, prosilo svoje starše posvojitelje, naj tudi njej pomagajo posvojiti otroka. »To je bilo – pravi oče – najboljša nagrada, ki sva si jo lahko želela«. S svojo držo nista rešila le enega primera: v tek sta spravila verigo solidarnosti, ki se nadaljuje.

Posvojen otrok pogosto razvije svojevrstno ljubezen do tistega, ki ga je rešil iz osamljenosti, revščine in z odrinjenosti na rob življenja. To je ljubezen ganljive hvaležnosti in občudovanja, ki je ne srečamo v nobenem drugem človeškem okolju. Tudi Bog ima svoje očetovske radosti posinovljenja. Zahvaljujoč temu je napolnil raj s tistimi geniji »na tretjo potenco«, kar so svetniki. Toda on je ponosen na vse svoje posinovljene otroke, nihče ni izključen, ponosen je tudi na nas uboge pare.

Na začetku smo rekli, da bomo dokazali, kako Sveta Trojica, ki jo danes obhajamo, ni oddaljena skrivnost, ki se nas ne tiče, in smo odkrili celo nekaj večjega: da je ona naša družina. In to ne neka prehodna družina, ampak tista, v kateri nam je usojeno živeti in, upajmo, biti v njej večno srečni.

Naj torej živi ustanova posvojitve in iskrene čestitke vsem očetom in mamam posvojiteljem. Danes ste odkrili, da ste v dobri družbi: Tudi Bog Oče je posvojitelj in Marija (v drugačnem, a resničnem pomenu) mama posvojiteljica in to od trenutka, ko nas je sprejela kot mlajše brate svojega Sina Jezusa. Želim vam, da bi vas vaši otroci razveseljevali in da bi vam v težkih trenutkih Bog in Marija pomagala.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 156-160. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.