5 Mz 18-15.20; 1 Kor 7,32-35; Mr 1,21-28

Eno prvih dejanj, ki jih izvrši Jezus takoj po krstu v Jordanu, je izganjanje nečistega duha iz človeka v shodnici v Kafarnaumu. V današnjem evangeliju beremo:

»V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: 'Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.' Jezus pa mu je zapovedal: 'Umolkni in pojdi iz njega!' Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega«.

V Markovem evangeliju ta dogodek prestavlja neke vrste začetek Jezusovega mesijanskega delovanja. Množica, pod vtisom, komentira: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni«.

Kaj si misliti o tem in tolikih drugih podobnih dogodkih, ki jih najdemo v evangelijih? In še bolj temeljno vprašanje: ali še obstajajo »nečisti duhovi«? Ali hudi duh obstaja? Uvodoma povejmo nekaj besed o tem, kako današnji človek verjame v hudega duha. Glede tega moramo dobro ločiti dve ravni: raven ljudskega verovanja in intelektualno raven (literatura, filozofija in teologija).

Na ljudski ravni ali na ravni šeg se današnji položaj ne razlikuje kaj dosti od srednjeveškega ali od časov med 14. in 16. stoletjem, ki so tradicionalno znani zaradi pomena, ki so ga dajali pojavom, povezanimi s hudim duhom.

Res je, da ni več procesov inkvizicije, grmad za obsedene, lova na čarovnice in podobno; toda dejavnosti, ki imajo v središču hudega duha, so še bolj razširjene, kot nekoč in to ne le med revnejšimi ljudskimi sloji. To je postalo družben (in komercialen!) pojav širokih razsežnosti. Lahko bi rekli, da kolikor bolj se skuša izganjati hudega duha skozi vrata, toliko bolj se vrača skozi okno; kolikor bolj ga izključujemo iz vere, toliko bolj se vsiljuje v vraževerju.

Veliko drugače pa so stvari na t.i. intelektualni in kulturni ravni. S tega zornega kota lahko v treh fazah povzamemo proces, ki je privedel do sedanjega položaja. Prvi korak v procesu ločevanja od tradicionalnega pogleda se je zgodil na področju estetike. Hudega duha, ki so ga v figurativni umetnosti in poeziji (npr. Dante) vedno pogosteje predstavljali groteskno in strašljivo, v nekem določenem trenutku začno predstavljati kot lepega ali pa vsaj melanholičnega in poetičnega. Od Miltona naprej hudi duh prevzame podobo propadle lepote.

Če v tej fazi sovražnik začenja postajati »simpatičen«, se v naslednji fazi, ki ima svoj vrh v devetnajstem stoletju, strani celo zamenjata: na satana ne gledajo več kot na »sovražnika«, ampak kot na zaveznika in prijatelja, ki je na strani človeka. Hudega duha primerjajo s Prometejem, ki ga je Bog zaradi ljubezni do ljudi kaznoval in vrgel na zemljo. V tem ozračju pišejo himne in poezije, ki slavijo satanovo odrešenjsko delo.

Potrebno je reči, da v tem ni bilo vse »diabolično«, čisti in preprost satanizem. Bili so kulturni in verski razlogi, ki so vsaj olajšali ta razvoj. Kakor ni ves ateizem, če ga natančno analiziramo, ateističen, tako se tudi ves satanizem ne prikaže satanski. Velik del ateizma ni bil zavračanje živega svetopisemskega Boga, ampak malika, ki se je zrinil na njegovo mesto na številnih področjih mišljenja in življenja. Enako tudi precejšen del satanizma ni bil sam po sebi kult zla, ampak tistega, kar je po prepričanju nekaterih avtorjev (in resnici na ljubo ne vedno brez razloga) Cerkev obsojala kot zlo in kot »diabolično«: znanost, kritični duh, naklonjenost svobodi in demokraciji. To se vidi tudi v znanih Carduccijevih verzih: »Pozdravljen, Satan, / o upornik, / o nepremagljiva moč / razuma«.

Tako prehajamo v tretjo fazo, ki je danes aktualna in jo lahko povzamemo kot molk o hudem duhu. Ta molk ni stvar pohvalne razsodnosti, ampak zanikanja. Sovražnika ni več. Ali bolje:obstaja, vendar je le še tisto, kar je sv. Pavel imenoval »meso in kri«, se pravi preprosta slabost, ki jo človek nosi v sebi. Hudi duh je simbol kolektivne podzavesti ali pa kolektivne odtujitve, samo še podoba. R. Bultmann, ki je avtor demitizacije, je zapisal: »Ne moreš uporabljati električne luči in radia, v primeru bolezni se ne moreš zateči k medicinskim sredstvom in istočasno verjeti v svet duhov«.
Potrebno se je vprašati: zakaj se zdi danes številnim intelektualcem – najdemo jih celo med teologi – nemogoče verjeti v obstoj hudega duha ki ni le simbolno, ampak resnično in osebno bitje? Mislim, da je eden osnovnih vzrokov naslednji: hudega duha iščejo v knjigah, a njega ne zanimajo knjige, pač pa duše; zato ge ne srečamo v univerzitetnih avlah, knjižnicah in akademijah, ampak prav v dušah.

Tisti, ki pregleduje tradicionalno prepoznavne diabolične fenomene (obsedenost, pogodba s hudim duhom, lov na čarovnice &hellip in potem zmagoslavno sklene, da je vse le vraževerje in da hudi duh ne obstaja, je podoben onemu sovjetskemu astronavtu, ki je sklepal, da Bog ne obstaja, ker je po dolgem in po čez prekrižaril nebo in ga ni nikjer srečal. Oba sta iskala na napačnem kraju.

