1 Mz 2,18-24; Heb 2,9-11; Mr 10,2-16

Tema današnje nedelje je sveti zakon. Prvo berilo se začenja z vsem znanimi besedami:

»Gospod Bog je rekel: 'Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna'«.

(Danes bi zlahka dodali podoben stavek: »Ni dobro za ženo, da je sama, naredil ji bom pomoč, ki ji bo primerna'«. Dandanes ogrožata zakonsko zvezo ločitev in razporoka, v Jezusovem času pa jo je ogrožala odslovitev. V določenem smislu je bilo to še hujše zlo, ker je bila odslovitev nepravična do žene. Mož je namreč imel pravico odsloviti svojo ženo, žena pa ni imela pravice odsloviti svojega moža.

V judovstvu sta se glede odslovitve kresali dve mnenji. V skladu z enim od mnenj je bilo zakonito odsloviti lastno ženo iz kakršnega koli razloga, seveda po presoji moža; v skladu z drugim mnenjem pa je bil potreben resen razlog, ki ga je predvidevala Postava. Nekega dne so to vprašanje zastavili Jezusu v pričakovanju, da se bo on postavil na stran enega ali drugega mnenja. Dobili pa so odgovor, ki ga niso pričakovali.

»Zaradi vaše trdosrčnosti vam je (Mojzes) napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!«

Z drugimi besedami: iz nikakršnega razloga ni dovoljeno odsloviti svoje žene ali pa zapustiti svojega moža. Čutim, da moram še enkrat spregovoriti o zakonski skupnosti. Nekdo je v šali rekel: »Kdo ve, kolikokrat se nasmejijo duhovniki, potem ko so obhajali poroko, ko pomislijo, v kakšne težave sta se podala«. Ne bo držalo. Ko z očetovskim srcem, ki ga v nas razvije duhovništvo, pogledamo na novoporočenca, ki odhajata od oltarja med bliskavicami fotografov in metanjem riža, občutimo do njih naklonjenost in določen strah, ker vemo, da ju ne čaka lahka pot in pogosto spontano in na skrivoma naredimo nad njima še zadnji križ v blagoslov. V tem duhu bi se rad obrnil na poročene, tako na verne kot na neverne, ker so v veliki meri problemi enaki tako za ene kot za druge.

Poslušali smo klasično besedilo, ki obsoja razporoko. Toda jaz se nočem podati v že stotič izrečeno obsojanje ločitve. Verni ljudje glede tega poznajo stališče evangelija in Cerkve. Raje bom nakazal, kako se Jezusova beseda ne omejuje na obsojanje ločitve, ampak pokaže tudi, kako ravnati, da se ne bi bilo treba zatekati k njej; da ne bi prišlo do točke, ko ločitev, če ne celo razporoka, postane neizogibna. Evangelij skuša delovati preventivno, ne pa represivno.

Ob tem ni potrebno ne vem koliko govoriti o alarmantni krizi, ki v današnji družbi zadeva zakonsko skupnost. Ta nam je vsem pred očmi. Zakoni, ki pridejo v krizo že po nekaj mesecih; besede kot so: »Naveličal sem se tega življenja«, »odhajam«, »če je tako, gre vsak po svoje!«, je danes slišati med zakoncema že ob prvih težavah (mimogrede: mislim, da bi se krščanski zakonec moral spovedovati že preprostega dejstva, da je izgovoril eno od takih besed, kajti že samo izrečena beseda je žalitev edinosti in predstavlja nevaren psihološki presedan).

Tudi zakonska skupnost občuti vpliv današnje miselnosti »uporabi in zavrzi«. Če se nek aparat ali orodje nekoliko poškoduje, sploh ne pomislimo, da bi ga popravljali (dandanes ni več najti ljudi, ki bi opravljali te poklice), ampak ga takoj zamenjamo. Hočemo pač popolnoma novega. Če to mentaliteto naobrnemo na zakonsko skupnost, je to povsem zgrešeno in pogubno. Zakonska skupnost ni kakor porcelanasta vaza, ki se v teku časa obrabi, ne pa izboljšuje in ko je na njej opaziti razpoko, je že izgubila pol vrednosti, četudi jo zlepimo. To je pač del življenja, ki se podreja njegovim zakonom. Kako se ohranja in razvija življenje? Ali morda tako, da ga negibnega postavimo pod stekleni zvon, da bo na varnem pred udarci, spremembami in vremenskimi vplivi? Življenje je sestavljeno iz nenehnih izgubljanj, ki se jih organizem navadi vsakdan sproti popravljati; napadajo ga vsakovrstni virusi, ki jih organizem umno predvidi in premaga, ko vzpodbudi delovanje protitelesc, vsaj dokler je telo zdravo. Zakonska skupnost bi morala biti podobna vinu, ki se s staranjem izboljšuje, ne pa slabša.

Vzemimo še drug primer, tokrat ne iz materialnega, ampak iz duhovnega sveta. Proces, ki vodi v uspel zakon, je enak tistemu, ki vodi k svetosti. Ali morda lahko dosežemo svetost tako, da smo preprosto križem rok, da se ne damo na razpolago in ne zavihamo rokavov, kot da bi se že rodili sveti in bi tako ostali vse življenje, kakor določeni kipi iz marmorja ali plastike? Nikakor! Pot svetosti je napor, ko človek pada in spet vstane, včasih celo globoko zablodi in hudo greši, potem pa se nekega dne spet iztrga iz vsega tega in začne novo življenje. Svetost je sad nenehnega spreobračanja in rasti.

