Prg 9,1-6; Ef 5,15-20; Jn 6,51-59

Takoj poglejmo, kateri je nadaljnji korak v današnjem evangeljskem odlomku v odnosu do preostale vsebine Jezusovega govora o kruhu življenja (spomnimo se na podobo spirale in polžastih stopnic). Ta korak je v naslednjih Jezusovih besedah:

»Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem«.

Nov element je v tem, da Jezus govorjenju o kruhu pridruži besede o vinu, podobi hrane se pridruži podoba pijače, daru svojega mesa pridruži dar svoje krvi. Evharistična simbolika doseže svoj vrh in polnost.

Zadnjič smo vztrajali ob evharistiji kot kruhu življenja; prav je, da danes posvetimo našo pozornost Kristusovi krvi. Dejstvo, da prejemamo le hostijo in ne tudi keliha, je razlog, da ljudje vidijo evharistijo skoraj izključno kot zakrament Kristusovega telesa – »Corpus Domini«. Toda evharistija je tudi zakrament Kristusove krvi. Je gostija: na gostiji pa ne le jemo, ampak jemo in pijemo.

Zakaj nam je Jezus poleg svojega telesa hotel dati tudi svojo kri pod podobo vina? Kaj predstavlja kri? Za nas danes kri ni nič drugega, kot eden izmed organov našega telesa. Toda v svetopisemski miselnosti je vse kaj drugega. Kri so imeli za sedež življenja. Zato Judeje še danes ne smejo jesti mesa zadušenih živali, ker jim kri ni odtekla. Zaužiti kri bi pomenilo jesti življenje, ki je sveto in pripada samo Bogu. Če je torej kri sedež življenja, je torej prelivanje krvi otipljivo znamenje smrti. Ko nam Jezus daje svojo kri, nam podarja svojo smrt z vsem tistim, kar nam je prinesla: odpuščanje grehov, dar Svetega Duha. Reči, da je evharistija zakrament »Gospodovega telesa in krvi« pomeni, da je zakrament njegovega življenja in njegove smrti. Dobro vemo, kaj pomeni reči nekomu: »Tole, kar sem storil zate, me je stalo krvi!«.

Evharistija ponovno razodeva svojo neverjetno bližino celotnemu človeškemu bivanju, tako svetemu kot posvetnemu. Na zemljo namreč ni bila potočena le Kristusova kri. Kri je beseda, ki vsak dan rdeči strani naših časopisov pa tudi žive podobe na naših televizijskih ekranih, ki nam prikazujejo prizore z bojnih polj, atentatov, prometnih nesreč. Sveto pismo pravi, da »glas Abelove krvi vpije iz zemlje k meni« (1 Mz 4,10). Ta krik se je skozi stoletja povečeval, dokler ni postal kakor zbor oz. neizmerno vpitje. Kri je najmočnejše znamenje vse bolečine, ki je na zemlji. Če torej v podobi kruha polagamo na oltar človekovo delo, pa v podobi vina in krvi polagamo na oltar vse njegovo trpljenje. Naj se izliva, da bi bilo odkupljeno, da bi ga presvetlilo upanje in odpuščanje.

Ob tej priložnosti bi rad posvetil posebno misel krvodajalcem in vsem tistim, ki delujejo na tem področju. Kako čudovit način posnemanja evharistije! Nobena druga gesta ne kliče močneje v zavest Kristusove daritve, kot ravno iztegnjena krvodajalčeva roka, da bi nekdo drug lahko še naprej živel. Krvodajalec bi lahko vzel za svoje naslednje Kristusove besede: »Vzemite, to je moja kri, ki se podarja za vas«. V tem kontekstu bi se rad spomnil še vse tistih, ki so pripravljeni darovati organe. Tudi to je evharistična gesta! O Jezusu je rečeno, da je »umirajoč svetu dal življenje«. Tudi o teh ljudeh bi lahko rekli nekaj podobnega: oni umirajoči omogočajo nekomu drugemu, da bo živel. Med drugim vemo, koliko bo še potrebno storiti, da bi opogumili ljudi, da bi se odprli tej izjemno človeški in krščanski gesti darovanja organov v primeru nenadne smrti drage osebe, ko okoliščine to dovoljujejo.

Toda govor o krvi se tu ne konča. Zakaj je Jezus hotel skriti svojo kri prav pod podobo vina? Ali samo zaradi podobnosti barve? Ko smo govorili o kruhu, smo videli, da je pri evharistiji bistveno izhajati iz pomena znamenj, kajti prav ta so povzdignjena in posvečena. Kaj torej ljudem pomeni vino? Predstavlja jim veselje, praznik; ne predstavlja toliko tisto, kar je koristno (kakor kruh), ampak bolj kar je prijetno. Vino ni ustvarjeno le zato, da bi ga pili, ampak tudi zato, da bi si z njim nazdravljali. Jezus pomnoži kruh zaradi potrebe ljudi, toda v Kani naredi vino njim v veselje. Sveto pismo pravi, da »vino razveseljuje srce človeku … kruh pa podpira srce človeku« (Ps 104,15). »Vino v življenju predstavlja poezijo in barvo; je kakor ples v primerjavi s preprosto hojo ali pa igra v primerjavi z delom« (L. Alonso Schökel).

