Bratje Kapucini
Blaženi kapucinski mučenci iz francoske revolucije
Godujejo 18. avgusta
Dne 1. oktobra 1995 je papež prištel med blažene še tri kapucinske brate, mučence iz francoske revolucije.
Ker niso hoteli priseči pri protiverski ustavi, so bili vsi trije obsojeni na deportacijo v kazensko kolonijo v francosko Gvajano v Južno Ameriko. Ker so bili iz raznih krajev Francije, so morali skupaj z drugimi hoditi peš 2 - 4 tedne do pristanišča Rochefort. Na poti so bili vklenjeni in nečloveško se je z njimi postopalo. V Rochefortu so vse vkrcali na ladjo . jadrnico za sužnje “Deux associes - Dva zaveznika”, kjer so z njimi še slabše ravnali. Vsi trije naši blaženi mučenci - kot sploh večina kaznjencev - so že med potjo v Gvajano umrli; Najstarejši med njimi p. Janez Alojz je umrl najprej že maja, druga dva pa v avgustu. Dva sta bila pokopana na otoku Aix, tretji na otoku Madame.
bl. JANEZ LUDOVIK LOIR IZ BESANSÇONA (1720-1794)
duhovnik, mučenec
Med 800 duhovniki in redovniki, ki so bili na zloglasnih “Rochefortskih pontonih” pri otoku Aixu leta 1794, je bilo tudi 22 kapucinov. Ker niso hoteli priseči na protiversko ustavo, so bili obsojeni na deportacijo v kazensko kolonijo v francosko Gvajano - v Južno Ameriko. Prevoz so jim preprečevale angleške jadrnice, ki so nenehno križarile pred francosko obalo. Tako večina kaznjencev ni prišla tja, tudi nobeden od treh kapucinov mučencev. Janez Pavel II je 1. oktobra 1995 potrdil za mučeniško smrt 65 takih žrtev, med njimi tudi treh kapucinov. Za njihov god je določil 18. avgust.
Med njimi je bil prvi 61 letni Janez - Alojzij Loir iz Besansçona. Rodil se je 1. marca 1720 v Besansconu kot šesti izmed osmih otrok v bogati francoski družini. Kot dvajsetletni je stopil v kapucinski red. Večino svojih redovniških let je preživel v Lyonu, kjer je bil vsaj dvakrat tudi predstojnik. Nerad je sprejel to službo, češ da je prišel v samostan služit, ne pa vladat. Zelo je ljubil uboge in preprosto ljudstvo. Bil je zelo goreč apostol in je spreobrnil veliko ljudi iz vseh slojev.
Bil je že 74 let star, ko so francoski revolucionarji zahtevali od vseh duhovnikov, da morajo dati odpadniško prisego na francosko ustavo. Ker naš pater tega ni hotel storiti, je zbežal k sorodnikom na grad. Ko so ga odkrili, so ga zaprli v Moulins k ostalim 66 duhovnikom. Od tam so aprila 1794 vse poslali v pristanišče Rochefort, kjer sta bili dve jadrnici za sužnje privezani ob morsko obalo. Na vsaki je bilo po 400 obsojencev.
Življenje na ladji je bilo grozljivo, pravo “lagersko” življenje. Ladja je bila natrpana z obsojenci kakor sod s sardinami. Ena umazana porcija je služila za kosilo desetim zapornikom, ki so stoje in v gneči jedli brez krožnika, pribora in kozarca. Imeli so le eno žlico iz pušpana. Umirali so od lakote, brez zdravil, z največjimi higijensko-sanitarnimi problemi, ob grobih žalitvah mornarjev. Noč je bila zanje pravi pekel. To mnoštvo ljudi - med njimi mnogi stari in bolni - se je stiskalo v podpalubju. Od časa do časa so spuščali nanje paro, da so se potili in kašljali, potem pa so morali takoj ven na mraz. Tudi moliti niso smeli skupaj naglas.
Med temi trpini se je nahajal tudi naš p. Janez - Alojzij. Ohranil je svoj vedri značaj in s tem vlival pogum svojim tovarišem. Rad je tudi na tiho pel in s tem sebi in drugim lajšal trpljenje. Vendar tudi on, star 74 let, ni mogel dolgo prenašati teh peklenskih razmer na ladji. Kmalu je klonil. Dne 19. maja 1794 zjutraj so tega moža molitve našli mrtvega, na svojem mestu na kolenih in s sklenjenimi rokami. Nihče ni vedel, da je bil bolan, tako potrpežljivo je vse prenašal. P. Janez - Alojzij je bil prvi od 22 kapucinov, ki so umrli na tej ladji.
bl. PROTAZIJ BOURDON IZ SEEZA (1747-1794)
duhovnik, mučenec
Na isti zloglasni ladji “Deux Associés - dva zaveznika”, kakor je umrl p. Janez - Alojzij, se je nahajal tudi p. Protazij Bourdon. Rodil se je 3. aprila 1747 v dobro stoječi družini. Oče je bil kolar. Dobra krščanska vzgoja ga je kot dvajsetletnega privedla med kapucine v Bayeux. Leta 1775 je bil posvečen v duhovnika. Služboval je v raznih samostanih. Bil je zelo spoštovan zaradi svojega obširnega znanja. Leta 1789 je bil provincialov tajnik in gvardijan v Sotteville blizu Rouena.
