Bratje Kapucini
Na Studencih v Mariboru zadnjih nekaj mesecev med brati kapucini videvamo nov obraz. »Br. Mitja!«, se ponavadi predstavi in zdaj že vemo, da je letos izrekel večne zaobljube. Zanimalo nas je, kdo se skriva za brado in rjavim kapucinskim habitom.
Br. Mitja, nam lahko nekaj poveš o svojem otroštvu?
Rojen sem v Cerknici mami medicinski sestri in očetu gradbeniku. Obema je ime Frančišek, oz. Frančiška. Ko sem se rodil, je bila tam že starejša sestra Erika, tako da ni bilo nikoli dolgčas. Spominjam se, kako sva se pretepala. Dolgo je bila ona močnejša od mene, nekoč pa sem jo prehitel v svojem moškem telesu in takrat je morala ona trpeti. Pri mojih šestih letih je na svet prišla mlajša sestrica Teja, ki smo jo šli iskat v porodnišnico v Postojno, jaz pa sem jo lahko podržal v rokah, vendar pazljivo, ker so rekli, da ima še mehko glavico in se lahko udre. Kako mi je bilo to čudno! Ni mi bilo preveč pri srcu, da sem jo moral voziti z vozičkom po ulici, ker je bilo preveč zanimivega dogajanja med vrstniki. Ves čas smo bili na ulici ali v gozdu. Bil sem med najmlajšimi v družbi, zato sem se moral vedno boriti za obstanek. Mami me je večkrat opozarjala, da sem preglasen, da se me sliši po celi ulici. Tega kar nisem mogel verjeti, ker sem sebe vedno videl kot tihega in negotovega.
Kaj pa po osnovni šoli? Kaj je bil zate tvoj sanjski poklic?
V osnovni šoli sem bil še naprej negotov in rezerviran – vse do te mere, da sem v 5. razredu dobil pet pisnih opominov zaradi neprimernega obnašanja. Kadar koli je šlo kaj narobe, sem bil zraven. Potem pa sem se malo zamislil in se očitno vsaj navzven umiril. Poklicno sem se hitro navdušil za elektriko. S sošolci smo vedno nekaj ustvarjali in se 'dodatno' izobraževali. Spominjam se, da so bili v tem še posebej dobri nekateri sošolci, ki jih redni pouk ni privlačil in so imeli slabe šolske ocene. Pri 'štromu' pa so briljirali. Tako sem se brez težav odločil za Srednjo elektrotehniško šolo v Ljubljani. Malo me je bilo sicer strah, če bom zmogel, ker je imela 'Vegova' tak ugled, vendar je šlo. Prehod v Ljubljano je bil kar naporen. Vsak dan sem se vozil z avtobusom, to je za Cerkničane običajno. Nov širni svet mi je razširil obzorja. V 2. letniku se je začelo osamosvojitveno dogajanje in vojna za Slovenijo. Ves sem bil 'notri'. Vsako najmanjše dogajanje sem spremljal hkrati po televiziji in radiu. Noro močni časi. Kar gorel sem, čutil sem se pomemben del celote, ki je kot eden dihala v borbi za neodvisnost in bila nepremagljiva. Bogu hvala za tiste čase.
Kako je to vplivalo nate?
Seveda je ta čas neizbežno pustil posledice na meni. Postal sem navdušenec za vse, kar je vojaškega. Bral sem knjige, kupoval revije, sanjal o vojaškem poklicu. Vse podatke o orožju sem znal na pamet. Delal sem seminarske naloge o orožju. Želel sem si samo eno stvar – biti vojak. Zato sem mislil iti na FDV – obramboslovje. Vendar bi zato moral delati diferencialne izpite, pa nisem zmogel poguma in sem šel na ekonomijo, da bi se kasneje prepisal na FDV. Ko pa sem študiral in živel v Ljubljani, so se mi obzorja znova širila in vojska me je minila, zato sem kar ostal na ekonomiji. Za ekonomijo je itak znano, da se z 'njo dobi službo'.
Kakšno pa je bilo tvoje notranje versko življenje, ki te je pripeljalo do salezijancev, kaj si delal v Salezijanskem mladinskem centru?
Kot otrok sem bil zelo veren. Tako veren, da se je starejša sestra večkrat hecala z mano, da sem tako pobožen. Imel sem svoj molitvenik in vsak večer molil iz njega molitve in litanije. Toda žal me je minilo. Izgubil sem vero, dokončno prav v času študija v Ljubljani. Spominjam se, kako sem počasi opuščal še zadnje vzdihljaje molitve in končno ostal brez vere. To so bili časi zapravljanja očetovega bogastva, ki so se po svetopisemsko končali v moralni polomiji. Prežvekoval sem že zavrženo hrano in hrepenel po ljubezni. Po sili razmer sem se po študiju moral vrniti v Cerknico, kar pa je bilo navsezadnje rešilno zame. V domačem okolju sem se počasi začel približevati Cerkvi. To je šlo res počasi, merjeno v letih. Štiri leta sem delal kot ekonomist, potem pa sem ostal brez službe. Ker sem bil že enkrat prej brezposeln sem vedel, kako je to hudo in sem od takrat naprej redno prosil Boga, da ne bi bil nikoli več brez dela. Na prvo jutro, ko se mi je izteklo delovno razmerje, sem se zbudil poln zaupanja v Božjo pomoč. Prišla mi je misel, da se oglasim pri župniku, da se mu ponudim za kakšno brezplačno delo, toliko, da ne bi doma ždel v brezdelju. Moj dolgoletni župnik Jože Vidic, salezijanec, je bil presenečen nad mojim obiskom, takoj pa je spoznal, da bi se me dalo 'porabiti' za kakšno delo.
