Job 38,8-11; 2 Kor 5,14-17; Mr 4,35-41

Evangelij današnje nedelje spregovori o pomiritvi viharja. Na hitro poglejmo, kaj se je zgodilo. Nekega večera je Jezus po napornem dnevu stopil v čoln in rekel apostolom, naj se prepeljejo na drugo stran. Izčrpan od napora je zaspal na krmi, medtem pa je nastal velik vihar, da je vodo metalo v čoln tako, da ga je skoraj zalilo (Galilejsko jezero ni veliko, znano pa je po nenadnih nevihtah, ki se razbesnijo zaradi posebne geografske lege okoliškega hribovja). Zaskrbljeni apostoli prebudijo Jezusa in mu kličejo:

»Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?«.

Ko se je Jezus prebudil, je zapretil morju, da se pomiri: »Utihni! Molči!«. Veter je ponehal in nastala je globoka tišina. Potem pa jim je rekel:

»Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«.

Tukaj se ustavimo. Na voljo imamo vse potrebno za današnje razmišljanje. V čem je bilo pomanjkanje vere pri apostolih? Ne toliko v tem, da niso verovali v Jezusovo moč, kot v dejstvu, da so dvomili v njegovo ljubezen. Pod vprašaj so postavili, da je Jezusu zares kaj mar zanje, za njihovo življenje in za njihovo varnost. »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?«. Vsi vemo, kako strašen je očitek ljubljenemu človeku, ko mu nekdo reče: »Zame ti sploh ni mar!« in kakšno hudo krivdo mu naložimo, ko mu vržemo v obraz: »Za tebe mi sploh ni mar!«. S tem smo ustvarili razdaljo, izkopali smo prepad nezaupanja med seboj in drugim.

Filozof Martin Heidegger je obsežno analiziral idejo »skrbeti zase« oziroma »poskrbeti« za nekoga in videl v tem najplemenitejši ideal, ki ne misli nase in h kateremu človek lahko stremi. Še kako drži, da se moralna hrbtenica človeka meri po njegovi sposobnosti biti človek za druge, posebno v težkih trenutkih. Mi sami se čudimo, ko vidimo nekoga, kako se zavzame za svojega podrejenega, ko ga javno brani, ko zanj nekaj tvega. Vse to prepoznamo kot resnično moralno veličino. Posebno, če ta človek ob svojem ravnanju zmore pozabiti tudi svoje osebne težave, da bi mislil le na druge. Po tej poti pridemo do tistega t.i. herojstva.

Z izrečenim vprašanjem so apostoli postavili pod vprašaj prav to Jezusovo sposobnost in hotenje, da bi poskrbel zanje, ki so mu zaupani, pod vprašaj so postavili njegovo nesebičnost in njegovo skrb za druge; torej tisto, ki je najbolj opazno v njegovem življenju in ki predstavlja eno najlepših potez njegove osebe. Nekoč se je Jezus primerjal dobremu pastirju, ki se spoprime z volkom, da bi zaščitil svojo čredo (prim. Jn 10,11 sl.). V trenutku, ko so vojaki prišli v Getsemani, da bi ga prijeli, je bila njegova edina skrb namenjena učencem: »Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo« (Jn 18,8).

Zdaj pa skušajmo izluščiti sporočilo, ki ga ima današnji evangeljski odlomek za nas. Če nanj pogledamo v tej luči, plovba preko Galilejskega morja pomeni prehod skozi življenje. Morje je moja družina, moja skupnost, moje srce. To so mala morja, na katerih pa se lahko, kot dobro vemo, razbesnijo veliki in nepredvideni viharji. Kdo še ni izkusil kakšnega od teh viharjev, ko se vse stemni in barko našega življenja z vseh strani začenja zalivati voda, medtem ko se zdi Bog daleč ali pa da spi? Slišimo zdravnikovo alarmantno opozorilo in že smo sredi viharja. Otrok, ki skrene na stranpoti, vse govori o njem, starši pa se znajdejo v vrtincu viharja. Finančni preobrat, izguba službe, fanta, ki si ga ljubila, zakonca in že smo v hudi nevihti. Kaj storiti? Za kaj se oprijeti in na katero stran vreči sidro? Jezus nam ne da čarobnega recepta, kako bi se v življenju izognili vseh neviht. Ni nam obljubil, da bomo lahko zaobšli vse težave; obljubil pa nam je moč, da bi jih mogli premagati, če ga le prosimo zanjo.

Sv. Pavel nam spregovori o resnem problemu, s katerim se je moral soočiti v svojem življenju; imenuje ga »trn v mesu«. »Trikrat« (kar pomeni neskončnokrat), pravi, sem prosil Gospoda da mi ga odvzame in končno mi je Gospod odgovoril. Kaj mu je odgovoril? Preberimo skupaj:

»Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti«.

