5 Mz 6,2-6; Heb 7,23-28; Mr 12,28b-34

V prvem berilu slišimo naslednje Mojzesove besede ljudstvu:

»Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo«.

To besedilo šteje kot »veroizpoved« judovskega ljudstva. Poimenovali so ga Shemà, po prvi hebrejski besedi, s katero se besedilo začenja. Skoraj nemogoče je pretiravati, ko govorimo o pomembnosti teh besed, kajti predstavljajo temelj judovskega in krščanskega enoboštva. Vsak pobožen Jud jih je molil trikrat na dan obrnjen proti jeruzalemskemu templju; to navado je zvesto ohranjal tudi Jezus s svojimi apostoli. Te besede so shranjevali v t.i. obeskih ali okraskih, ki jih pravoverni Judje nosijo še danes privezane na laket ali pa v malih škatlicah, ki se imenujejo Mezuzah ki jih nosijo na čelu in obešajo na hišna vrata. Mnogi Judje so v Auschwitzu odhajali v smrt z naslednjimi besedami na ustnicah: Shemà, Israel. V rokopisu, ki so ga našli leta 1952 v bližini enega od krematorijev je opisan naslednji dramatični dogodek. Neki rabin, ki je prihajal iz Francije, Moshe Friedman po imenu, se je , preden je odšel v smrt, približal nekemu visokemu nacističnemu častniku, ga prijel za ovratnik in mu »z levjim glasom« napovedal Božjo kazen za vse tisto, kar so storili njegovemu narodu; potem si je nadel klobuk in »z neskončno vnemo« začel izgovarjati »Shemà, Israel!«.Vsi drugi Judje so mu v en glas sledili in glasno izrekali Shemà, Israel tako da je – piše priča dogodka – izjemen občutek nadnaravnega prevzel vse navzoče.

Današnji evangelij nam razodeva Jezusovo držo do te judovske veroizpovedi. Nekega dne se je Jezusu približal eden od pismoukov in ga vprašal, katera naj bi bila prva zapoved v postavi in Jezus mu je odgovori tako, da je navajal besede, ki smo jih slišali ter tako iz njih ustvaril »prvo med zapovedmi«. Toda Jezus je takoj dodal, da obstaja tudi neka druga zapoved, enaka tej prvi in ta je:

»Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«.

V evangeliju po Mateju Jezus sklene svoj pogovor s pismoukom rekoč: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,49).

Če hočemo razumeti pomen pismoukovega vprašanja in Jezusovega odgovora, je potrebno upoštevati naslednje. V Jezusovem času v judovstvu opazimo dve med seboj nasprotujoči si težnji. Z ene strani so skušali v neskončnost pomnoževati zapovedi in predpise postave tako, da so predvideli predpise in dolžnosti za vsako najmanjšo stvar (nekateri so jih našteli 365, kakor je dni v letu, drugi 613, nekateri pa še mnogo več). Po drugi strani pa je bilo čutiti nasprotno potrebo prepoznati v ozadju vse te zadušljive množice predpisov tiste stvari, ki so za Boga resnično pomembne, dušo vseh zapovedi. Zgodba pripoveduje, da je nekega dne učenec vprašal velikega učitelja Hillela, naj ga pouči o vsej postavi in to v času, kolikor zmore stati na eni sami nogi. Učitelj mu je odgovoril: »Česar nočeš, da bi ti drugi storili, tega ne stori drugim. To je vsa Postava«.

Pismoukovo vprašanje in Jezusov odgovor se lepo podata v tovrstno iskanje bistva Postave, da se ne bi zgubili med tisoč drugimi postranskimi predpisi. In prav ob tej metodi se imamo priložnost učiti ob današnjem evangeliju. V življenju so stvari, ki so zares pomembne, niso pa nujne (v smislu: če jih ne storiš, se na videz nič ne zgodi); po drugi strani pa so stvari, ki so nujne, a niso pomembne. Nevarno je, da bi dan za dnem žrtvovali pomembne stvari zato, da bi tekali za nujnimi, ki so pogosto povsem postranske.

Kako se obvarovati pred to nevarnostjo? Nekega dne so starega in izkušenega profesorja prosili, da bi spregovoril visokim poslovnežem nekaterih velikih severnoameriških podjetij o bolj učinkovitem načrtovanju njihovega časa. Odločil se je, da bo skušal to narediti s pomočjo konkretnega poskusa. Stopil je pred skupino, ki je pripravljena, da bi si zapisovala njegove misli, in potegnil izpod mize veliko stekleno vazo. Potem je vzel kakšen ducat za pest debelih rečnih kamnov in jih pazljivo, enega za drugim, zlagal v vazo, vse dokler vaze ni napolnil. Ko je bila vaza polna, je vprašal navzoče: »Se vam zdi, da je vaza polna?«. Vsi so odgovorili: »Seveda!«. Za kakšen trenutek je postal in jih vprašal: »Ste prepričani?«.

