2 Mz 34,4b-6.8-9; 2 Kor 13,11-13; Jn 3,16-18

 

»Milost Gospoda Jezusa Kristusa
in ljubezen Boga
in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!«

To je pozdrav, ki ga sv. Pavel v drugem berilu na praznik Sv. Trojice namenja kristjanom v Korintu. Gre za trojiški pozdrav; v njem so dejansko omenjene tri Božje osebe: Oče (Bog), Sin (Jezus Kristus) in Sveti Duh.

Vse krščansko življenje se odvija v znamenju in navzočnosti Trojice. Ob zarji življenja smo bili krščeni »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, in ob koncu, v upanju na milost, da bomo umrli kot kristjani, bodo ob naši bolniški postelji molili z besedami: »Odidi, krščanska duša, s tega sveta v imenu Očeta, ki te je ustvaril, Sina, ki te je odrešil in Svetega Duha, ki te je posvetil.«

Med tema dvema skrajnima trenutkoma so uvrščeni drugi t.i. »prehodni« trenutki, ki so za kristjane vsi zaznamovani s klicanjem Trojice. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha se novoporočenca združita v zakonu in si izmenjata prstana, v imenu Trojice so po škofovih rokah posvečeni duhovniki. Nekoč so v imenu Trojice začeli z delom kmetje, izrekali razsodbe, skratka vsak pomemben družben ali verski dogodek je bil povezan z imenom Svete Trojice.

Sveta Trojica je naročje, v katerem smo bili spočeti, kajti Bog nas je izbral pred stvarjenjem sveta, da bi bili njegovi otroci, upodobljeni po njegovem Sinu (prim. Ef 1,4) in je tudi pristanišče, kamor vsi plujemo; je »ocean miru«, iz katerega se vse poraja in v katerega se vse ponovno steka.

Ne bo torej držalo, da je Trojica oddaljena skrivnost, nepomembna za vsakdanje življenje. Nasprotno, to so tri osebe, ki so nam v življenju »najbližje«: torej niso zunaj nas, kot so to naše najbolj ljubljene osebe: recimo žena ali mož, ampak so v nas. One »prebivajo v nas« (Jn 14,23), mi smo njihov »tempelj«. Zakaj kristjani verujemo v Trojico? Ali ni že dovolj težko verovati, da Bog je in sedaj dodajamo še, da je »eden in troedin«? Danes so nekateri, ki bi brez težav pustili ob strani Trojico tudi zato, da bi se tako lažje pogovarjali z Judi in muslimani, ki izpovedujejo vero v Boga, ki je strogo eden.

Odgovor je naslednji: kristjani verujemo, da je Bog troedini, ker verujemo, da je Bog ljubezen. Razodetje Boga ljubezni, ki ga je prinesel Jezus, nas je napotilo k priznanju Trojice. To ni človeška iznajdba. Če mi boste pozorno sledili, vam ne bom ravno razložil, v čem je Sveta Trojica (tega razumsko ni mogoče razložiti, ker le-ta ni sad človeškega razuma), a verjamem, da vam bom vsaj pomagal razumeti, kako naravno je, da je krščanski Bog eden in troedin. Kako drugače sploh ne bi moglo biti.

Bog je ljubezen, pravi Sveto pismo. Če je torej ljubezen, je jasno, da mora nekoga ljubiti. Ljubezen v prazno, ki ni usmerjena v nikogar, ne more obstajati. Zato se torej sprašujemo: koga ljubi Bog, da ga lahko opišemo kot ljubezen? Prvi odgovor bi lahko bil: ljubi ljudi. Toda vsi vemo, da ljudje obstajajo le nekaj milijonov let in ne več. Koga je pred tem ljubil Bog, ko pa je ljubezen? Bog ni začel biti ljubezen v nekem določenem trenutku časa, kajti Bog se ne more spreminjati. Drugi odgovor: pred tem je ljubil vesolje, vsemirje. Toda vsemirje obstaja nekaj milijard let. In koga je prej ljubil Bog, da ga lahko opišemo kot ljubezen? Ne moremo reči: ljubil je samega sebe, kajti ljubiti samega sebe ni ljubezen, ampak samoljubje, psihologi bi rekli narcisizem.

In glejte odgovor krščanskega razodetja, ki ga je Cerkev zbrala in razložila. Bog je ljubezen v samem sebi, pred časom, kajti od vedno ima v sebi Sina, Besedo, ki ga ljubi z neskončno ljubeznijo, t.j. v Svetem Duhu. V vsaki ljubezni so vedno tri resničnosti ali osebe: nekdo, ki ljubi, nekdo, ki je ljubljen in ljubezen, ki ju povezuje.

Krščanski Bog je eden in troedin, ker je občestvo ljubezni. V ljubezni se med seboj spravita edinost in raznolikost; ljubezen ustvarja edinost v različnosti: edinost namenov, misli, hotenja; različnost oseb, značilnosti in v človeškem svetu tudi spolov.

Teologija je uporabljala izraz narava, da bi označila v Bogu edinost, in izraz oseba, da bi označila razliko. Zato pravimo, da je naš Bog en sam Bog v treh osebah. Krščanski nauk o Trojici ni korak nazaj, kompromis med enoboštvom in mnogoboštvom. Je prav nasprotno: korak naprej, ki ga je le Bog sam lahko izvršil v človeškem razumu.

