Apd 10,34a.37-43; 1 Kor 5,6b-8; Jn 20,1-9

Danes je velika noč. Danes vse govori o Kristusovem vstajenju, tudi slovesna pesem zvonov. Zato je lahko današnja razlaga evangelija nekoliko krajša. V drugem berilu slišimo naslednje slovesne besede apostola Pavla:

»Postrgajte stari kvas, da boste novo testo … Kristus, naše pashalno jagnje, je bil namreč žrtvovan. Praznujmo, pa ne s starim kvasom hudobije in zla, ampak z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice«.

Kaj pomeni »praznovati« ali – kakor pogosto rečemo – »obhajati veliko noč«? Pasha pomeni prehod. Da bi zares obhajali veliko noč, moramo tudi mi narediti določen prehod. Sv. Ambrož pravi, da pasha pomeni preiti »od krivde k odpuščanju«. V tem je povzeto veliko sporočilo osvoboditve, ki ga hočemo razbrati.

Moderna psihologija nam je pokazala, da ne obstaja le krivda, ki jo razumemo kot greh; obstajajo tudi občutki krivde ali kompleks krivde. To je eden najbolj razširjenih vzrokov nevroz, tesnobnih stanj, žalosti in nasilja, ki je v svetu. Pogojujejo tisto, kar se imenuje »slaba vest«.

Z mnoge ljudi bi lahko pomenilo obhajati veliko noč v dobršni meri izviti se iz tega stanja, da bi končno svobodno zadihali, se počutili prenovljene, spravljene s seboj in z življenjem. Občutki krivde ne škodijo le tistemu, ki zaradi njih trpi, ampak tudi tistim, ki živijo ob njem. Tisti, ki ni pomirjen sam s seboj, ki ima slabo podobo o sebi teži k temu, da to isto podobo prenaša tudi na druge; ves čas čuti, da ga obtožujejo (dejansko pa se on sam obtožuje) in postaja agresiven. Občutek krivde v nasprotju s tem, kar bi lahko pričakovali, še nikoli ni nobenemu pomagal, da bi bil bolj ponižen, miren in ljubezniv.

Občutki krivde so lahko dveh vrst, ki sta med seboj zelo različni. Lahko so lažni občutki krivde, ki prihajajo od zunaj, iz družbe in iz napačne vzgoje ali pa so posledica skrupulozne vesti; so pa tudi resnični občutki krivde, ki izvirajo iz objektivnih napak in storjenih grehov in jih splošno imenujemo slaba vest. Pogosto psihologija ne upošteva te temeljne razlike in se skuša boriti proti občutkom krivde tako, da jih v bloku zanika. Skupaj s kompleksom krivde skuša odstraniti tudi čut za greh.

Vemo, da nekatere napake puščajo v duši globlja znamenja, kot druge in se oblikujejo v prave duševne travme. To se zgodi, ko je kot posledica naših dejanj, nekdo drug utrpel hudo materialno ali moralno škodo; ali pa, ko krivda (npr. prešuštvo) ostane prikrita in se človek počuti dvoličnež in hinavec. Za nekatere ženske je pogosto globoka travma spomin na splav. Ena od njih se je zaupala uredniku neke katoliške revije: »Odkar se je to zgodilo, samo še jokam. Rada bi zbrala toliko moči, da bi se približala spovednici, a kako naj prosim Boga odpuščanja za greh, ki si ga sama ne zmorem odpustiti?«.

To so občutki krivde, ki jih ni mogoče odstraniti, če ne odstranimo njihovega vzroka, ki je dejanska krivda. Ne pokopljimo jih torej v podzavest tako, da nanje ne mislimo, ampak jih iskreno priznajmo, se jih pokesajmo v zaupanju v Božje usmiljenje.

