Poglejte ptice neba

8. nedelja med letom
Iz 49,14-15; 1 Kor 4,1-5; Mt 6,24-34

Zopet prisluhnimo nekaterim mislim iz današnjega evangeljskega odlomka, ki je sam v sebi ena sama poezija:

»Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani … In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne govorite: 'Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?' Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete.«

Povejmo resnico: kdo ima še pogum, da bi predlagal ta evangeljski odlomek ali pa da bi ga le navajal? Že kar nekaj časa je ta odlomek potihoma zasenčen, kakor da bi se stran, na kateri je zapisan, zlepila s prejšnjo stranjo in ga nihče ne bi več mogel prebrati. Razlog zato obstaja. Kako naj ponovimo, naj ne skrbimo za hrano in obleko, ko je okrog nas na milijone ljudi, ki sploh nimajo hrane in obleke? Ali morda dejstva ne postavljajo kruto na laž te evangeljske strani in je zato bolje molčati?

Marksistična kritika je izhajala prav iz nje, da bi dokazala svojo tezo o nepomembnosti in nevarnosti krščanstva na družbeni ravni. Do nedavnega je bilo geslo »krščanstvo« v enciklopedijah in drugih sredstvih, ki so širila marksistično kulturo v Sovjetski zvezi, obravnavano v luči teže Karla Kautsky-a, ki je prvi, leta 1910, kot zgodovinar proučeval odnos med zgodnjim krščanstvom in socialnimi problemi. On meni, da prvotno krščanstvo sledi komunizmu potrošnih sredstev, kar je komunizem delitve dobrin, ne da bi minimalno pomislil na tistega, ki naj to bogastvo ustvarja in porablja. Ko navaja današnji evangeljski odlomek, govori o verskem parazitstvu: »Ne skrbite za jed in za obleko, saj bodo tako drugi, ki bodo delali za vas!«

Kautshy je prispeval k radikalni spremembi marksistične drže pred porajajočim se krščanstvom. Prevladujoča teza pred njim, ki jo je razvijal Marxov tovariš Friedrich Engels, je bila predvsem neke vrste bistvena podobnost med rojstvom krščanstva in rojstvom modernega proletarskega gibanja. Obe gibanji sta se rodili od spodaj, iz stiskanih, obe sta bili preganjani, obe težita h končni zmagi. Krščanska zmaga se je Engelsu celo zdela kakor zagotovilo gotove zmage porajajoče se proletarske revolucije. Zanj gibanje, ki se je rodilo iz Jezusovega pridiganja, ni bilo nič drugega, kakor ena od oblik naivnega in neznanstvenega komunizma ante litteram.

Kaj bomo storili pred tem dvojnim, teoretičnim in praktičnim ugovorom, ki ga vzbuja današnja evangeljska stran? Ali jo bomo še naprej puščali ob strani in se skrbno izogibali, da bi ljudem pokazali na ptice neba in lilije polja kot zgled njihovega življenja? Priznati moram, da sem tudi jaz deloma podlegel tej skušnjavi, kajti zavedam se, da si doslej še nisem upal pridigati o tem evangeljskem odlomku. Ali lahko pustimo vnemar stran, kakor je današnja, ki je navdihovala radikalne izbire tolikih vernikov in ki nam med drugim razodeva eno najbolj ganljivih potez nebeškega Očeta: njegovo skrb do nas? Ali ni Jezus rekel: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle?«

Predvsem je treba opozoriti na eno stvar. Navedeni evangeljski odlomek nas spodbuja, naj ne bomo v skrbeh za našo obleko in za našo hrano, drugače pa je s skrbjo za hrano in obleko bratov in sester. V skladu s tem evangelij od nas pričakuje, da bomo polni vneme. Tisti, ki je spregovoril o pticah, ki ne sejejo, in o lilijah, ki ne tkejo, je rekel tudi: »Lačen sem bil in mi niste dali jesti, nag sem bil in me niste oblekli« (prim. Mt 25). Še kako je torej potrebno biti v skrbeh za hrano in obleko!

Napaka se zgodi vedno, ko ločujemo eno evangeljsko besedo od druge, eno priliko od druge, namesto da bi jih povezovali. V tem primeru bi zadostovalo, če bi se spomnili prilike o talentih, da bi se zavedli, kako tuja je Jezusovi misli ideja, da naj bi človek stal prekrižanih rok in čakal, da mu po Božji previdnosti stvari padejo z neba, ne da bi zanje sploh prosil. Tudi sami puščavski asketi, čeprav tako radikalni v posnemanju evangelija, so vedno videli v delu lastnih rok redno sredstvo, s katerim so si priskrbeli hrano in obleko ter poskrbeli za vzdrževanje samostana, če so živeli v skupnosti.

