S klarisami kapucinkami smo se imeli slovenski bratje kapucini priliko srečati predvsem ob naših romanjih v Assisi, ko smo se včasih ustavili tudi v Citta di Castellu, kjer je živela sv. Veronika Giuliani. Tudi ob tem je v nas vedno bolj rasla želja, da bi na slovenskih tleh kapucinska karizma zaživela tudi na "ženski način". Kolikor bolj odkrivamo, da nas drugačnost bogati, kolikor bolj Cerkev odkriva lepoto svojih vzhodnih izročil, toliko bolj se bratje kapucini zavedamo, da bi bila navzočnost klaris kapucink v slovenskem prostoru velika duhovna obogatitev in dopolnitev karizme, ki smo jo sami prejeli. Verjamemo, da Bog tudi danes kliče mlada dekleta, da se mu posvetijo v tej obliki življenja.

Letos spomladi smo bratje kapucini obhajali provincijski kapitelj, ki je med drugim sprejel tudi zadolžitev, da bratje proučimo kakšne so možnosti, da bi sestre kapucinke prišle tudi v slovenske kraje. Zato smo se konec aprila trije bratje - br. Vinko, br. Vlado in jaz, br. Matej N., odpravili na obisk k sestram klarisam kapucinkam na Češko, od koder je naš red preko delovanja sv. Lovrenca Brindiškega v začetku 17. stoletja prišel na slovensko. Zgodaj zjutraj smo se odpravili na pot proti Štemberku, ki leži v bližini večjega in bolj poznanega Olomuca. Na cilj smo prispeli v zgodnjih dopoldanskim urah in pred seboj smo uzrli lep, nov samostan. Sezidan je bil leta 1996 in najprej smo bratje sami trije obhajali sveto mašo v cerkvici, ki je pridružena samostanu in v katero redno dnevno zahaja kar nekaj ljudi, sestre pa imajo iz svojega molitvenega prostora (kora) lep pogled na oltar in tako nemoteno spremljajo evharistično dogajanje. Čudovita barvna okna so pričarala lepo in toplo vzdušje, ki se je ob srečanju s sestrami samo še nadaljevalo.
Lepo so nas sprejele in nas - ura je bila ravno primerna in tudi pot nas je malo utrudila - postregle s kavo in zajtrkom. Preprosta jedilnica je razodevala majhno skupnost in domačnost.
In tako smo se - ne sicer povsem brez jezikovnih ovir - začeli pogovarjati. Nas je zanimalo marsikaj: od zgodovine tega samostana, do njihovega načina življenja, dnevnega reda do njihovega števila in starosti, predvsem nas je zanimalo ali so pripravljene sprejeti tudi kako dekle iz Slovenije. In smo se pogovarjali…
Dnevni red, po katerem sestre živijo, je naslednji:

V Štemberku živi petnajst sester, od tega je ena kandidatinja, tri novinke in še tri sestre v formaciji (čas pred večnimi zaobljubami). Sestre so nam pokazale slike različnih slovesnosti, slike vrta, ki je v klavzuri, nato pa so nam razkazale tudi del samostana, ki je namenjen gostom oz. sprejemanju manjših skupin za duhovne vaje. Ob tem so nastali pričujoče slike.
Sestre imajo odprto srce in vrata tudi za dekleta iz Slovenije, ki bi se želela Kristusu posvetiti na njihov način življenja. Če bi bilo nekoč dovolj slovenskih sester, bi se lahko po večnih zaobljubah vrnile v Slovenijo in red sester klaris kapucink tako prinesle v naše kraje. Zveni morda kot sanje…. a ob njih smo se bratje veselili in si obljubili, da bomo v ta namen v prihodnje tudi molili, saj vemo, da bi to bilo predvsem Božje delo. "Včasih je dovoljeno tudi malo sanjati" smo si rekli in že iskali tudi konkretne možnosti, kjer bi lahko sestre živele v naši bližini. Bog daj, da bi se to nekoč uresničilo!

Sestre za prepoznavanje poklicanosti vabijo mlada dekleta, da z njimi - ločeno sicer, kakor zahteva to klavzura - preživijo določen čas - npr. vikend ali cel teden in se sestram pridružijo pri molitvi, obedih in zunanjih opravilih kot je npr. delo na vrtu. Proces vstopanja v red je sestavljen iz več faz: najprej je tu kandidatura, ko se dekle odloči za ta način življenja, ko dejansko prestopi prag klavzure se začne t.i. postulatura, ki traja različno, običajno približno eno leto. Ta čas je namenjen spoznavanju načina življenja "od znotraj", sledi pa mu noviciat, to je najbolj intenzivno duhovno poglabljanja in razločevanje, čas namenjen še posebej molitvi. V tem času sestra že nosi redovno obleko, ki pa se deloma še loči od obleke, ki jo nosijo ostale sestre. Ob koncu noviciata, ki traja dve leti sestra naredi začasne zaobljube, torej se zaobljubi za ta način življenja za eno oz. za več let. Pot začetne vzgoje pa se konča z večnimi zaobljubami, s katerimi se sestra dokončno in za vedno posveti Kristusu ter vključi v red klaris kapucink. Čas od vstopa v red do večnih zaobljub traja tako ne manj kot šest, običajno pa osem let.
Sestre so nam ob koncu dale svoj naslov, na katerega se lahko kdorkoli želi neposredno obrne:
Čas je ob prijetnem bratsko - sestrskem druženju in pogovoru hitro mineval. Obogateni in napolnjeni z novim upanjem za še polnejši razvoj kapucinske karizme smo se bratje preko Dunaja vrnili v domače kraje.

Celotna fotogalerija