Apd 1,1-11; Ef 1,17-23; Mr 16,15-20

Danes obhajamo praznik Gospodovega vnebohoda. V prvem berilu je ta dogodek takole opisan:

»Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom. Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: 'Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo'«.

To je t.i. zunanji opis dogodka. Skrit pomen dogodka pa nam oriše sv. Pavel v drugem berilu in ta je v tem, da ga je »Oče posadil na svojo desnico v nebesih«; »vse je položil pod njegove noge … napravil ga je za glavo Cerkvi«. Na vnebohod obhajamo ustoličenje Jezusa za Gospoda vsega vesoljstva.

Zanimivo je slišati iz ust angelov - »moža v belih oblačilih« - isto grajo, ko je bila – sicer manj elegantno – s strani nevernih pogosto namenjena kristjanom: »Kaj stojite in gledate v nebo?«. »Kristjani – je rekel Hegel – zapravljajo v nebesih zaklade, ki so namenjeni za na zemljo!«. »Oni – je potrdil K. Marx – prenašajo v nebesa njihove nepotešene želje na zemlji«.

Današnji praznik nas sili k razmisleku o tem, kaj pomeni beseda nebesa, ki se nenehno ponavlja v berilih in tudi v samem poimenovanju praznika: »Gospodov vnebohod«. Danes nekateri mešajo versko pojmovanje neba (nebes) s fizičnim oz. astronomskim nebom in tu se poraja eksplozivna mešanica. Pred leti se je v Združenih državah Amerike zgodil masovni samomor devetintridesetih oseb, ki so pripadale mali sekti, imenovani »Nebeška vrata« (Heaven's Gate). Kaj je bil razlog? Utrujeni in naveličani življenja na zemlji in zapeljani zaradi danes pogostega govorjenja o zunaj zemeljskih bitjih in neznanih letečih predmetih so postali nestrpni, ker so hoteli stopiti »na višjo raven« in oditi živeti na kakšen drug planet. Bližnje srečanje kometa Hale-Bopp z zemljo so razumeli kot pričakovano znamenje. Odbila je ura, da zapustijo tukajšnja »prevozna sredstva« ali »zabojnike«, kakor so poimenovali svoja telesa; potrebno je bilo hitro vstopiti na ladjo, ki je prihajala ponje, preden bi le-ta izginila v globinah vesoljskega prostorja.

Tudi iz tega hudega dogodka lahko razberemo, kako zelo je potrebno pojasniti, kaj naj razumemo, ko nam evangelij govori o nebesih. Platon, eden največjih učiteljev človeštva, je s primero izrazil pomen nebes; gre za t.i. mit o votlini. Ne prestrašite se, videli boste, da gre za zelo razumljivo filozofijo. Kdo pa pravi, da bi morali biti največji zakladi človekovega uma rezervirani samo za učene in za tiste, ki so univerzitetno izobraženi? Ni ideje, pa naj bo še tako globoka, ki je ne bi mogli v primernem jeziku razložiti še tako preprostemu človeku.

Predstavljaj si – pravi Platon – tale prizor: Ljudje so bili zaprti v zadnji del neke votline, s hrbti obrnjenimi proti vhodu. Zvezani so na način, da lahko gledajo le naprej, v steno, ki je pred njimi. Za njihovimi hrbti – za zidom – so ljudje, ki prihajajo in odhajajo, v rokah ali na glavi pa nosijo različne predmete. Med vhodom v votlino in med ljudmi z različnimi predmeti je ogenj, ki meče njihove sence na zadnjo steno votline, kar je edina stvar, ki jo zaporniki lahko vidijo. Ker nikoli niso videli ničesar drugega, vklenjeni ljudje v votlini mislijo, da so tiste sence edina resničnost in da ne obstaja nič drugega. Če se komu uspe osvoboditi in priti ven, pa se kasneje vrne nazaj in skuša zapornikom povedati, kako je dejansko s stvarmi, ga ti ubijejo, misleč, da se mu je zaradi premočne svetlobe zmešalo (to so dejansko storili Atenci s Sokratom!).

Takšen – pravi Platon – je položaj nas ljudi, ki živimo na zemlji. Ves svet je ena sama votlina. Stvari, za katere mislimo, da so resnične, niso nič drugega, kot le sence stvari, ki so zgoraj v nebesih. To so posnetki nebeških resničnosti. Potrebno se je osvoboditi telesa, ki nas priklepa na snov in na privide, »zapustiti votlino«, da bi poznali pravo resničnost. Platon je torej že razumel, da nebesa, v kolikor so dokončna človekova domovina, niso nekaj snovnega, postavljenega v nek oddaljen del vesolja. To je kakovostno drugačno nebo, izven časa in prostora. On ga je poimenoval »svet idej« ali onkraj-nebesno.