Če bi Jezus za evharistijo izbral kruh in vodo, bi nakazal samo posvečevanje trpljenja (»kruh in voda« sta namreč sinonim za post, strogost in pokoro). Ko pa je izbral kruh in vino, je hotel pokazati tudi na posvečevanje veselja. Novo vino je namreč skozi vse Sveto pismo simbol mesijanske gostije.

Toda kako je mogoče, da isto znamenje enkrat kot kri predstavlja trpljenje in drugič kot vino predstavlja veselje? Ali se to dvoje medsebojno ne izključuje? Ne, če pomislimo na žrtev iz ljubezni, kakršna je bila Kristusova. Vino, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »kri iz grozdja«, spominja na skrivnosten odnos med ljubeznijo in žrtvijo, ki je lasten človeški izkušnji. »Ni ljubezni brez trpljenja«, pravi Hoja za Kristusom. Koliko žrtve predstavlja za mlad par prihod prvega otroka, a tudi koliko veselja! Evharistično vino tako še enkrat razkriva svojo izjemno vplivnost na življenje. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora se začne z besedami: »Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev. In ničesar resnično človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva v njihovih srcih«. Ni stvari – bi lahko dodali – ki ne bi našla odmeva v evharistiji. V njej je hkrati zbrano in Bogu podarjeno vse človeško trpljenje in veselje.

Če bi moral izbirati, pri kateri od teh dveh stvari bolj vztrajati, si ne bi pomišlja reči: pri veselju. Kdo ve zakaj je nam ljudem tako zelo naravno, da se obračamo na Boga v bolečini; mnogi se obračajo na Boga le takrat, ko jih obišče kakšna nesreča in ga potrebujejo. Radosti pa raje uživamo sami, na skrivoma, skoraj prikrito pred Bogom (za vsak primer, da mu ne bi prišlo na misel, češ saj so že prejeli njihov delež sreče in zdaj so pripravljeni da se vrne bolečina!). Ko nas v življenju obišče veselje, se včasih obnašamo kakor pes, ki je od svojega gospodarja dobil kost in mu takoj obrne hrbet ter se zavleče v osamljen kot, kjer jo gloda v strahu, da bi mu jo kdo vzel.

In vendar bi bilo prelepo, če bi se naučili na evharistični način živeti tudi življenjske radosti, s tem, da bi se zahvaljevali Bogu. Božja navzočnost in njegov pogled ne zatemni našega iskrenega veselja, ampak ga – nasprotno – pomnoži. Z njim male radosti postanejo spodbuda, da zahrepenimo po večnem veselju, ki mu ne bo več konca in ga on pripravlja za svoje. Nekega dne je svetnik krščanskega vzhoda sv. Simeon novi teolog izkusil tako močno veselje, da se mu je zazdelo, kakor da je dosegel vrhunec in je vzkliknil: »Če nebesa niso nič drugega, kakor to, mi to zadostuje!«. Neki glas pa mu je rekel: »O ti nesrečnež, če si zadovoljen s tem. Tvoje sedanje veselje je v primerjavi s prihodnjim kakor nebo, narisano na papirju v primerjavi z resničnim nebom«.

Na vse to nas pri evharistiji spominja vino, ki postane Kristusova kri. Kako globoko spoštovanje in ljubezen bi morali imeti do Kristusove krvi! Vsakokrat, ko je to mogoče, bi bilo potrebno z veseljem in hvaležnostjo prejemati obhajilo pod obema podobama. Po drugem vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru je to ob različnih okoliščinah dovoljeno: za otroke pri prvem obhajilu, novoporočence na dan poroke in obletnice poroke, med duhovnimi vajami ali obnovami, ko imamo kakšno posebno mašo, pri kateri lahko verniki prejmejo tudi Kristusovo kri. Osebno si želim, da bi te priložnosti postale še pogostejše.

A tudi takrat, ko je sami ne moremo prejeti, lahko vedno zremo in častimo Kristusovo kri, ki je na oltarju, posebno med povzdigovanjem keliha. Ne pozabimo, da v skladu s katoliškim naukom takrat, ko prejmemo Kristusovo telo, prejmemo tudi njegovo kri. V hostiji je namreč navzoče »telo in kri, duša in božanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa«. Sveto pismo pravi:

»Kri Kristusa … bo očistila našo vest mrtvih del« (Heb 9,14).

Ona je edino »topilo«, ki je sposobno raztopiti vsako okamenelost zla in strdek greha v nas in izven nas. Pelikan je postal simbol evharistije, ker so ljudje verjeli, da ta ptič, ko nima ničesar, s čimer bi lahko nahranil svoje mladiče, s kljunom rani svoje prsi in jih nahrani z lastno krvjo. Od tod lepa molitev iz pesmi Molim te ponižno, ki jo želimo ob sklepu našega razmišljanja skupaj izreči:

»Daj krvi mi svoje, Jezus pelikan,
usmiljen me očisti mojih grehov ran;
saj premore ena sama kapljica
zemljo vso oprati grehov madeža«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 262-266. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.