Bratje Kapucini
brat laik - molčeči brat
Goduje: 8. junija
Blaženi Nikolaj Medda (s krstnim imenom Janez) se je rodil 4. avgusta 1882 v vasi Gesturi v provinci Cagliari na Sardiniji. Njegovi starši so bili majhni kmetje, dobri kristjani s petimi otroki. Ko je bil Janez star 8 let, so mu starši že umrli.Končal je le tretji razred ljudske šole. Še kar vedro mladost je preživel kot neplačan hlapec pri dobrih sorodnikih. Veliko je molil, rad hodil v cerkev: bil je vzoren fant.
V svojem sedemindvajsetem letu je hudo zbolel. Verjetno mu je trpljenje pomagalo odkriti njegov poklic. Ko je ozdravel, je leta 1911 prosil za sprejem pri kapucinih v Cagliariju. Ti so ga najprej sprejeli za tretjerednika, po dveh letih vzornega postulanstva tudi v svoj noviciat. Po končanem noviciatu je nekaj let (1914-1924) opravljal razne službe po raznih samostanih. Vendar se brat Nikolaj v nobeni službi ni prav izkazal. Zato so predstojniki sklenili, naj poiskusi še službo pobiralca miloščine po mestu Cagliari. In glejte v tej službi je br. Nikolaj odlično uspel in je vztrajal v njej štirintrideset let vse do svoje smrti.
POBIRALEC MILOŠČINE
Br. Nikolaj je imel v tej službi še posebej čudovit zgled kapucionskega bratstva. Ignacija iz Lakonija (1701-1781), ki se je prav v tem mestu in v tej službi posvetil.
Dnevni red br. Nikolaja je izgledal takole. Vstajal je ob 4 do 4,30, na kar je zasebno molil, nato pa še skupno z brati v koru. Nato je stregel pri več mašah (takrat še niso poznali somaševanja). Po zajtrku je odšel na ulice mesta za zbirco. V samostan se je vrnil malo pred kosilom, da je pripravil mizo za brate. Popoldne je po skupni molitvi spet odšel na zbirco do večerne molitve. Končno se je ulegel k zasluženemu počitku.
Dolžnost hoditi na zbirco ni bila lahka. Človek je moral biti pripravljen na vse: da ti ne odprejo vrat, kot tudi da ti jih pred nosom zapro. Poleti je bilo prevroče, pozimi brez nogavic prehladno. Brez žrtev in šlo, a br. Nikolaj je bil pripravljen na vse.
APOSTOL NA ULICAH
Br. Nikolaj je svojo zbirco napravil za čudovito evangelizacijo. Bil je zelo tih, molčeč brat. Seveda tihota sama po sebi ni nekaj pozitivnega. Modrost ni v zaprtih ustih, ampak v znanju jih prav odpirati. Vendar pa molčečnost br. Nikolaja ni bila negativna. Ljudje so kmalu odkrili, zakaj brat molči; vedeli so, da živi kontemplativno življenje, da živi v nenehni božji pričujočnosti. O tem je jasno pričala tudi njegova zunanjost: tiha sreča na njegovem obrazu, njegove bleščeče oči, vse njegove kretnje,vsa njegova preobražena postava. Ljudje so ga spoštovali in ljubili.
Po nekaj letih ni bilo br. Nikolaju več potrebno prositi miloščine, ljudje so mu jo kar sami prinašali. V hišo je vstopal le, če je hotel obiskati bolnika, drugače je redno ostal zunaj pred vrati in je čakal, da je kdo od domačih prišel ven. Na ulici so se mu mnogi približali in mu hoteli poljubiti roko ali cingul. Marsikdo ga je ustavil pri povratku v samostan in ga prosil za kak nasvet ali se mu priporočil v molitev. Ljudje so občudovali nenehno vedrino na njegovem obrazu.
Govoril je zelo malo, le na kratko; njegovi odgovori so se navadno nanašali na molitev. Ljudje so ga radi prosili: “Br. Nikolaj, molite za nas!” On pa jim je redno odgovarjal: “Da, molimo! Molite, molite!”
Od knjig za duhovno življenje je najraje prebiral mistične spise serafske sestre bl.Angele Folinjske (1249-1309) ali pa dela božjega služabnika br. Gaetana Marije iz Bergama. Rad je tudi premišljeval Visoko pesem.
JUNAŠKI STREŽNIK TRPEČIH
Med 2. svetovno vojno je bilo tudi mesto Cagliari bombardirano. Večina prebivalstva je zbežala iz mesta na deželo v bolj varne kraje. Br. Nikolaj je prosil, da bi smel ostati v mestu. Ostali so le štirje kapucini, med njimi tudi br. Nikolaj. Imeli so silno veliko dela. Odpravili so klavzuro in sprejemali v samostan mnoštvo lačnih in takih brez strehe. Br. Nikolaj jim je uslužno stregel.in iskal zanje hrano in druge potrebščine. Rečemo lahko, da je čudež, da ni tu postal postal žrtev vojne.
Leta 1951 so v Cagliariju kapucini slovesno obhajali razglasitev bl. Ignacija Lakonskega za svetnika. Slovesnost je vodil kardinal Evgenij Tisserant; mašo je pel zbor iz Rima od cerkve Maria Maggiore. Po slovesni maši je vprašal komponist maše br. Nikolaja, kako mu je petje ugajalo. Br. Nikolaj je odgovoril: “To je bila maša primerna za nebesa! Le potrudite se, da boste nekoč peli večni svet, svet, svet v nebesih. To mi je bila največja pohvala, “ je menil komponist.
"GREMO V NEBESA"
Br. Nikolaj je občasno veliko trpel zaradi kroničnega gastroenteritisa kot tudi zaradi dvojne kile, a ni tožil, znal je veliko potrpeti.
Prišel pa je čas, bilo je to 1. junija 1958, ko ni več mogel iti na zbirco. Kleče je prosil predstojnika, da bi ga oprostil od zbirce, ker se ne čuti več sposobnega. “Pa vendar še ne mislite umreti?”, mu reče predstojnik. Brat tiho odgovori: “V nebesa gremo!” In zares. Teden dni pozneje dne 8. junija je br. Nikolaj odšel v nebesa.
Njegovega pogreba se je udeležilo okoli 60 000 tisoč ljudi, med dežjem cvetja, ki so ga ljudje metali skozi okna na ulico. Promet je bil več ur ustavljen. Bolj kot pogreb je bil to zmagoslaven pohod. Potem se je nadaljevalo dnevno romanje na njegov grob, dokler niso njegovega trupla prenesli v cerkev (1980).
Življenje br. Nikolaja je bilo prepojeno z najbolj pristnim Frančiškovim duhom: z veliko ljubezni do Križanega, s pristno in dejansko ljubeznijo do bratov in sester. Geslo apostola Pavla: “Kristusova ljubezen nas preganja” je bila skrita vzmet tudi v življenju br. Nikolaja. Jezusove besede: “Kar ste storili komu mojih najmanjših bratov, ste meni storili”, so bile vodilo njegove karitativne dejavnosti do vseh, zlasti do ubogih.
Informativni škofijski proces se je začel 6. oktobra 1966, po 12 letih pa proces v Rimu, ki je bil končan leta 1996. Dne 3. oktobra 1999 je bil br. Nikolaj iz Gesturija slovesno razglašen za blaženega.