Iz 55,1-11; 1 Jn 5,1-9; Mr 1,7-11

Danes se v bogoslužju spominjamo Jezusovega krsta v Jordanu. Evangeljska pripoved je zelo kratka in jo lahko v celoti preberemo.

»Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: 'Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje'«.

Ali je morda tudi Jezus potreboval krst kakor mi? Gotovo ne. S tem dejanjem je hotel pokazati, da je v vsem postal eden od nas. Predvsem je hotel končati obdobje krščevanja »z vodo« in vpeljati krst »v Duhu«. V Jordanu ni bila voda, ki bi posvetila Jezusa, ampak je Jezus posvetil vodo. In ne le jordanske vode, ampak vodo vseh krstilnic po svetu.

To je vsakoletna priložnost, da razmislimo o pomenu našega krsta. Kot vsak zakrament, ima tudi krst dve prvini: kretnje in besede. V to sta vključena vid in sluh. Podobno kot pri predstavi, drami. Razlika je v tem, da je v drami dogodek predstavljen, v zakramentu pa je obnovljen. Lahko rečemo, da je tudi v zakramentu dogodek predstavljen, če razumemo glagol v močnem pomenu – kot ponavzočen. V teologiji pravimo, da zakrament »povzroči tisto, kar pomeni«.

Preletimo osnovne prvine obreda krsta. Na začetku damo ime. »Kako bo ime vašemu otroku?«. V tem trenutku je prvič javno izrečeno ime, ki bo naše ime za vso večnost. Sveto pismo nam zagotavlja, da nas tudi Bog pozna in kliče po imenu (prim. Iz 43,1). Prav zato, ker je imenu namenjeno, da bo spremljalo otroka vse življenje, bi se starši pri odločanju zanj morali izogibati izbiri pretirano nenavadnih imen, kar bi lahko nekega dne njihove otroke spravljalo v zadrego.

Potem sledi odpoved hudemu duhu in izpoved vere. Preidimo sedaj v resnični trenutek krsta. Bogoslužje posveča posebno pozornost vodi, ki jo je Jezus hotel uporabiti. Ta spominja na vode Rdečega morja, na jordansko vodo, na vodo, ki je pritekla iz Jezusove strani. Zaradi krsta je prvim kristjanom voda postala zelo dragocena stvar in so jo zato prisrčno imenovali »naša voda«, ali s sv. Frančiškom celo »sestra voda«. Tertulijan je rekel: kot se ribe rodijo in živijo v vodi, in če se od nje oddaljijo, hlastajo za zrakom in poginejo, tako se zgodi tudi nam kristjanom, če se ločimo od našega krsta.

Krstitelj povabi starše, da se približajo krstnemu studencu, vzame v roke otroka, ga pokliče po imenu in ga trikrat potopi v vodo ter izgovarja preproste in slovesne besede, ki nam jih je v evangeliju zapustil Jezus: »Jaz se krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«.

Tukaj lahko vidimo, kako pomembno je pri zakramentih videti in slišati. Videli smo določeno kretnjo in slišali smo izgovoriti določene besede. V tem je ključ za razumevanje globokega pomena krsta. Najprej kretnja. Otrok je bil trikrat potopljen, v celoti ali samo z glavo, v vodo in trikrat je prišel iz nje. To simbolizira Kristusa, ki je bil tri dni pokopan v zemlji in je tretji dan je vstal. Sveti Pavel namreč takole razlaga krst:

»Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja« (Rim 6,3-4).

Po drugi strani pa besede »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« kličejo, ali bolje ponavzočujejo Sveto Trojico. Tako v krstu izpovedujemo dve največji skrivnosti naše vere; s kretnjami prikličemo v spomin Kristusovo učlovečenje, smrt in vstajenje; z besedami pa edinost in trojstvenost Boga.

V Božjem delovanju je vedno opaziti nesorazmerje med uporabljenimi sredstvi in pridobljenimi učinki. Sredstva so kar se da preprosta (pri krstu malo vode in par besed), učinki pa so veličastni. Krščeni je nova stvar, prerojen iz vode in Svetega Duha; postal je Božji otrok, ud Kristusovega telesa, ki je Cerkev, in živi tempelj Svetega Duha. Nebeški Oče nad vsakim otrokom ali odraslim, ki prihaja iz krstnega studenca, izgovori besede, ki jih je izrekel nad Jezusom, ko je stopil iz Jordana: »Ti si moj ljubljeni sin ali moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje«. Pri krstu se vse zgodi simbolično, v podobi, preko znamenj; toda tisto, kar je po njih prejel otrok, ni simbol, je resničnost. On ni dejansko vstopil v smrt, a Jezus mu je kljub temu naklonil sad svoje smrti in svoje zmage nad demonom.