Od tistega dne se je začel celo hvaliti s svojimi slabostmi, preganjanji in stiskami, tako da je lahko rekel: »Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,7-10).

V Manzonijevih Zaročencih imamo tipičen primer nevihte, ki se je nenadoma razbesnela v življenju. Ni se nam treba čuditi, da tako pogosto citiramo to delo. Roman Zaročence so definirali kot »udejanjeni evangelij«. Avtor ne pridiga, toda vse okoliščine so prežete z evangeljskim duhom in vrednotami: pozornost do revnih ljudi, zaupanje v Boga, pravičnost, ljubezen, odpuščanje. Evangelij je navdihoval Manzonija in prav zato nam danes branje njegovega dela pomaga razlagati evangelij.

Renzo se torej ves vesel na dan, ki je bil določen za poroko, odpravi v župnišče, da bi se dogovoril še zadnje stvari; tam pa sliši, da »ne more skleniti poroke«. Resnični vihar za dva mlada človeka in za njuni družini. Renzu se začne dogajati cela vrsta nenavadnih stvari: kuga, aretacija, beg; Lucija pa mora zapustiti rojstni kraj, prestajati zapor in strašna srečanja. Toda tisto, kar me v tem trenutku zanima, je zaključek, ki ga ta dva mlada človeka potegneta iz vse te zgodbe potem, ko sta se spet srečala, se poročila in imata okoli sebe nekaj otrok. Renzo našteva vse tisto, kar se je po njegovem naučil iz svoje odiseje: ni se uprl, ni pridigal na trgu, dobro je pazil, s kom govori in še sto drugih stvari. Lucija – pravi Manzoni – v tem ni videla ravno napačnega pojmovanja, zdelo pa se ji je, da naj bi nekaj manjkalo. »Jaz – pravi možu – nisem iskala nesreče, ampak me je ona obiskala«. »Razen, če – doda z nasmehom – je bila moja neumnost tista, da sem vas ljubila in se vam izročila«.

Končno po dolgih pogovorih prideta do naslednjega sklepa, ki po avtorjevem mnenju predstavlja »sok vse zgodbe«. Vredno je, da jo skupaj preberemo, ker nam lahko v primernem trenutku pomaga, če si jo bomo priklicali v spomin: »Zlahka pridejo težave, ker si jih sami nakopavamo; a tudi največja previdnost in nedolžnost ne zadostuje, da bi jih povsem oddaljili in ko pridejo, naj bomo zanje krivi ali ne, jih zaupanje v Boga omili in imamo od njih korist za boljše življenje«.

Zaupanje v Boga: prav to je evangeljsko oznanilo. Tistega dne je učence pred brodolom rešilo dejstvo, da »so vzeli Jezusa v čoln«, preden so odpluli na drugo stran. To pa je tudi za nas najboljše zagotovilo proti življenjskim viharjem. Imeti ob sebi Jezusa. Tisto, kar ohranja Jezusa v barki našega življenja in naših družin, pa je vera, molitev in izpolnjevanje zapovedi.

Ko se na morju razdivja vihar, so mornarji – vsaj v preteklosti je bilo tako – začeli zlivati olje na morske valove, da bi jih pomirili. Mi pa zlivamo na valove strahov in stisk olje zaupanja v Boga. Sv. Peter je spodbujal prve kristjane, naj v preganjanju zaupajo v Boga rekoč:

»Vso svojo skrb preložite nanj, saj on skrbi za vas« (1 Pt 5,7).

Bog »skrbi«, njemu je še kako »za nas«! Rad bi zaključil z anekdoto, ki mi je zelo pri srcu. Neki človek je v sanjah videl dva para stopinj v puščavskem pesku in iz tega je razumel, da so ene njegove, druge pa Jezusove, ki je hodil ob njem. V nekem določenem trenutku je drug par stopinj izginil in razumel je, da se je to zgodilo prav takrat, ko mu je bilo v življenju najtežje. Zato se je Jezusu pritoževal, zakaj ga je zapustil samega v trenutku preizkušnje. »Toda jaz sem bil s teboj!«, mu odgovarja Jezus. »Kako si bil z menoj, če pa so bile v pesku le stopinje enega para nog?«. »Bile so moje – mu odgovarja Jezus – takrat sem te vzel na svoja ramena!«.

Spomnimo se na to, ko bomo tudi mi v skušnjavi, da bi se pritoževali Gospodu, zakaj nas je pustil same.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 224-228. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.