Na tej poti svetniki gredo skozi krizo, ki jo imenujejo »temna noč čutov«, v kateri nič več ne občutijo, ni več navdušenja; ena sama suša, praznina, vse kar zmorejo, je sad moči volje in napora. Temu sledi »temna noč duha«, ki je še hujša, kajti v njej ne pride v krizo le čutenje, ampak tudi razum in volja. Človek podvomi, če je na pravi poti, če se ni morda povsem zmotil; popolna tema. Je vsega konec? Ne, to je preludij – napoved svetlobe, ki bo močnejša, ljubezni, ki bo čistejša. Popolnost je na koncu, ne na začetku. Vse skupaj ni bilo nič drugega, kot očiščevanje. Potem, ko so svetniki šli skozi te strašne krize, so se zavedali, kako je bila njihova začetna ljubezen nečista, koliko je bilo iskanja samega sebe v vsem tistem, kar so počeli. Boga so ljubili zaradi tolažbe, ki so jo prejemali in ne le zaradi njega samega, povsem zastonjsko. Tudi pot z Bogom, kakor seveda pot z ljubljeno osebo v zakonski skupnosti, pozna t.i. »začetne milosti«: tolažbo, milino, privlačnost zaradi česar se človeku zdi, da se je s prstom dotaknil nebes, vendar te ne trajajo večno.

Prepričan sem, da bodo številni zakonci v tem prepoznali lastno izkušnjo, no vsaj tisti, ki so imeli pogum, da se niso prezgodaj vdali. Tudi ti se sedaj zavedajo, kako nepomembno je navdušenje in polet prvih dni, v primerjavi z resnično, pristno ljubeznijo, ki je zorela skozi vse te okoliščine. Če so prej ljubili moža oz. ženo zaradi zadovoljstva, ki jim ga je to dajalo, ga/jo danes morda ljubijo malce bolj zaradi njega/nje same-ga; to pomeni, da ljubijo drugega, ne samega sebe.

Kaj svetovati zakoncem, ki bi radi vsaj poskusili stopiti na to strmo pot, ki pa je polna obljub? Nekaj zelo preprostega: odkriti staro veščino krpanja, v katerem so bile naše stare mame in mame izjemne mojstrice! Miselnost »uporabi in zavrzi« je treba nadomestiti z miselnostjo »uporabi in zakrpaj«. Najbolj spretne stare mame so bile sposobne t.i. nevidnega krpanja; to pomeni, da so to naredile tako dobro, da se je stvar zdela kot nova, brez kakršne koli sledi raztrganine.

Danes skoraj nihče več ne krpa; zdi se, kot da je pod čast nositi zakrpane nogavice, čevlje ali majico. Če že ne krpamo obleke, pa moramo uporabiti to veščino krpanja v zakonski skupnosti. Krpati raztrganine. Zakrpati jih nemudoma. Tisti, ki je krpal, je dobro vedel, da je skrivnost dobro opravljenega dela v tem, da se ga lotiš takoj, kajti s časom se luknja na nogavicah ali obleki tako poveča, da res ni več pomoči. Stari so glede tega skovali rek: »Principiis obsta …: Posreduj ob prvih znakih: zdravilo bo slabo prijelo, če se je bolezen zaradi odlašanja razbohotila«. Če začnemo prehlad pravočasno zdraviti, ga lahko z aspirinom v dnevu ali dveh zaustavimo; če pa je izbruhnil, bo en teden premalo.

Ni potrebno razlagati, kaj pomeni krpati raztrganine v življenju zakoncev. Sv. Pavel je glede tega dajal odlične nasvete: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču.«, »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu.«, »Nosíte bremena drug drugemu« (Ef 4,26-27; Kol 3,13; Gal 6,2).

Ne smemo dovoliti, da bi sovražnik zabil klin med mene in drugega. Včasih ta klin prihaja od zunaj. To je nejasno občutje do druge ženske ali moškega, katerega nevarnost občutimo. Tu je treba uporabiti načelo: »Principiis obsta: takoj, ob prvih znakih posreduj; prekini, prekini! Kaj hitro bo prepozno. Strast se bo razplamtela, ne boš je več obvladal in te bo kljub vsemu potegnila, kamor hoče ona, pogosto poleg razporoke tudi v izgubo časti; v vsakem primeru pa v zlaganost pred seboj in pred drugimi. Teh nasvetov mi duhovniki nismo poklicani deliti le poročenim, ampak tudi nam samim. Ta težava je lastna tudi nam neporočenim, ki smo na tem področju podvrženi krhkosti vseh, kot občasno – žal – poroča kronika.

Pomembno je dojeti, da se v tem procesu raztrganin in krpanja, kriz in reševanj zakonska skupnost ne obrabi, ampak raste, izpopolnjuje, izboljšuje. Prav tako, kot to velja za življenje in svetost. Skrivnost je v tem, da znamo vedno začeti od začetka. Kakor življenje, ki se z vsakim jutrom in vsak trenutek začenja znova. Vedeti, da je kljub vsemu, prav vsemu, mogoče, če to oba skupaj hočeta, začeti znova, izbrisati preteklost, začeti novo zgodbo.

Jezus je naredil svoj prvi čudež v Galilejski Kani, da bi rešil srečo novoporočencev. Spremenil je vodo v vino in ob koncu so se vsi strinjali, da je bilo vino, s katerim so postregli na koncu, najboljše. Mislim, da je Jezus tudi danes pripravljen, če ga le povabimo na naše poročno slavje, narediti ta čudež in storiti, da bo poslednje vino – ljubezen in edinost zrelih let in starosti – boljša od tiste na začetku.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 298-303. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.