Predstavljajte si naslednji prizor. Na enem od stadionov se je odvijal epohalni boj: nek hraber junak se je spopadel z okrutnim tiranom mesta in ga s silnim naporom, ves ranjen on krvav, premagal. Ti so bil na tribunah; nisi se ne trudil, nisi bil ranjen. Toda če si trepetal za junaka, če si navijal zanj, če se veseliš njegove zmage, boš zagotovo imel delež pri njegovi nagradi. Predpostavljaj, da tisti junak ne bi imel nikakršne potrebe po kroni; kaj se bo v tem primeru zgodilo? Zgodilo se bo, da bo heroj dal svojemu prijatelju in podporniku prisluženo krono! Tako se dogaja med nami in Kristusom. Nekoč sem to misel razlagal med krstom. Ko sem po obredu vzdignil otroka in ga predstavil občestvu, so navzoči spontano zaploskali in vsi smo razumeli, da je bil aplavz namenjen Kristusu. Tisti otrok je bila njegova zmaga. On se je ponovno boril in zmagal zanj.

Sklenimo ta naš pregled. Krst dopolnjujejo nekateri manjši a zelo zgovorni deli obreda. Eden od njih je belo oblačilo, ki ga izročimo otroku kot znamenje nedolžnosti in bi mu ga morali starši pomagati ohraniti za vse življenje. Nadalje je obred luči. Duhovnik prižge svečo pri velikonočni sveči in jo izroči očetu: to je simbol vere, ki jo bodo morali starši in botri posredovati otroku.

Upam, da smo tako razložili pomen glavnih delov krstnega obreda. Zdaj bi rad odgovoril na vprašanje, ki si ga glede krsta ljudje pogosto zastavljajo. Zakaj krščevati majhne otroke? Zakaj ne počakati, da bi odrasli in bi se oni sami svobodno določili? To je resno vprašanje, a lahko skriva v sebi prevaro. Svet in zlo ne čakata, da bodo vaši otroci imeli dvajset let, da bi vcepila vanje kali slabega. Po drugi strani pa, če hočemo biti dosledni, ne bi bilo potrebno otroka učiti nobenega jezika, jih ne vzgajati, jim ne vcepiti nobenih načel in jih pustiti, da bi se nekega dne sami odločili, katere sprejeti.

Toda nek drug razlog je še veliko resnejši od teh. Ko ste spočeli svojega otroka in ste mu podarili življenje, ali ste ga morda prej vprašali za dovoljenje? Ni bilo mogoče; a ker ste vedeli, da je življenje neizmeren dar, ste upravičeno predvidevali, da vam bo otrok nekega dne hvaležen zanj. Ali morda vprašamo dotičnega človeka za dovoljenje, preden mu izročimo darilo? Kakšen dar bi bil to? Krst je namreč Božje življenje, ki nam je zastonj »podarjeno«. Ni nasilje nad svobodo otrok, če jim omogočimo, da lahko prejmejo ta dar prav na začetku svojega življenja.

Gotovo pa vse to predpostavlja, da so starši sami verni in hočejo otroku pomagati, da bi razvil dar vere. Cerkev jim priznava odločilno vlogo na tem področju. Zato ne želi, da bi bil otrok krščen proti volji staršev. Včasih dobre stare mame trpijo, ker njihov vnuček ali vnukinja ni bil krščen in bi to rade opravile na skrivoma. Toda tega, razen v zelo izjemnih primerih, Cerkev ne dovoljuje.

Tako smo prišli do sklepa. Kakšen namen bi lahko imel za odrasle, kot smo mi, ta sprehod skozi obred našega krsta in poslušanje njegove razlage? Je namen samo informativni? Gotovo ne. To je priložnost, če smo verni, da obnovimo in poživimo naš krst. Pri krstu so drugi dali obljubo namesto nas, postali so porok. Na duhovnikovo vprašanje: »Kaj hočete od Božje Cerkve?«, so v našem imenu odgovorili: »Vero«; Na vprašanje: »Se odpoveš hudemu dihu?«, so odgovorili: »Se odpovem!«; na vprašanje: »Veruješ?«, so odgovorili: »Verujem!«; na vprašanje: »Hočeš biti krščen?«, so v našem imenu odgovorili: »Da, hočem!«. Potrebno je, da se enkrat v življenju mi sami svobodno odločimo, kaj dogovoriti na vsa ta vprašanja. Samo takrat bo naš krst »osvobojen« in lahko sproti vso svojo moč. Samo takrat bo kakor »odmrznjen« in bomo od kristjanov po imenu postali resnični, zreli kristjani.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 69-73. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.