Če vzamemo Jezusove besede ločene od drugih in za povrhu še dobesedno, bi morali zaključiti, da niti on ni posnemal ptic na nebu in lilij na polju, ker je trideset let opravljal svoj poklic in je v času svojega oznanjevanja dovolil svojim, da so imeli skupno blagajno za lastne potrebe in za pomoč revnim. Tudi Pavel ni posnemal ptic in lilij, saj trdi, da je delal z lastnimi rokami, da je poskrbel zase in pomagal revežem. Sv. Tomaž Akvinski pravi: »Bila bi norost in skušanje Boga, če bi v brezdelju čakali, da bi nam Bog prišel na pomoč v stvareh, kjer si lahko pomagamo s svojim delom.«

Naslednji stavek iz istega Jezusovega govora nam ponuja ključ za razumevanje vsega:

»Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost
in vse to vam bo navrženo.«

Ne gre za to, da bi prezrli bistvene življenjske potrebe, kot sta hrana in obleka, ampak za odločitev, ali bodo hrana in obleka ter na splošno vse telesne potrebe osnovna in edina skrb v življenju ali pa bo mesto tudi za drugo, pomembnejše iskanje.

Marksizem, kot tudi vsaka druga materialistična zasnova sveta, ne more razumeti Jezusovih besed o pticah pod nebom in lilijah na polju, ker ne more dovoliti, da bi bili lahko neodvisni od ekonomskega dejavnika in materialnih potreb. Zato verska razsežnost ni nič drugega, kakor nadgradnja, nadomestek ekonomskih potreb, in ko je enkrat zožena na to, se človek poigrava, da bi dokazal, da ne služi svojemu namenu in se je zato treba proti njej boriti, kakor se borimo proti nepotrebni in škodljivi stvari.

Ko smo počistili polje najbolj očitnih dvoumij, morda lahko z novimi ušesi in brez kompleksov ponovno prisluhnemo Jezusovim besedam o nebeškem Očetu, ki hrani ptice pod nebom in oblači lilije na polju. Ob teh besedah je Kierkegaard napisal čudovit »vzgojni govor«, in ga naslovil: O tem, kar se lahko naučimo od lilij na polju in ptic pod nebom. Dojel je globok smisel tega Jezusovega govora. Ne gre za to, da bi vedeli, ali naj bi človek imel ali pa tudi ne pravico, da skrbi za svojo hrano; gre namreč za to, da tudi pri skrbi za hrano prizna, da ni Bog, da ni on tisti, ki konec koncev poskrbi zase, ampak sam Oče, ki hrani ptice in oblači lilije. Gre namreč za spoznanje, ali se človek zadovolji s tem, da je človek, ali pa bi hotel biti Bog, zadosten samemu sebi. »Biti zadovoljen s pogoji, ki so lastni človeku, zadovoljiti se s tem, da je šibka stvar, ki ni sposobna poskrbeti za lastne potrebe, kakor je tudi nesposobna, da bi ustvarila samo sebe: to je bistveno. Če pa človek pozabi Boga in se hoče nahraniti sam, takrat pa postane žrtev materialnih skrbi.«

Nihče pred to skrbjo ni na varnem. Napade lahko najbogatejšega in najrevnejšega človeka. »Prost pred skrbjo za jutrišnji dan« – nadaljuje filozof – »je samo tisti, ki – naj bo bogat ali reven – celo v revščini razume, da ga hrani nebeški Oče.«

Resnične in popolne izročitve Božji previdnosti nas ne morejo naučiti ptice pod nebom in lilije na polju. Njih ne skrbi za jutri, ker – enako kakor otroci – nimajo občutka za jutri, medtem ko odrasel človek ta občutek ima. Popoln je tisti, ki pozna skrbi jutrišnjega dne in jih kljub vsemu premaga na krilih vere. Resnično izročitev je udejanjil Jezus, ki je lahko rekel: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil« (Lk 9,58).

Današnji evangelij sklene z enim od Jezusovih izrekov, ki so po pravici postali pregovorni. Sprejeti bi jo morali, kot da je v tem trenutku osebno namenjena vsakemu od nas:

»Ne bodite v skrbeh za jutri, kajti jutrišnji dan bo prinesel svoje skrbi. Dovolj je dnevu njegova lastna teža.«

V naši zaskrbljenosti in bojazni za hrano, obleko, hišo, delo, zdravje se oprimo na gotovost, ki nam jo danes prinaša Jezus: »Nebeški Oče ve, kaj potrebujemo.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 202-206. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.