Iz 43,18.19.21-22.24b-25; 2 Kor 1,18-22; Mr 2,1-12

Današnji evangelij je najboljše ponazorilo, kako se v Jezusovem življenju medsebojno prežemajo besede in dejanja in tudi čudeži so namenjeni temu, da pospešujejo razodevanje njegovega poslanstva in njegove osebe.

Nekega dne se je razvedelo, da je Jezus »v hiši«. Skoraj gotovo gre za hišo Simona Petra, kjer je bil »kakor doma«, ko je deloval v Kafarnaumu. Zbralo se je toliko ljudi, da nikakor ni bilo mogoče vstopiti skozi vrata. Skupina ljudi, ki so prinesli hromega sorodnika ali prijatelja, je pomislila, da bi lahko zaobšli oviro tako, da odkrijejo streho, ter bolnika v rjuhi spustijo pred Jezusa. Stvar nikakor ni nemogoča, če pomislimo na palestinske hiše v tistem času (in deloma tudi danes), ki so bile vse pritlične, streha pa je bila iz lesa in zbite zemlje. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi«. Nekateri pismouki, ko so bili navzoči, so se pohujšali in so mislili sami pri sebi: »To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?«. Prisluhnimo nadaljevanju, kakor je zapisano v evangeliju:

»Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: 'Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,' je rekel hromemu: 'Pravim ti: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!'«.

Nasprotniki so imeli dva dokaza, da bi lahko verjeli, da ima Jezus oblast storiti to, kar dela: prebral je njihove misli (in oni so dobro vedeli, da je res) in ozdravil telesno bolezen hromega. Jezus ne zanika njihove trditve, da lahko samo Bog odpušča grehe, s čudežem pa jim dokaže, da ima na zemlji enako oblast, kakor Bog. To je eden od vrhuncev razodevanja osebe Jezusa Kristusa v Markovem evangeliju.

Zdaj pa moramo zapustiti raven zgodbe in se podati na področje aktualnosti; zavedati se moramo, da gre za nas, da tisto, kar se je nekega dne zgodilo v Simonovi hiši, Jezus še naprej tudi danes dela v »Simonovi hiši«, ki je Cerkev. Mi smo tisti hromi vsakokrat, ko stopimo pred Boga, da bi prejeli odpuščanje grehov.
Resnica, o kateri želimo razmišljati tokrat, je prav tista, ki so jo ubesedili pismouki in jo Jezus posredno potrdi: samo Bog lahko odpušča grehe. Človek lahko »zagreši« greh, le Bog pa ga lahko »odpusti«. Domišljavost modernega človeka, da si lahko sam odpusti (»Jaz sam se danes obtožujem in samo jaz si lahko odpustim«, vpije Sartrov junak) ali celo zanika obstoj problema, ki se imenuje »greh«, je najbolj vznemirljivo znamenje izgube moralnega čuta v naši kulturi.

Ta resnica – da lahko samo Bog uniči greh – ne velja le za sedanje grehe, ampak za tisti globlji greh, ki je posledica in istočasno korenina vseh grehov, ki jih storimo. Prav to razširjenost grešnosti ali nagnjenosti k grehu ima v mislih Sveto pismo, ko govori o grehu v ednini, kakor o skrivni moči, ki je skrita v naših udih in nas sili delati nekaj, česar mi sami ne odobravamo, ki kakor hudobni tiran nemoteno vlada »v naših umrljivih telesih« (Rim 6,12).

Podoba iz narave nam bo pomagala (meni je pomagala) razumeti, kako se to zgodi, se pravi, kako Bog v nas uniči ta temeljni greh skupaj s sedanjimi grehi in nas osvobodi duhovne ohromelosti. Gre za podobo stalagmita. Stalagmit je apnenčast kapnik, ki se oblikuje na tleh nekaterih prastarih kraških jam zaradi kapelj z apnencem nasičene vode, ki padajo s stropa jame. Kapnik, ki visi s stropa, se imenuje stalaktit, tisti pa, ki se oblikuje na tleh, kamor padajo kapljice, pa se imenuje stalagmit. Gre za preproste kapljice vode, ki se razlezejo po njegovi površini, toda v vsaki kapljici vode je nekaj apnenca, ki se odlaga in se sprime s podlago; tako se v tisočletjih oblikujejo čudoviti bleščeči kapniki, a če jih bolje pogledamo, so podobni drogovom kletke ali pa odprtemu žrelu zveri, ki je polno ostrih zob.

