Mih 5,1-4; Heb 10,5-10; Lk 3,39-48a

Zadnja adventna nedelja je tista, ki naj bi nas neposredno pripravila na božič. Nakupovanje bi moralo biti že za nami in smo zato morda malce bolj razpoložljivi, da razmišljamo o verski vsebini praznika.

Adventno bogoslužje nam predstavi dva velika vodnika na poti do božiča: Janeza Krstnika in Marijo. V pravoslavnih cerkvah sta ikoni teh dveh svetnikov postavljeni na desni in levi vrat, ki vodijo v presveto svetišča, kjer je postavljen daritveni oltar. Sta kot dva »vratarja«, ki popeljeta v Kraljevo bližino.

Oznanilu Janeza Krstnika smo prisluhnili v eni od preteklih nedelj. Zdaj nas predhodnik izroča materi, da bi ona dopolnila našo pripravo na božič. Današnji evangelij namreč spregovori o Marijinem obisku pri Elizabeti, ki se sklene z Magnificatom:

»Moja duša poveličuje Gospoda,
moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju;
ozrl se je na nizkost svoje dekle«.

Tukaj se evangeljski odlomek konča, toda Magnificat nadaljuje z besedami:

»Mogočne je vrgel s prestola
in povišal je nizke;
lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne«.

S temi besedami nam Marija pomaga razumeti enega od pomembnih vidikov božične skrivnosti, pri katerem bi se rad ustavil: božič kot praznik ponižnih in osvoboditve revežev. V današnjem svetu se vedno bolj oblikujeta dva nova družbena razreda, ki nista več ista, kot smo jih poznali v preteklosti, ko so bili na eni strani gospodarji na drugi pa proletariat. Danes je na eni strani svetovljanska družba, ki zna angleško, ki se sproščeno giblje po svetovnih letališčih, ki zna uporabljati računalnik in »srfa« po medmrežju; za te ljudi je svet že »globalna vas«; na drugi strani pa je množica tistih, ki so pravkar zapustili svojo rodno domovino in imajo zelo omejen ali posreden dostop do pomembnih družbenih komunikacijskih sredstev. To so današnji novi »mogočni« in »nizki«.

Marija nam pomaga, da postavimo stvari ponovno na pravo mesto in da se ne damo prevarati. Govori nam, da se najgloblje vrednote pogosto skrivajo med nizkimi; da se stvari, ki najbolj vplivajo na zgodovino (kot je Jezusovo rojstvo) zgodijo sredi med njimi, ne pa na velikih svetovnih prizoriščih. Betlehem je bil med »najmanjšimi Judovimi mesti«, pravi današnje prvo berilo, a se je prav v njem rodil Mesija. Veliki pisatelji kot sta Manzoni in Dostojevski, so v svojih delih ovekovečili vrednote in zgodbe revnih ljudi.

Poglobimo to sporočilo Magnificata, ki je tako blizu tistemu, ki ga je Jezus kasneje oznanil v svojih blagrih. »Ozrl se je na nizkost svoje dekle«: kaj je s tem hotela povedati Devica Marija? Prav gotovo ne: »Ozrl se je mojo krepost ponižnosti« (če bi hotela reči to, Marija ne bi bila zares ponižna!), ampak je hotela reči: »Ozrl se je na moje uboštvo, na mojo nevrednost«. V Jeruzalemu je bilo veliko bogatih, lepih, izobraženih in lepo oblečenih deklet (da ne govorimo o Rimu), ki so bile hčerke plemičev in velikih duhovnikov, a Gospod je se je hotel ozreti na ubogo dekle v najbolj odročnem galilejskem mestu! To je hotela reči Marija.

»Prednostna izbira« ubogih je nekaj, kar je Bog storil precej pred drugim vatikanskim koncilom. Sveto pismo pravi, da je: »Gospod vzvišen in vidi nizkega« (Ps 138,6); »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (1 Pt 5,5). Skozi vse razodetje stopa pred nas kot Bog, ki se sklanja k revnim, stiskanim, zapuščenim in tistim, ki niso nič v očeh sveta. Apostol Pavel piše:

»Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno« (1 Kor 1,27).

