1 Kr 17,17-24; Gal 1,11-19; Lk 7,11-17

Danes se veliko govori o kloniranju človeka, o možnosti torej, da bi človeku omogočili ponovno rojstvo iz samega sebe, iz ene od svojih celic, da bi imel tako drugo, morda celo tretje in četrto življenje. Če dobro pomislimo, tudi Sveto pismo pozna neke vrste kloniranje, čeprav druge vrste. Vstajenje od mrtvih v temeljih ni nič drugega kot to: ponovno rojstvo iz samega sebe, ponovni začetek novega življenjskega ciklusa, izhajajoč iz »semena« prejšnjega življenja, in življenje, ki mu ni več usojeno umreti. Prav sv. Pavel primerja umrljivo telo semenu, iz katerega se porodi novo življenje:

»Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja duševno telo, obstaja tudi duhovno« (1 Kor 15,42-44).

S to mislijo o vstajenju smo začeli današnje razmišljanje najprej zato, ker je vsaka nedelja spomin na Jezusovo vstajenje in tudi zato, ker nam današnji evangelij spregovori prav o enem od konkretnih vstajenj od mrtvih. Spomnimo se pripovedi:

»Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi.«

Veličastno on preprosto odlomek spregovori sam po sebi, zato podrobni komentarji niso potrebni. Nain je bilo mestece na južni meji Galileje. Še vedno obstaja naselje z imenom Nein, ki ima približno dvesto prebivalcev. Od tam, kjer je bil prej, je Jezus za pot do tega mesta potreboval osem ali devet ur hoje. Tudi to ima svoj pomen; spominja nas, da evangelij ni pripoved, ki bi »visela v zraku«, ima vse značilnosti resnične zgodovine, ki se odvija v povsem določenem času in na povsem določenih krajih. Ne gre za »umetno izmišljene pripovedke«, ampak za stvari, ki so jih ljudje slišali in videli na »lastne oči« (2 Pt 1,16).

Tisto, kar na prvi pogled izstopa, je Jezusova človeškost, ko vidimo, kako zaradi sočutja ob bolečini uboge matere zatrepeta vsa njegova notranjost. Mladenič je bil njen edini sin, mati pa je bila vdova.

Ko je izgubila moža in sedaj še sina, se je ta žena znašla v enem najbolj bednih položajev v družbi tistega časa: ne le, da je bila ta žena oropana sleherne naklonjenosti, ampak tudi vsake materialne podpore za življenje.

Skupaj s sočutjem pripoved izpostavi tudi moč življenja, ki se pokaže ob Kristusu. Tisti sprevod, ki se je v nekem določenem trenutku »ustavil« in je spremenil smer ter iz pogrebnega sprevoda postal sprevod veselja, je znamenje spremembe, ki jo je prinesel Kristusov prihod na svet. Evangelist je v usta ljudem položil naslednji sklep pripovedi:

»Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: 'Velik prerok je vstal med nami' in 'Bog je obiskal svoje ljudstvo'.«

Jezusovo sočutje ni bilo v korist in veselje le eni ženi in njeni družini. Navzoči so razumeli, da je to v korist vsem. Vsi so se vrnili domov z gotovostjo, da jih je Bog »obiskal«.

To je tisto, kar lahko razberemo iz preprostega branja odlomka. Toda z Božjo besedo se lahko zgodi, kar se zgodi z določenimi materiali ali kemičnimi elementi, ki so sami v sebi nedejavni, burno pa reagirajo, tako da oddajajo svetlobo, toploto ali energijo, kakor hitro so v stiku z zunanjim reagentom, ki je lahko voda, svetloba ali kakšna druga snov. V primeru Božje besede sta dva »reagenta«: Sveto pismo in življenje. Sveto pismo reagira na Sveto pismo, ko eno svetopisemsko besedilo primerjamo z drugim besedilom, ki je lahko podobno ali pa nasprotno; na življenje pa reagira, ko Božjo besedo naobrnemo na našo osebno izkušnjo ali pa na okoliščine, ki nas obdajajo, z njihovimi izzivi in njihovimi problemi.

Današnji evangelij nam ponuja priložnost, da preverimo obe od omenjenih možnosti. Tudi prvo berilo nam govori o vstajenju mrtvega mladeniča, ki se tokrat zgodi po Eliju. To je zelo lepa zgodba, ki se je ne naveličamo, čeprav jo večkrat slišimo:

»Zatem se je zgodilo, da je zbolel sin te žene, hišne gospodinje. Njegova bolezen je tako napredovala, da že ni več dihal. Rekla je torej Eliju: 'Kaj hočeš od mene, Božji mož? Prišel si k meni, da me spomniš na mojo krivdo in mi usmrtiš sina.' Rekel ji je: 'Daj mi svojega sina!' In vzel ji ga je iz naročja, ga nesel v gornjo izbo, kjer je stanoval, in ga položil v svojo posteljo. Nato je klical h Gospodu: 'Gospod, moj Bog, mar hočeš spraviti v nesrečo celo to vdovo, pri kateri gostujem, in ji usmrtiti sina?' Zleknil se je trikrat čez dečka in klical h Gospodu: 'Gospod, moj Bog, prosim, naj se vrne dih življenja tega otroka v njegovo notranjost!' In Gospod je uslišal Elijev klic: dih otrokovega življenja se je vrnil v njegovo notranjost in tako je oživel. Elija je vzel otroka, ga prinesel iz gornje izbe v hišo in ga izročil materi … Žena pa je rekla Eliju: 'Zdaj vem, da si Božji mož in da je Gospodova beseda v tvojih ustih resnica'«.