In kakšne so bile tvoje zadolžitve v Centru?
Po latinsko se reče: faktotum, ali deklica za vse. To mi je zelo ustrezalo. Z župnikom sva fizično delala nova športna igrišča, poleti pripravljala Uskovnico, vsak dan sem preživljal čas z mladimi v Centru, pisal prijave na razpise, se udeleževal takšnih in drugačnih seminarjev.
Kaj pa karneval v Cerknici?
Tudi, v Cerknici je zelo znano dogajanje okrog pusta. Tudi tam sem se motovilil in enkrat so me izvolili za predsednika Pustnega društva. Organizirali smo pustne povorke in druge norčije. V Cerknici velja rek, da je neumnost večna, norčije pomagajo preživeti, danes pa razumem, da tisti, ki zna biti norčav, najbrž ni zloben. To pa je že nekaj.
Kako se nekdo, ki živi v salezijanskem okolju, sreča s svetim Frančiškom?
Ko sem prišel k salezijancem, sem imel občutek, da sem osvobojen vsega hudega. Po toliko letih iskanja in opravljanja del, ki jih nisem imel za svoja, sem končno bil svoboden. Vse manj me je privlačil svet in njegovi miki, vse bolj pa privlačil Jezus. Živel sem preprosto življenje, malo denarja, malo časa za družbo, veliko pa časa za samoto in razmišljanje. Na pot so mi začeli prihajati ljudje, ki so me vedno bolj napolnjevali s smislom. Veliko sem bral, tudi kakšno knjigo o sv. Frančišku. Spomnim se Kazantzakisove Božji ubožec, ki me je popolnoma navdušila. Potem sem pozabil nanjo. O redovništvu nisem razmišljal, sem pa vedno bolj živel kot redovnik. Hotel sem celo začeti razvažati časopise v zgodnjih jutranjih urah, pa bi starša skoraj kap, ko sem jima to omenil. Imel sem namreč diplomo iz ekonomije, in namesto, da bi sla moja kariera navzgor, je šla v njunih očeh vztrajno navzdol.
In potem?
Na pot mi je prišel Luka Modic. V nekaj mesecih sem prepoznal klic v redovništvo. Na internetu sem našel kapucine, takoj so mi bili všeč, šel sem na obisk k njim v Ljubljano in še tisti večer rekel: »Luka, jaz sem našel!«. In danes sem kapucin. Končni del scene se je odvil zares na hitro.
In danes si zadovoljen?
Zelo. Živim z Jezusom in brati. Jezus je popoln, mi bratje pa (še) ne. Živimo skupaj ne zato, ker bi bili tako super, ampak z Božjo pomočjo pomagamo nositi križ drug drugemu. Ko si močan, pomagaš bratu, ko pa si slaboten, se najde brat, ki te dvigne. Rad pa povem, da opažam veliko spremembo v svojem odnosu do samega sebe, bratov in Jezusa, prav po večnih zaobljubah – vse skupaj je postalo veliko bolj močno, zaresno, življenjsko.
Zadnje leto si imel priložnost spoznati življenje bratov kapucinov doma po svetu. Kje in katere so glavne razlike in koliko je skupnih stvari?
Veliko sveta smo videli odkar sem pri kapucinih. Noviciat imamo v Italiji, torej eno leto življenja z italijanskimi brati. Po noviciatu smo dve leti študirali teologijo, potem pa eno leto živeli različne izkušnje, ki odražajo kapucinski način življenja. Še preden sem vstopil v samostan sem bil v Avstraliji in tam sem v Sidneyu obiskal brate kapucine. Ob srečanju z njimi sem začutil preprostost in bratsko razpoloženje. Upam, da je to naša skupna in najlepša značilnost. Razlike pa dodajo posamezni narodi, ki naredijo Frančiškovo karizmo še posebej privlačno.
Kaj pa v prihodnje – kje se vidiš čez deset let?
Na planetu Zemlja. Živ ali mrtev, tu nekje bom navzoč povezan z brati, sestrami in Bogom.
Še kakšno sporočilo za bralce?
Življenje je milost. Če se vam bo kdaj zazdelo pusto, povabite k sebi Devico Marijo. Videli boste, da boste zažareli v barvah vi in ves svet.
Najlepša hvala in obilo blagoslova ter barv še prihodnje!
Pogovarjala se je Fani Pečar