Ob koncu avgusta 1791 so revolucionarji naredili pretres samostana. Zahtevali so prisego na ustavo. Vsa samostanska družina je to odklonila, zato je bila 26. avgusta 1791 izgnana iz samostana in postavljena na cesto.
P.Protazij je hotel uiti pregnanstvu in se je skrivaj nastanil pri nekem gospodu. Redno je tudi skrivaj maševal. Ni čudno, da so p. Protazija odkrili zaradi njegove verske vztrajnosti in so ga 10. aprila 1793 prijeli in zaslišali. Listina o tem zaslišanju je še ohranjena. P. Protazij je izpovedal, da zavrača prisego, da hoče še naprej živeti redovno življenje in da ne bo za nobeno ceno izdal drugih oseb. Pri hišni preiskavi so našli neka pisma in knjige, zaradi katerih so ga zaprli v bivše semenišče, ki je tedaj služilo za zapor. Po razsodbi 10. januarja 1794 pa je bil obsojen na izgon v francosko Gvajano, zato ker je maševal in hranil sumljivo literaturo.
Dne 9. marca 1794 so ga odpeljali iz Rouena v Rochefort, kamor je prišel 12. aprila. Pri osebni preiskavi so mu vzeli uro in neko škatlo (verjetno evharistično kustodijo) in 1303 franke. Vkrcali so ga na omenjeno ladjo, kjer je doživljal usodo drugih zapornikov.
Po štirih mesecih tega groznega življenja na ladji je p.Protazij ponoči med 23. na 24. avgustom 1794 umrl zaradi nalezljive bolezni, verjetno tifusa. Star je bil 47 let.
Nekdo, ki ga je preživel, je dal pozneje o njem tole izjavo: “P. Protazij je bil zelo zaslužen redovnik. Lahko bi poveličeval njegove iniciative v prid odpeljanih bratov, kot tudi njegove fizične in moralne sposobnosti, zlasti še njegovo trdnost v veri, razsodnost, uravnovešenost, urejenost in vse druge krščanske in redovne kreposti.”
bl. SEBASTIJAN IZ NANCYJA (1749-1794 )
duhovnik, mučenec
Med 547 žrtvami na “Rochefortskih pontonih” in med 65 mučenci francoske revolucije, ki so bili razglašeni za blažene, se nahaja tudi kapucin p. Sebastijan Francois iz Nancyja.
Frančišek se je rodil 17. 1. 1749 v Nancyju. Oče je bil izvrsten , dobro stoječ mizar.
Frančišek je kmalu in dobro spoznal kapucine, saj so imeli v mestu samostan že od l. 1593. in je njihova cerkev služila do l. 1770 za župnijsko cerkev. V tem samostanu so se opravljali tudi prov. kapitlji, tu je bila tudi predilnica za volno za potrebe kapucinov vseh 28 samostanov lorenske province. Apostolska gorečnost in velika karitativna dejavnost v prid ubogim je naredila kapucine zelo priljubljene.
Ko je bil Frančišek star 19 let je stopil v njihov noviciat. Po duhovniški posvetitvi je deloval v raznih samostanih; največ je hodil na pomoč po župnijah.
Ko je l. 1789 izbruhnila francoska revolucija, je bil v samostanu v Epinalu. Po zavrnitvi prisege je bil samostan razlaščen, bratje pa so odšli v drug samostan. Ko je bil tudi ta razlaščen, so morali bratje v zapor v Nancy, nato pa aprila 1794 po 4 tedenskem mučnem potovanju v Rochefort, kamor so prišli 28. aprila. Tu so jih vkrcali na zloglasno ladjo Deux - Associes.
Tu je spoznal p. Sebastijan, da je prišel v ujetništvo umirajočih. Dnevno so naložili 10-12 umrlih na čoln in jih prepeljali na morsko obalo otoka Aix in zakopali v pesek, brez molitve in križa. Tolažila jih je misel: Bog je povsod pričujoč, kjerkoli bomo ležali, tam bomo vstali od mrtvih. P. Sebastjan je začel še več moliti.
O p. Sebastijanu imamo lepo pričevanje preživelih:
“Ta sveti redovnik je užival med nami edinstveno spoštovanje zaradi svoje izredne pobožnosti in kreposti. Nenehno je molil, zlasti v svoji posledni bolezni. Nekega dne smo ga videli s prekrižanimi, dvignjenimi rokami v znamenju križa in odprtimi usti. Nismo bili zaradi tega posebej pozorni, ker smo ga tako videli pogosto. Čez pol ure pa se nam je zazdelo nenavadno, kako more vztrajati v tako težkem stanju tako dolgo, zlasti ker se je ladja zaradi nemirnega morja zelo nagibala. Ko smo se dotaknili njegove postave, smo videli, da je že pred več urami umrl. Poklicali smo mornarje, Začul se je krik začudenja in solze so bile na njih licih. Nekaj mornarjev je sklenilo, da bodo postali spet verni.” Bilo je to 10. avgusta 1794. Da, to je bil p. Sebastijan, mož molitve!