Veličina velikonočne oznanila je, da ni občutka krive, ki je resnična ali pa umišljena, upravičena ali neupravičena, iz katere se ne bi mogli izkopati. V preteklem stoletju je Franz Kafka napisal roman z naslovom Proces. V njem je govora o človeku, skromnem uslužbencu, ki je bil nekega dne, ne da bi kdorkoli vedel za razlog, aretiran, čeprav je še naprej lahko hodil v službo. Začne se izčrpavajoče raziskovanje, da bi zvedeli za razloge, obtožbe, postopke, poroto. Toda nihče mu ne ve nič povedati, razen tega, da je v teku pravi proces proti njemu. Vse dokler po neuspelih poskusih nekega dne pridejo ponj, ga primejo in odvedejo ter izrečejo obsodbo. To je simbolična zgodba človeštva, ki se vse do smrti bori z občutkom temne krivde, ki se je ne zmore rešiti.

V teku dogodkov zvemo, da bi bile za tega človeka tri možnosti: resnična oprostitev, navidezna oprostitev in vrnitev. Navidezna oprostitev in vrnitev ne bi ničesar rešili; obsojenca bi še naprej, vse življenje, držali v smrtni negotovosti. V resnični oprostitvi pa »morajo biti pravni akti dokončno odstranjeni, iz nadaljevanja postopka popolnoma izginejo; ne le obtožba, ampak tudi proces in celo razsodba so uničeni, vse je uničeno«. Bog ve, če se je kakšna taka oprostitev, po čemer toliki hrepenijo, sploh kdaj zgodila. O tem se le govori kot o »lepih legendah«. Literarno delo se sklene, kot vsa dela tega avtorja: z nekakšno oddaljeno slutnjo, a brez kakršne koli – tudi najmanjše možnosti, da bi to dosegli. Podobno, kot se včasih dogaja v morečih sanjah.

Za veliko noč Cerkev oznanja milijonom ljudi, ki se prepoznavajo v tem obsojencu: resnična oprostitev obstaja, to ni le legenda, nekaj lepega, a nedosegljivega. Jezus je »uničil dokument, ki ga je napisala naša krivda; odstranil jo je, ko jo je pribil na križ« (Kol 2,14). On je uničil vse.

»Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu« (Rim 8,1).

Nobene obsodbe! Nikakršne obsodbe – ne notranje, ne zunanje – za tiste, ki verujejo v Kristusa Jezusa! Ni krivde, naj bo še tako strašna, ki bi se mogla upreti tej »oprostitvi«. Če vas vaše srce obsoja, vedite, da je Bog večji in velikodušnejši tudi od vašega srca (prim. 1 Jn 3,20). »Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje!« (Rim 8,33-34).

Besede, ena plemenitejša od druge, ki jih slišimo na veliko noč! »Bog opravičuje« pomeni: ponovno nas napravlja pravične in svete pred seboj, rehabilitira, ponovno nas sprejema, razglasi pomilostitev. Pomilostitev prihaja iz grščine in pomeni »ne spominjati se več«. Toda človeške pomilostitve so vedno delne, polovične. Tudi ko človeška pravičnost pomilosti, ne pozabi; kartoteka ostane, madež ostane. Pri Bogu pa ni tako. Ko on odpušča, pozabi, izbriše, »v globino morja zažene naše grehe« (Mih 7,19).

Sv. Pavel je rekel, da je sad velike noči v tem, da iz nas naredi »novo testo«, nekvašen kruh iskrenosti in resnice, kar pomeni preproste in brez hudobije. Zdaj vemo, da je del te velikonočne novosti tudi dar mirne vesti, kjer ni več očitkov.

»Kristus je sam sebe brezmadežnega daroval Bogu in očistil našo vest mrtvih del« (Heb 9,14).

Zato nas more sedaj osvoboditi »slabe vesti« in nam podariti »mirno vest« (prim. Heb 10,22; 13,18). Morda je to najlepši dar, ki ga lahko sodobnemu človeku, nemirnemu zaradi tolikerih občutkov krivde (in – kot smo videli – ne vedno brez razloga), nakloni star in preslaven praznik velike noči.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 109-112. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.