Ponovno se je sklonil in izpod mize prinesel poln vrč gramoza ter ga pazljivo stresel med rečne kamne, vazo nekoliko potresel, tako da je gramoz lahko napolnil prostor med kamni vse do dna. »Ali je sedaj vaza polna?«, jih je vprašal. Poslušalcem, ki so postali previdnejši, se je začelo svitati in so odgovorili: »Morda še ne povsem«. »Prav!«, je odgovoril stari profesor. Ponovno se je sklonil in tokrat prinesel na plan vrečko mivke ter jo začel previdno vsipati v vazo. Mivka je napolnila ves preostali prostor med kamni in gramozom. Ponovno jih je vprašal: »Je sedaj vaza polna?«. In vsi so brez pomisleka odgovorili: »Ne!«. »Tako je!«, je odvrnil stari profesor in kot so lahko pričakovali, je vzel vrč vode, ki je bil na mizi in jo začel zlivati v vazo, dokler je ni napolnil do roba.

Sedaj je nameril pogled v občinstvo in vprašal: »Katero pomembno resnici nam dokazuje ta poizkus?«. Najpogumnejši, ki je imel v mislih temo seminarja (načrtovanje časa), je odgovoril: »To nam dokazuje, da lahko tudi takrat, ko je naš koledar že povsem zaseden, z nekaj dobre volje, vedno prevzamemo še kakšno obveznost, lahko postorimo še kakšno stvar«. »Ne – je odgovoril profesor – ne bo držalo. Poizkus kaže na nekaj drugega: če v vazo ne naložimo najprej večjih kamnov, jih kasneje nikoli ne bomo mogli položiti vanjo«. Trenutek tišine in vsi so dojeli resničnost te trditve. Potem je nadaljeval: »Kaj so ti večji kamni, kaj so prioritete v vašem življenju? Je to zdravje? Družina? Prijatelji? Zagovarjati nekega človeka? Uresničiti nekaj,kar vam je pri srcu? Pomembno je, da umestite te večje kamne najprej v vaš koledar. Če človek daje prednost tisoč drugim drobnim stvarem (gramoz, mivka), si bo napolnil življenje z neumnostmi in ne bo nikoli našel časa, da bi se posvečal zares pomembnim rečem. Zato si ne pozabite pogosto zastavljati vprašanja: 'Kaj so v mojem življenju tisti večji kamni?' in jih dati na prvo mesto v vašem koledarju«. Zatem je stari profesor prijazno pozdravil poslušalce in zapustil dvorano.

Poučno, kaj? Mi pa nismo velepomembni poslovneži velikih združb, ki jih skrbi le to, kako bi se v življenju najbolje uresničili; mi smo verniki, ki bi radi bolje poznali evangelij in bi radi vedeli, kaj naj storimo, da bi »dosegli večno življenje«. Zato moramo »večjim kamnom«, ki jih je omenjal profesor – zdravje, družina prijatelji … – dodati še dva, ki sta največja med vsemi: dve veliki zapovedi: ljubiti Boga in ljubiti bližnjega.

Dejansko je ljubezen do Boga več kot zapoved: je privilegij, nam je dovoljena. Če bomo to nekega dne odkrili, se ne bomo prenehali Bogu zahvaljevati za zapoved ljubezni in ne bomo želeli ničesar drugega, kot gojiti to ljubezen. To je edina ljubezen, ki nikoli ne razočara, ki je sposobna popolnoma zadovoljiti neskončno potrebo po ljubezni, ki je v človeškem srcu. Izkušnja me je prepričala, da najbolj razširjen razlog trpljenja v svetu ni bolezen ali druge podobne stvari, ampak pomanjkanje ljubezni, posebno takrat ko primanjkuje ljubezni v zakonski skupnosti, ki bi morala biti njena zibelka.

Sv. Avguštin je potem, ko je iskal ljubezen na mnogih poteh, v svojih Izpovedih prišel do naslednjega zaključka: »Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi«. Naučiti se ljubiti Boga – in skupaj z njim bližnjega – pomeni končno najti kraj svojega počitka, sam izvir veselja.

Postaviti na varno ta dva »velika kamna«, da bi imela prvo mesto vsaj v nedeljo, biti sposobni odložiti vse, če je potrebno, da bi imeli čas za Boga in za dušo, za poslušanje Božje besede in za sodelovanje pri sveti maši. To tudi pomeni, če moram popoldne izbirati med študijem in obiskom bolnika ali pa ostarelega osamljenega človeka, se ne bom vedno znova odločil za študij … Poslovili se bomo z vprašanjem starega profesorja, ki odmeva v nas: »Kaj so v mojem življenju veliki kamni?«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 319-323. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.