Sem Mitja Ponikvar, star 33 let. Imam dve sestri, starejšo in mlajšo; starejša ima dva otroka - moja draga nečaka. Po končani srednji elektrotehniški šoli sem se vpisal na Ekonomsko fakulteto in leta 1999 diplomiral. V letih študija sem se s svojim stilom življenja oddaljil od Cerkve in Boga, po končanem študiju pa sem se vrnil domov. Tam so se začela boleča leta očiščevanja in iskanja Božje volje. Po različnih zapletih, ob spremljavi ljudi, ki so tiho darovali zame molitve in svoja življenja, sem stopil na pot redovništva; tu sedaj živim noviciat in vam, ki molite za duhovne poklice kličem: Hvala, dobri ljudje, in molite še naprej, da bodo naša življenja vedno bolj oznanjala Božjo slavo!

Sem Blaž Stipančevič, prihajam iz Borovnice, imam 22 let. V družini nas je 5. Mama Marija, oče Andrej in pa dva starejša brata Gregor in Matej. Gregor in njegova žena Tina sta novoporočenca s hčerko Kajo (5 mesecev). Najstarejši brat, Matej pa je na dobri poti k skupnemu življenju z njegovo punco Sabino. Po končani osnovni šoli sem zapustil Cerkev, ker nisem našel ničesar, kar bi bilo zame. V srednji šoli sem si našel družbo, kjer smo popivali, kadili marihuano..., skratka stvari, ki so se mi zdele "osrečujoče". Po treh letih, sta mi starša dala dve izbiri: dom ali trava - izbral sem dom, nehal sem kaditi in nato preživel psihično krizo. V trenutku obupa, sem čudežno pokleknil in začel moliti.

Srečal me je Gospod in mi dal čutiti, da je On živ in da me ljubi. Izbral sem Njega edinega in mu sledil. Vpisal sem se na teološko fakulteto z željo, da bi o veri, predvsem pa o mojem Gospodu izvedel več. V drugem letniku poleti (2006), sem molil da bi me Gospod razsvetlil, na katero pot On želi, da bi stopil. In kot strela z jasnega sem dobil klic brata Jožkota, ki je bil potrditev, da je moja pot, pot posvečenega življenja. Zahvaljujem se vam za molitev, prosim pa vas, posebej za molitev, da bi mladi odkrili kam jih kliče Gospod!

Sem Jaka Kunšič, doma iz Zgornjih Gorij. Star sem 26 let in imam štiri brate in eno sestro. Po osnovni šoli sem dokončal srednjo lesarsko šolo, potem pa študiral varstvo pri delu.
Prvi stik z brati kapucini sem doživel, ko sem bil še otrok. Bratje so se mi zdeli neverjetno veseli. Nekje proti koncu srednje šole mi je v roke prišla knjiga Jaz Frančišek, ki me je tako zelo nagovorila, da sen začel posnemati sv. Frančiška. Na srečanju za mlade - Jezusova straža, me je br. Stane prvič povabil, naj pridem kaj naokrog v ''Štepanca''. Pol leta sem se enkrat na teden vozil s kolesom iz Dravelj v Štepansko naselje, tudi če je padal dež ali pa sneg, samo, da sem prišel k maši, po njej pa sva z br. Jožkom še kakšno zapela, skupaj molila in se pogovarjala. Okoli enajste pa hop na '"becikl" in domov. Avgusta 2006 sem šel z brati kapucini v Assisi. Prvi dan po povratku sem se odločil, da želim in hočem postati kapucin.
Za odločitev sem se posebej hvaležen Mariji. Na Brezjah sem ji velikokrat gledal v obraz in jo prosil pomoči. Hvaležen sem očetu in mami, gorečim duhovnikom, redovnikom in redovnicam, molilcem in sploh vsem, ki so mi kazali, zavestno ali ne, kje gre moja pot do Jezusa. Moja pot pa še zdavnaj ni končana in zato vas prosim, da me se naprej podpirate v molitvi.

Sem Luka Modic, doma z Blok. Star sem 27 let in imam še dva brata. Čeprav sem bil vzgojen v veri in sem prejel vse zakramente, sem se med študijem močno oddaljil od Cerkve in Boga. Po končanem študiju slikarstva sem se znašel v veliki praznini, ki jo je počasi, brez mojega zavedanja, začel zapolnjevati Jezus. Iščoč sem se vpisal na Teološko fakulteto, kjer sem spoznal mlade, ki so svoje življenje stavili na Gospoda. Videl sem, da Bog tudi od mene pričakuje nekaj bolj korenitega. Ko sem spoznal br. Mitja in br. Jožka, sem tudi sam premagal strah in vstopil k bratom kapucinom. To, da sem tukaj, gotovo dolgujem tudi vam, ki vztrajno darujete molitve in žrtve za dobre družine in duhovne poklice. Rad bi se vam vsem zahvalil in še naprej priporočil v molitev vse, ki resno odgovarjajo na Gospodov klic!