Veliki slikar Raffaello je mojstrsko povzel Platonovo misel v slavni sliki Atenska šola. Na njej vidimo Platona in Aristotela, dva velika filozofa starega veka, ki sta predstavljena v nasprotnih držah. Aristotel z roko, ki kaže navzdol, govori, da je resničnost na zemlji in da mora naše vedenje izhajati iz stvari, ki so vidne in otipljive; Platon, s prstom iztegnjenim navzgor, pa nas spominja, da je resničnost zgoraj, v nebesih.

Danes smo vsi, eni bolj drugi manj, »aristotelski«, vsi s pogledom pozorno obrnjenim proti zemlji. Vsem bi bil koristen ščepec platonizma. Če toliko zasmehovana »platonska ljubezen« pomeni bolj duhovno ljubezen, bi bilo koristno, da bi tudi v ljubezni vsi postali nekoliko platonski; vidimo namreč, da je danes največja nevarnost v tem, da ljubezen banaliziramo, jo zožimo le na telesno, čutno področje.

V Svetem pismu so stavki, ki se zdijo kopije platonskega modela gledanja na stvari, ki ga ponazarja votlina. Oseba z Raffaellove slike, ki ima prst uperjen proti nebu, bi bil prav lahko sv. Pavel, ko pravi:

»Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji« (Kol 3,1-2).

Ali naj bi bila torej krščanska vera le posodobljena oblika platonizma? Ali se res ni zgodilo nič novega s Kristusovim prihodom? Nikakor ne, gre za bistveno razliko; krščanska nebesa niso isto kot Platonova. Kristjani ne razmišljamo več v prostorskihh okvirih tukaj doli / tam gori, ali pa spodaj / zgoraj, ampak v časovnih okvirih sedanjost / prihodnost. Ko govorimo o nebesih, mi tega ne razumemo kot kraj, ki je nad nami, ampak kot dogodek, ki je pred nami in mu gremo naproti. In ta dogodek je slavni Gospodov prihod, paruzija, »novo nebo in nova zemlja«. Potem ko sta rekla apostolom: »Kaj stojite in gledate v nebo?«, sta jim angela povedala, v katero smer morajo gledati: proti Gospodovemu ponovnemu prihodu:

»Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo«.

Sv. Pavel pove isto stvar:

»Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa« (Flp 3,20).

Nimamo tukaj stalnega bivališča«, pravi Sveto pismo in tukaj bi pričakovali, da bo besedilo nadaljevalo rekoč: »iščimo tisto, ki je zgoraj«; zapisano pa je: »iščimo prihodnje« (Heb 13,14).

Morda bo kdo rekel: toda kakšna je razlika? Razlika je neprimerljiva! V Platonovih očeh je ta svet izgubljal vsako vrednost. Svet je bil zanj votlina, se pravi ječa; ko se je poigraval s podobnostjo dveh grških besed, je dejal, da je telo (soma) grob (sema). Bežati, uiti iz sveta v tem primeru postane vodilo. Ni odrešenja telesa in sveta samega, ampak samo od telesa in od sveta.

Za kristjane pa to ne velja. Kristjan ni dualist, kor je bil Platon. Telo ni preprosto »sredstvo« ali »zabojnik«, ki naj bi ga pustili tu doli. Namenjeno mu je, da bo z dušo deležno slave. Kristusovo vstajenje in njegov vnebohod v njegovem resničnem telesu, nakazujejo prav to. Mi hočemo biti veseli »v tem našem telesu«, ne brez njega in kot nam zagotavlja vera, tako bo. Srečanje z Gospodom, ki prihaja ali »biti s Kristusom« (Flp 1,23): glejte, to so za nas kristjane »nebesa«.

Še več: če je ta svet od Boga, če ga je on ustvaril in je v pričakovanju popolnega odrešenja (prim. Rim 8,19), ne le da nam ne sme biti vseeno za njegovo usodo, ampak si moramo prizadevati za njegovo ohranjanje in njegovo napredovanje. Ne smemo zanemarjati dolžnosti, da izboljšujemo življenjske pogoje na tem svetu, kajti vera v Kristusov ponovni prihod in v prihodnje življenje postane čudovita spodbuda, ki nikogar ne pušča mirnega v njegovi lenobnosti. Čas nam je podarjen, da »delamo v dobro vseh«, je rekel sv. Pavel (prim. Gal 6,10). To pa je vse kaj drugega kot »zapravljajo v nebesih zaklade, ki so namenjeni za na zemljo«!

Če so nebesa za nas »Gospod, ki prihaja«, moramo torej biti vedno čuječi, kajti on prihaja k nam že zdaj v evharistiji, v revežu, v potrebnem, v trpečem. Še preden bomo šli v nebesa, nam nebesa prihajajo naproti.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 139-143. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.