Am 8,4-7; 1 Tim 2,1-8; Lk 16,1-13

Evangelij današnje nedelje nam pod določenim zornim kotom predstavi zelo moderno in aktualno priliko: o krivičnem oskrbniku. Osrednja osebnost je oskrbnik pri veleposestniku, oseba, ki je bila poznana tudi na našem podeželju, ko je še obstajal veleposestniški red. V nekem smislu to odgovarja temu, kar je današnji delegirani upravitelj podjetja.

Podobno kot v najboljših prilikah, je tudi tukaj zaslediti dramo v malem, ki je polna dogajanja in sprememb na prizorišču.

Prvi prizor, oskrbnik in njegov gospodar:

»Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: 'Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik'.«

Nenadna odpustitev z dela! Oskrbnik se niti ne poskusi braniti. Njegova vest je umazana in dobro ve, da tisto, kar je njegov gospodar zvedel, popolnoma drži. Drugi prizor je oskrbnikov samogovor, ko je ostal sam:

»Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: 'Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva'.«

Kot vidimo, se ne preda; takoj pomisli, kako si pomagati, da bi si zagotovil prihodnost. In tu je že tretji prizor, oskrbnik in kmetje:

»Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: 'Koliko si dolžan mojemu gospodarju?' Ta je rekel: 'Sto čebrov olja.' On pa mu je dejal: 'Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.' Spet drugemu je rekel: 'Koliko pa si ti dolžan?' Rekel mu je: 'Sto kadi žita.' Dejal mu je: 'Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset'.«

To je klasičen primer podkupovanja in poneverjanja pri obračunu, ki nam daje misliti na podobna pogosta dejanja v naši družbi, pogosto v precej drugačni meri. In sedaj še sklep, ki od vseh najbolj bega:

»In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal.«

Ali morda Jezus namerava potrditi in spodbuditi podkupovanje? Da bi razumeli, se moramo spomniti posebne narave učenja v prilikah. Le-teh ne gre prenesti v celoti z vsemi njihovimi podrobnostmi na področje moralnega nauka, ampak samo v tistem pogledu, ki ga hoče poudariti pripovedovalec. Ko Jezus govori o kralju, ki, preden gre na vojno proti drugemu kralju, sede in preračuna svoje moči (prilika predzadnje nedelje), noče kraljev spodbujati, naj se vojskujejo; vsem hoče le priporočiti, naj dobro premislijo o sredstvih, ki jih imajo na razpolago, preden se odločijo za neko dejavnost. Pogosto zgodba, ki jo pripoveduje v priliki, služi samo kot podlaga neki ideji, ki jo je potrebno odkriti in sprejeti ter pustiti vse ostalo ob strani.

Sedaj je jasna ideja, ki jo je Jezus hotel vcepiti s to priliko. Gospodar hvali svojega oskrbnika zaradi njegove preudarnosti, ne zaradi česa drugega. Ni govora o tem, da bi preklical svojo odločitev, da bo tistega človeka odpustil iz službe. Še več, ko je videl gospodarjevo začetno strogost in urnost, s katero je odkril novo prevaro, si zlahka predstavljamo neizrečeno nadaljevanje te zgodbe. Potem, ko je pohvalil oskrbnika za njegovo prekanjenost, mu je nemudoma ukazal, naj takoj vrne prihodek iz njegovih nepoštenih transakcij ali pa jih odsluži v ječi, če ni sposoben povrniti dolga. Tovrstno zvitost Jezus hvalo tudi kasneje, izven prilike. Dodaja namreč, skoraj kot komentar h gospodarjevim besedam:

»Sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.«

Ta človek je, v mejnem položaju, ko je bila v igri vsa njegova prihodnost, dokazal dve stvari: skrajno odločnost in veliko zvitost. Ukrepal je takoj in razumno (čeprav ne pošteno), da bi se rešil. Neki filozof je pred davnimi časi rekel: »Življenje ni nikomur dano v posest, toda vsem v upravljanje« (Seneca). Vsi smo »upravitelji«; zato moramo ravnati kot človek v priliki. On ni odlagal na jutri, stvari ni prespal. V igri je nekaj, kar je preveč pomembno, da bi prepustil naključju.