Isto se dogaja tudi v našem življenju. Naši sedanji grehi so leta padali v globino našega srca, kakor mnogo kapljic, ki so prepojene z apnencem. Vsaka od njih je tam odložila nekaj apnenca, se pravi zamegljenosti, otrdelosti in upornosti proti Bogu, ki se je sprijelo z vsem tistim, kar je pustil predhodni greh. Enako kakor v naravi, je večino tega odstranila milost spovedi, svetih obhajil in molitve. Vsakokrat pa je ostalo nekaj, kar se ni raztopilo in to zaradi nepopolnega kesanja in nepopolnega trdnega sklepa, ker – kot pravimo – niso bili popolni. In tako je naš osebni stalagmit rasel kot apnenčast kapnik, kot otrdel kredast oklep, ki je omrežil našo voljo. Tudi mi smo postali duhovno hromi. Tako naenkrat razumemo, kaj je znano »kamnito srce«, o katerem govori Ezekiel, ko pravi: »Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce« (Ez 36,26). Kamnito srce je srce, ki smo si ga naredili sami zaradi polovičarstva in grehov.

Kaj storiti v tem položaju? Tega kamna ne morem odstraniti samo z lastno voljo, ker je le-ta prav v moji volji. V tem trenutku je še kako otipljiva resnica, da more »samo Bog odpuščati grehe« in razumemo dar odrešenja, ki nam ga je pridobil Kristus. Sv. Janez zapiše:

»Kri njegovega Sina Jezusa nas očiščuje vsakega greha … Če pa že kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega. On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet« (1 Jn 1,7;2,1-2).

Kristusova kri je močno »topilo«, ki lahko – zahvaljujoč milosti Svetega Duha, ki deluje v njej – uniči tisto, kar apostol imenuje »telo greha« (Rim 6,6). To se zgodi vsakokrat, ko v veri kličemo na nas zdravilno moč Kristusove krvi ali pa jo prejemamo v evharistiji. Cerkev je evharistiji vedno pripisovala vsesplošno učinkovitost osvobajanja od greha. V njej se približamo samemu izviru odpuščanja grehov; greh se vsakokrat nekoliko zmanjša, kakor kos ledu, ko ga približamo ognju. »Vsakokrat, ko piješ to kri – zapiše sv. Ambrož – prejmeš odpuščanje grehov in se opiješ z Duhom«, in nadaljuje: »Ta kruh je odpuščanje grehov«. Preden pri obhajilu delimo Kristusovo telo, nas bogoslužje spominja na to resnico z besedami: »Glejte, to je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta!«.

Na mnogo načinov torej Kristus nadaljuje svoje delo odpuščanja grehov. Je pa nek poseben način, k kateremu se moramo zateči, ko gre za hude prelomitve z Bogom in to je zakrament pokore, ki so ga očetje imenovali »druga deska odrešenja, ponujena tistemu, ki je po krstu doživel brodolom« (Tertulijan, O pokori, 4,2; 12,9). Vendar pa mora biti tudi naš način pristopanja k zakramentu pokore prenovljen, da bi zares postal učinkovit in odrešilen v našem boju zoper greh. Obnoviti zakrament v Duhu pomeni, da ga ne živimo kot obred, iz navade, kot obveznost, ampak kot potrebo duše, kot osebno srečanje z vstalim Kristusom, ki nam po Cerkvi podarja odrešenjsko moč svoje krvi in vsakemu od nas ponavlja besede, ki jih je tistega dne izrekel hromemu: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi«.

Znano je, da nam bogoslužje v prvem berilu želi dati neke vrste ključ, kako brati evangeljski odlomek. Tako v današnjem prvem berilu beremo:

»Ne spominjajte se prejšnjih reči,
ne mislite na nekdanje reči.
Glejte, nekaj novega storim,
zdaj klije, mar ne opazite? …
ljudstvo, ki sem ga zase upodobil,
da bodo pripovedovali mojo hvalo«.

Najpomembnejša stvar, ki nam jo Sveto pismo spregovori o grehu ni to, da smo grešniki, ampak, da imamo Boga, ki odpušča greh in ko ga odpusti, nanj tudi pozabi, ga izbriše, naredi novo stvar, nam da kakor bel list papirja, na katerega lahko napišemo novo stran našega življenja. Ne bremeni nas z našimi storjenimi grehi, ne prinaša nam jih vedno znova pred oči. Očitke vesti moramo spremeniti v hvalo in zahvalo. Med vsemi razlogi za hvalnico Bogu, je v skladu s Svetim pismom, največji prav ta: on je Bog, »ki odpušča krivdo, ki gre prek pregrehe … Ne drži na veke svoje jeze, kajti ugaja mu dobrohotnost« (Mih 7,18). Prav to so storili tistega dne v Kafarnaumu ljudje, ki so bili priča čudežni ozdravitvi hromega:

»Vsi so bili iz sebe in so slavili Boga ter govorili: 'Kaj takega še nikoli nismo videli'«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 197-201. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.