Kaj primerjava s to stranjo Stare zaveze izpostavi v evangeliju? Elija je klical Boga, ker ni v njegovi moči, da bi obudil mrtvega, lahko samo ponižno prosi zanjo; Jezus pa s svojo avtoriteto ukazuje: »Rečem ti: Vstani!«. V tem je bistvena razlika med Kristusom in katerim koli drugim človeškim srednikom, čeprav bi bil to »Elija ali eden izmed prerokov« (prim. Mt 16,14). Primerjava s tem, kar je storil Elija – to se dogaja vedno, ko prehajamo od Stare zaveze k Novi – osvetli tudi podobnosti in ne le razlike. Elija, ki se trikrat zlekne čez mrtvo dečkovo telo, z usti na usta, z očmi k očem, s srcem k srcu, je eden najbolj zgovornih simbolov za tisto, kar se je zgodilo, ko je učlovečeni Bog »obiskal« svoje ljudstvo. Pri učlovečenju se je na mistični ravni zgodilo prav to: Bog se je »zleknil« preko celotnega človeštva, ga popolnoma prevzel za svojega, v vsem »postal podoben ljudem, razen v grehu«, in jim s tem vrnil življenje.

Zdaj pa je potrebno dovoliti Božji besedi, da reagira tudi na življenje, da jo naobrnemo na našo bivanjsko resničnost. Kaj govori ta odlomek številnim »vdovam iz Naina«, ki so danes na svetu? Matere, ki so izkusile, kako strašno je spremljati lastnega sina ali hčer k pogrebu, namesto da bi, kot bi bilo naravno, otroci pospremili njih; matere, ki vidijo ležati svoje otroke v postelji, če že ne v krsti, ali pa jih nemočno opazujejo, ko hodijo po slabih poteh, ki jih vodijo v samouničenje in smrt. Tudi njim Jezus ponavlja besede, ki jih je rekel vdovi iz Naina: »Ne jokaj!«; toda to izgovarja poln »sočutja«, ali celo, kot se je zgodilo ob neki drugi podobni priliki, ko se je tudi on sam razjokal (prim. Jn 11,35). Jezus je do njih enako sočuten, solidaren, ganjen, kot je bil tistega dne do vdove iz Naina. Toliko bolj je sočuten, kolikor bolj se podaljšuje njihovo trpljenje in pričakujejo njegov odgovor. Morda bi kdo rekel: če lahko obuja od mrtvih, zakaj raje ne prepreči, da bi človek ne umrl? Tako so mu ugovarjali že za časa življenja (prim. Jn 11,37). On na to ni odgovoril naravnost, ni razodel »zakaj«, ampak jim je dal razumeti, da se je vse to moralo zgoditi »v Božjo slavo« in v prid človeku (prim. Jn 11,4). Brez smrti ne bi bilo niti vstajenja. Vstajenje – nam zagotavlja na začetku apostol – pa je nekaj veliko več, kot zgolj vrniti se v prejšnje življenje; tu gre za zamenjavo propadljivosti z nepropadljivostjo, nečasti z veličastvom, slabosti z močjo, materialnega z duhovnim.

Toda pustimo ob strani to težavo, ki smo se je dotaknili že tolikokrat in poglejmo, kaj nam ta evangeljski odlomek še hoče povedati o našem življenju. Pogosto slišimo govoriti o dejanski smrti; so pa tudi veliko bolj pogosti primeri drugačne smrti … ki je na zunaj ni opaziti! To je primer človeka, ki je sicer živ in uspešen, toda v notranjosti, kamor seže Božji pogled, je mrtev. To je »druga smrt« (Raz 20,6), smrt duše, ki vodi v večno smrt. Če se postavimo v ta pogled vere, koliko nevidnih pogrebnih sprevodov se vije po ulicah naših mest! Vsem tem odmeva Kristusov klic pred nosili dečka: »Rečem ti: Vstani!«, ali bolj dobesedno: »Prebudi se!«.

V tem duhovnem pomenu današnji Kristusov klic: »Vstani, prebudi se!« ne velja le za nekatere, ampak za vse. Obstaja veliko načinov zaspanosti: mlačnost, povprečnost, neobčutljivost za potrebe bližnjega …

Evharistija nam dovoljuje, da osebno izkusimo tisto, kar je storil Jezus, ko se je učlovečil in je Elija pokazal v podobi, ko se je zleknil čez mrtvega dečka. On postane eno samo telo in en sam duh z nami, nas popolnoma prekrije, on, Žívi, se pridruži naši smrti, da bi tudi nas obudil k novemu življenju.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 211-215. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.