Prepričan sem, če bi Jezus živel danes, ne bi usmeril svoje prilike na osebnost (ta je skoraj povsem izginila) kmečkega oskrbnika, ampak na figuro borznega posrednika. Rekel bi nam: poglejte, kako se vedejo borzni posredniki, ki jih pogosto vidite na vaših televizijskih zaslonih. Kako so s pogledi prilepljeni na zaslone, da sledijo gibanjem delnic, z ušesi in z usti na slušalkah, da sprejemajo in dajejo navodila. Kakšna pozornost, kakšna naglica pri odločitvah! Ko je na vidiku nezadržen propad določenih delnic, brez pomisleka vse prodajo in vložijo v druge delnice. In vi? Ali ne bi morali tudi vi narediti enako, da bi spravili na varno tisto, neskončno večje premoženje, ki je večno življenje?

Nekoč je Jezus nekemu mladeniču »prišepnil« nekaj, kar bi na borzi veljalo ogromno in bi lahko nekomu vsak hip omogočilo, da bi postal milijarder. »Prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Lk 18,22). On je vedel, da je na zemljo prišlo Božje kraljestvo, čigar »delnice« so bile neskončno bolj trdne od onih, ki so od tega sveta. Isti nasvet daje sedaj tudi nam. Ne da bi materialno vse prodali in izkupiček dali revežem, ampak, da bi z njimi delili – če imamo več, kot potrebujemo – zemeljske dobrine in bogastvo, ki nam ga je naklonil Bog. To je sklep, ki ga Jezus sam naredi ob koncu današnje prilike:

»Jaz pa vam pravim: Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.«

Sveti Avguštin je rekel, da so lahko reveži naši poštni sli: že sedaj nam pomagajo, da prenesemo naše dobrine v hišo, ki se gradi za nas tam na oni strani. Zgodba pripoveduje, da je bogataš prišel v nebesa; sv. Peter ga sprejme in pospremi do kraja, ki mu je bil namenjen. Šla sta mimo čudovite vile, v kateri so bili srečni stanovalci. Ko sta tako hodila naprej, so hiše postajale vedno bolj običajne, dokler nista prispela do revnih kolib. Pred eno od njih se sv. Peter ustavi in jo pokaže bogatašu, ker mu je namenjena. Bogataš protestira: »Je mar torej v nebesih slabše kot na zemlji? Za časa življenja sem imel razkošno hišo z vsem, kar sem si poželel!« »Res je – mu je odgovoril sv. Peter – toda sem nam nisi poslal skoraj nič, s čemer bi lahko gradili.«

Ko so prvi kristjani brali evangeljsko spodbudo, naj postanejo prijatelji revnih, so takoj pomislili na dolžnost miloščine. Danes moramo v tem videti predvsem klic, da bi bili pravični do revežev. Bogoslužje prav v tem smislu usmerja naše razmišljanje, ko nam v prvem berilu spregovori prerok Amos, ki hudo graja bogataše svojega časa:

»Poslušajte to vi, ki teptate ubožca, pokončujete reveže v deželi in pravite: 'kdaj bo pretekel mlaj, da bomo prodajali žito, in sobota, da bomo odprli žitnice; da bomo zmanjšali škaf, zvišali šekel in podtaknili varljivo tehtnico; da bomo za denar kupili siromake, za par čevljev ubožca, za zrnje prodali tudi presevek?'«

Tu so v zametku vse iznajdbe, kako se tudi danes izkorišča reveže: kopičenje proizvodov, da bi jih prodajali po višji ceni, špekulacije pri menjavi, goljufije pri teži in merah. Na Amosovo ovadbo odmeva tudi eden od cerkvenih očetov, ki pravi: »Kruh, ki vam ostaja, je kruh lačnega. Nepotrebna obleka, ki visi v vaši omari, je obleka nagih. Čevlji, ki jih ne nosite, so čevlji bosih« (sv. Bazilij iz Cezareje). Tisto, kar imamo za miloščino, pogosto ni nič drugega, kot delno povračilo.

In ne pozabimo zgodbe o bogatašu, ki gre v nebesa; lahko si pomagamo, da se nekega dne ne bi znašli v istem položaju kakor on.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 293-297. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.