Na tem področju velja omeniti še en nesporazum. O obstoju satana se razpravlja med teologi in nevernimi kulturniki, kakor da bi imeli za dialog skupno osnovo. Ne upošteva pa se, da »laična« kultura, ki se razglaša za neverno, ne more verjeti v obstoj hudega duha; celo prav je, da ne verjame. Bilo bi zelo tragično, če bi verjeli v obstoj hudega duha, medtem ko ne verujejo v obstoj Boga. V takem primeru bi bilo pa stanje res obupno. Kaj lahko ve o satanu nekdo, ki ni imel nikoli opravka z njegovo resničnostjo, ampak le z idejo in s tradicionalnimi etnološkimi predstavami o njem? Prav ti običajno z veliko gotovostjo in vzvišenostjo razpravljajo o tej temi in z vsem obračunajo: češ »srednjeveško mračnjaštvo«. A ta gotovost nima temelja, kakor nima osnove tisti, ki se hvali, da se ne boji leva le zato, ker ga je velikokrat videl na sliki in se ga ni nikoli ustrašil.

Nekateri interpretirajo večjo diskretnost Cerkvenega učiteljstva na tem področju kot potrditev, da se je tudi Cerkev odpovedala verovanju v hudega duha ali pa da vsaj ne ve več dobro, kaj početi s to točko svojega nauka. Vendar to ne drži. Pavel VI. je znova močno potrdil svetopisemski nauk in izročilo glede tega »temačnega in sovražnega dejavnika, ki je hudi duh«. Med drugim piše: »Zlo ni le neke vrste pomanjkanje, ampak je učinkovitost, je živo bitje, duhovno bitje, sprevrženec in sprevrženost. Strašna realnost. Skrivnostna in strahovita«.

Kljub vsemu tudi na tem področju demitizacija ni šla mimo, ne da bi pustila tudi pozitivne sadove. V preteklosti se je pogosto pretiravalo z govorjenjem o hudem duhu, videli so ga tudi tam, kjer ga ni bilo, storjenih je bilo veliko napak in krivic s pretvezo boja proti njemu; potrebno je veliko razsodnosti in previdnosti, da ne bi padli v sovražnikovo igro. Videti hudega duha vsepovsod ni nič manj zavajajoče, kot ga sploh ne videti. Avguštin je rekel: »Ko je hudi duh obtožen, se veseli. Celo želi, da ga obtožuješ, rad sprejema vsako tvojo obtožbo, če s tem doseže, da te odtrga od osebne spovedi!« (Govor 20,2).

Razumeti je torej previdnost Cerkve, ko svari pred nerazsodno prakso eksorcizma tistih ljudi, ki niso prejeli nikakršnega poslanstva za opravljanje te službe. Apostolska dela nam glede tega poročajo o zelo poučnem dogodku:

»Tudi nekateri Judje, ki so hodili naokrog in izganjali hudobne duhove, so poskušali pri zarotitvah klicati ime Gospoda Jezusa. Govorili so: 'Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga oznanja Pavel.' … Toda hudobni duh jim je odgovoril: 'Jezusa poznam in tudi za Pavla vem. Kdo pa ste vi?'« (Apd 19,13-15).

Nesrečniki so morali ob tisti priložnosti nagi in polni ran zbežati zaradi nasilne reakcije človeka, ki so ga želeli osvoboditi. Da ne govorimo o onih, ki iz oksorcizma napravljajo eno od mnogih uslug za plačilo in se hvalijo s sposobnostjo, da zmorejo odvzeti »čarovnije, uroke, nesreče, zlobne naklepe proti osebam, hišam, trgovini, trgovskim poslom« (vse to beremo v reklamah za te dejavnosti, ki danes kar cvetijo). Človek se čudi, kako je lahko v današnji družbi, ki je tako pazljiva glede trgovskih prevar in je pripravljena prijaviti prevare in zlorabe pri opravljanju različnih uslug, toliko ljudi pripravljenih sprejeti takšne in podobne izmišljotine.

Jasno je, da se hierarhija Cerkve ne bi smela omejiti na odsvetovanje lahkotnega eksorcizma; ona sama bi morala povsod, kjer se pokaže potreba, določiti zrele in (tudi psihološko) usposobljene ljudi, ki bi nadaljevali Jezusovo mesijansko služenje izganjanja hudih duhov. Tudi takrat, ko ne gre za resnično posedenost s hudim duhom, so ljudje, ki potrebujejo nekoga, da bi v imenu Jezusovega sočutja poskrbel zanje potem ko so jih vsi, vključno z zdravniki in psihologi, »odslovili«.

Še preden je Jezus tistega dne v shodnici v Kafarnaumu karkoli rekel, se je nečisti duh čutil razkrinkanega in prisiljenega, da je prišel na plan. Nečisti duh »ni prenesel« Jezusove »svetosti« in je zato začel vpiti: »Vem, kdo si: Sveti, Božji!«. Kristjan, ki živi v milosti in je tempelj Svetega Duha, ima v sebi nekaj te Jezusove svetosti in prav ta je, ki opravlja v okolju v katerem živi, tih in učinkovit eksorcizem.

To se udejanja predvsem v evharistiji. »Kristjan, ki prihaja od evharistične mize – pravi sv. Janez Zlatousti – je podoben levu, ki bruha iz svojih ust ogenj; njegovega pogleda hudi duh ne more prenesti«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 180-185. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.