Vse to nam govori o nečem, kar je danes zelo aktualno. Naša skušnjava je namreč, da delamo prav nasprotno tistemu, kar je delal Bog: da se hote oziramo za tistim, ki je visoko, ne pa za onim, ki je nizko; za tistim, ki mu gre dobro, in ne za onim, ki se znajde v potrebah. V svojem komentarju Magnificata je Luther zelo odločno izrekel tole resnico: »Vsak dan znova moramo ugotavljati, kako se vsak od nas trudi, da bi se dvignil nad samega sebe, na mesto časti, moči, bogastva, obvladovanja, k premožnejšemu življenju in k vsemu temu, kar je veliko in s čimer bi se lahko ponašal. In vsakdo bi bil rad s takšnimi ljudmi, teka za njimi, jim z veseljem služi, vsakdo bi bil rad deležen njihove veličine. Nihče noče gledati k tlom, kjer je revščina, poniževanje, potrebe, potrtost in tesnoba, vsi namreč umikajo pogled od takšnega stanja. Vsakdo se izogiba tem preizkušenim ljudem, pušča jih same, nihče ne pomisli, da bi jim pomagal, jih spremljal in storil, da bi tudi oni lahko v svojem življenju nekaj postali. Ostati morajo tam spodaj in biti zaničevani«. Neka stvar v tej diagnozi ne odgovarja resničnemu stanju: ni res, da nihče ne pomisli, da bi pomagal tem pomoči potrebnim ljudem. Hvala Bogu so mnogi, ki se prav zaradi spodbudne evangeljske besede ali pa zaradi čuta človeške solidarnosti približajo tistim, ki so v očitni potrebi.

Toda ne smemo se zadovoljiti zgolj s spominom, da Bog gleda na nizke ali pa da mi sami gledamo nanje. Mi sami moramo vsaj v srcu postati majhni, ponižni. Bazilika Jezusovega rojstva v Betlehemu ima ena sama vhodna vrata in še ta so tako nizka, da ne moremo vstopiti skoznje, če se globoko ne priklonimo. Nekateri so mnenja, da so jih naredili tako nizka zato, da bi preprečili beduinom vstopati v cerkev kar na kamelah. Toda prastara razlaga (ki v vsakem primeru vsebuje veliko duhovno resnico) je drugačna. Ta vrata so morala spominjati romarje, da je mogoče prodreti v skrivnost božiča le tako, da se priklonimo, da postanemo majhni.

Če že ne moremo postati majhni pred Bogom, ki ga ne vidimo, postanimo majhni pred bratom in sestro, ki ju vidimo. »Posnemajte torej Boga«, nas spodbuja sv. Pavel (Ef 5,1). Posnemati to, kar je Bog storil v božiču, pomeni opustiti vsako misel, da bi si sami jemali pravico, vsak spomin na krivico, ki se nam je zgodila, izbrisati iz srca sleherno zamero do vseh (Bog do nikogar ne goji zamere!). Ne si zavestno dovoliti nobene sovražne misli proti komur koli: ne proti najbližjim, ne proti oddaljenim, ne proti malim in ne proti velikim, skratka proti nobenemu bitju na tem svetu. Če že tega ne zmoremo preko celega leta, pa se potrudimo vsaj v tem božičnem času. Če bomo tako delali, bomo videli, koliko svetlejši bo praznik. Mir, ki so ga angeli oznanjali »ljudem na zemlji«, bo prišel tudi v naše srce.

V prihodnjih dneh bomo pogosto slišali starodavno pesem: »Glej zvezdice Božje …«. Če se je Bog spustil z višav, ali naj ne bi tudi mi sestopili z naših majhnih podnožij vzvišenosti, gospodovanja, z naših muhastih idej, da bi živeli v spravi kot bratje in sestre med seboj? Potrebno je razjahati s kamel, da bi lahko vstopili v betlehemsko votlino …

Pred jaslicami se spominjamo Jezusovih besed:

»Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem«. (Mt 11,25).

Ko govorimo o malih in ponižnih ne smemo molče mimo tistih, ki so resnično, tudi telesno, majhni: to so otroci. V povezavi z njimi moramo omeniti neko zelo žalostno dejstvo: zlorabe, ki jih ljudje zagrešijo v odnosu do njih. To je rana, ki se vsak dan razkriva večja in globlja: pedofilija, otroško delo, nasilje nad otroki … To je nasilje nad nedolžnimi in nasilje nad nedolžnostjo! Otrok je nezaščiten; niti se ne more zavedati zla, ki ga je zadelo. Zato so že nekdaj rekli, da je potrebno imeti do otroka »največje možno spoštovanje« (maxima debetur puero reverentia). Jezus je glede tega izrekel ene od svojih najtrših besed: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 18,6).

Če že ni mogoče ustaviti storilcev, ki to počno – to so pogosto bolniki in brezvestneži –, vsaj mi spreglejmo, da bi zaščitili naše otroke. Če se ne bomo mogli telesno pokloniti pred Detetom Jezusom v votlini, kot so to storili pastirji in modri, se priklonimo pred današnjimi »deteti Jezusi«. Jezus je rekel: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 24-28. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.