Med drugim nam osvetli globoko nasprotje modernega ateizma. Karl Marx in v glavnem vsi moderni ateisti menijo, da Bog ni nič drugega, kakor projekcija človeka. Ni Bog, ki bi ustvaril človeka po svoji podobi, ampak naj bi človek ustvaril Boga po svoji podobi. Z drugimi besedami, za izrazom Bog naj ne bi bilo nič drugega, kakor človekova ideja o samem sebi, kakor nekdo, ki odsev svoje podobe v potoku zamenja za drugo osebo.

Vse to bi bilo lahko resnično v primerjavi z drugimi bogovi, ne pa s krščanskim Bogom. Kakšno potrebo bi mogel imeti človek, da bi samega sebe razklal v tri osebe: Očeta, Sina in Svetega Duha, če Bog ni nič drugega, kakor človekova projekcija samega sebe? Nauk o Sveti Trojici je sama po sebi najboljša protiutež modernemu ateizmu.

Ali se vam je to, kar sem rekel, zdelo pretežko? Morda niste veliko razumeli? Rekel bi: ne vznemirjajte se. Ko stojimo na obali jezera ali pa na morski obali in bi hoteli vedeti, kaj je na drugi strani, ni najpomembnejše izostriti vid in skušati videti drugo obzorje, ampak je potrebno stopiti na barko, ki nas popelje na drugo stran. V odnosu do Svete Trojice ni najpomembnejše razglabljanje o skrivnosti, ampak ostati v veri Cerkve, ki je barka, ki nas pelje k Trojici.

Trojica je model vsake človeške skupnosti, od najpreprostejše in prvinske, ki je družina, vse do vesoljne Cerkve. Vidimo lahko, kaj vse se lahko družina nauči od trojiškega modela. Če pozorno beremo Novo zavezo, kjer se je Trojica razodela, opazimo neke vrste pravilo. Nobena od treh Božjih oseb ne govori o sebi, ampak govori o drugi, ne priteguje pozornosti nase, ampak na drugega.

Vsakokrat, ko Bog Oče spregovori v evangeliju, vedno nekaj razodeva o Sinu: »Ta je moj ljubljeni Sin. Poslušajte ga!«; ali pa: »Poveličal sem ga in ga bom še poveličal.« Jezus tudi ne dela drugega, kakor da govori o Očetu. Ko Sveti Duh pride v srce vernega človeka, ne začenja razglašati svojega imena. Njegovo ime v hebrejščini se glasi Ruach. Toda on nas ne uči reči: Ruach! Marveč nas uči izgovarjati Aba!, kar je ime za Očeta in izgovarjati Maranatha, kar je neposredno klicanje Kristusa in pomeni: »Pridi, Gospod!«

Poskušajte pomisliti, kaj bi povzročil ta slog, če bi ga prenesli v družinsko življenje: oče, ki ga ne skrbi pretirano, kako bo uveljavil svojo avtoriteto, ampak želi bolj uveljaviti mamino. Mama, ki skuša otroka naučiti izgovarjati besedico ata, še preden bi ga učila izgovarjati besedo mama. To je zakon ljubezni! Marija dokazuje, da je ta zakon v polnosti ponotranjila. Ko se po najdenju v templju obrne nanj, mu reče: »Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Stisko moža postavi pred svojo. »Tvoj oče in jaz,« ne »Jaz in tvoj oče.«

To se zdi povsem zanemarljivo, toda koliko stvari bi se spremenilo, če bi posnemali ta slog v naših družinah in naših skupnostih! Le-te bi zares postale odsev Svete Trojice na zemlji, kraji, kjer bi bila ljubezen tisti zakon, ki vse ureja. To bi bila mala nebesa na zemlji.

Na začetku sem rekel, da nas Sveta Trojica spremlja skozi ves tek življenja. Obstaja majhno znamenje, ki nas spominja na to navzočnost in nam pomaga, da vstopamo v stik z njo in to je znamenje križa. Prav v kretnji, ko se zaznamujemo z znamenjem križa, se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti, medtem ko z besedami, ki jih izgovarjamo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, oznanjamo Sveto Trojico. Ponovno moramo odkriti lepoto in učinkovitost tega preprostega znamenja. Vsakokrat, ko se v miru in spoštljivo – ne pa površno in na pol, kakor da bi se skoraj sramovali – pokrižamo, se izročamo Sveti Trojici, kličemo nase njeno varstvo proti notranjim in zunanjim sovražnikom in poživljamo našo vero. Čudeži so se dogajali po preprostem znamenju križa.

Kako lepo je videti očeta ali mamo, ki uči svojega otroka, kako naj se pokriža. To znamenje jih bo varovalo tudi tam, kjer jih onadva osebno ne bosta mogla varovati med tisoč nevarnostmi, ki ogrožajo življenje otrok sredi današnjega sveta. Kdor želi, se lahko ob koncu skupaj z menoj pobožno pokriža: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 154-158. Prevedel br. Štefan KožuhOFMCap.