1 Mz 18,1-10a; Kol 1,24-28; Lk 10,38-42

Prevladujoča tema beril današnje nedelje je gostoljubnost. V prvem berilu se Bog sam predstavi kot Abrahamov gost (krščansko izročilo je vedno interpretiralo tri moške, ki so se prikazali Abrahamu, kot prispodobo Sv. Trojice); v evangeljskem odlomku je Jezus v gosteh v Martini in Marijini hiši. Gostoljubnost je vrednota, ki je v današnji moderni urbani, individualistični in anonimni družbi skorajda izginila, je pa še precej močna v številnih deželah, za katere pravimo, da so »v razvoju«.

Sveto pismo nam pomaga odkriti tudi verski pomen gostoljubnosti. To ni le gesta človečnosti, ampak eden od vidikov Jezusove nove zapovedi. Sprejeti gosta in tujca pomeni sprejeti Kristusa samega, ki se je poistovetil z njim: »Tujec sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25,35). Ne smemo pozabiti, da smo v še bolj radikalnem in resničnem pomenu mi vsi gostje na tem svetu, da smo romarji in tujci, na poti h Gospodu (prim. 1 Pt 2,11; 2 Kor 5,6).

V evangeljskem odlomku pa najdemo Jezusov izrek, ki ima veliko težo, in mu moramo posvetiti našo pozornost. Prisluhnimo uvodnemu delu današnjega odlomka, ki opiše zgodovinski okvir dogodka:

»Tisti čas je Jezus prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela«.

Vas je Betanija, hiša pa je Lazarjeva in njegovih dveh sester. V njej se je Jezus rad ustavljal in odpočil, ko je deloval v okolici Jeruzalema. Marija kar ni mogla verjeti, da ima Učenika od časa do časa vsega zase, da lahko v molku posluša besede večnega življenja, ki jih izreka tudi v času počitka. Tako ga ona posluša sedeč pri njegovih nogah, kot je še danes v navadi na Vzhodu. Marta pa je bila vsa zaposlena s postrežbo. V »postrežbo«, s katero je imela veliko dela, je bilo gotovo vključeno vse potrebno za pripravo dobrega kosila. Ni si težko predstavljati tona nekje med užaljenostjo in šaljivostjo, s katerim Marta, ki je šla mino njih dveh, pravi Jezusu (zato, da bi slišala njena sestra!):

»Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!«

Na tem mestu Jezus spregovori besedo, ki sama v sebi predstavlja mali evangelij:

»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

V Jezusovem govoru le eno potrebno pomeni Božje kraljestvo. Pravi namreč: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33). »Bolje je zate, da vstopiš v Božje kraljestvo z enim samim očesom ali eno samo roko, kot pa z obema biti vržen v peklensko dolino ognja« (prim. Mt 18,8-9). Božje kraljestvo je skriti zaklad in dragoceni biser, za kar je vredno prodati vse, pustiti vse ob strani. Na podlagi vsega tega, stavek: »Marija si je izvolila dobri del«, pomeni, da je izbrala boljšo pot, ki jo vodi do posesti edine pomembne stvari: in to je poslušanje Jezusa.

Izročilo je videlo v Marti prispodobo dejavnega, v Mariji pa prispodobo kontemplativnega življenja. Ta stran je postala magna carta meniškega in samotarskega življenja, ki se posveča molitvi in premišljevanju Božje besede. Toda ta evangeljska stran, ki govori o Mariji in Marti, ni bila napisana le za menihe (ki jih sploh še ni bilo!); napisana je bila za vse učence. Če hočemo odkriti, kaj te besede govorijo današnjim ljudem, je potrebno dobro razumeti pomen Jezusovih besed. Kaj Jezus očita Marti? To, da streže? Gotovo ne, ker je on sam rekel, da je prišel zato, da bi »stregel«. Oglejmo si nekatere poteze Martinega ravnanja. Ona je imela »s postrežbo veliko dela«: dobesedno je bila »malo tu, malo tam«, raz-tresena; Marta ne skrbi preprosto za strežbo, ampak je zaskrbljena; zato se »vznemirja«; dobesedno je zaskrbljena, ni mirna. Jezus pri Marti ne graja dela, ampak aktivizem.

Poteze Martinega značaja so neverjetno blizu potezam sodobnega človeka, posebej v velikih mestih: napeto hitro življenje, ki boleha za naglico in kronično tesnobo. Več stvari bi radi naredili hkrati. Ko delamo stvari mrzlično, pomeni, da smo izgubili težišče, da smo izgubili izpred oči bistvene stvari, ki jih je potrebno narediti, da smo postali sužnji lastnega dela. Med drugim tako tudi tiste stvari, ki jih običajno delamo, naredimo slabo. Najboljši način, da smo Marta, je pogosto ta … da smo Marija! Pozorno poslušanje Božje besede, navada molitve in razmišljanja, gledanje na vse z večnostnega zornega kota, so vse stvari, ki očiščujejo dejavnost in dovoljujejo, da se odločimo in spoštujemo prednostne naloge; nam pomagajo, da vse delamo z umirjenostjo, ki je končno najboljši način, da delamo stvari dobro in da naredimo celo več.

Da se razumemo: nekaj te »vznemirjenosti« spada k samemu ritmu sodobnega življenja; je nekaj, česar si današnji človek ni izbral, ampak se temu mora podrediti. Zgodi se nam, da lahko zjutraj, ko se peljemo iz mesta, ali pa zvečer, ko se vračamo, vidimo na nasprotnem pasu neskončne kolone avtomobilov, ki se komaj premikajo. To so zaposleni, ki se zjutraj vozijo v mesto na delo ali pa se zvečer vračajo domov. Ni si težko predstavljati, koliko izgubljene energije in stresa prinaša vse to: ure in ure na cesti, ne da bi šteli ure dejanskega dela, in to vsak dan, dvakrat na dan.

Toda prav ta položaj nas sili k temu, da bi nujno našli neko rešitev, če nočemo, da nas to popolnoma ne odnese in izvotli. Dobro so naredili tisti meščani, ki so obnovili podedovano hišo staršev v hribih ali na podeželju in se vanjo umaknejo na počitnice, ob koncu tedna in za praznike. To običajno niso ljubki, turistično privlačni kraji, zagotovijo pa mir, ki ga drugje ni mogoče najti. Tudi to je oblika kontemplativnega načina življenja, pogosto bolj mirna kot v samostanih.

Na tem področju pa moramo kljub vsemu računati na različne navade in karizme posameznika. Nekateri so bolj nagnjeni k dejavnosti, drugi bolj k razmišljanju. V temelju različnih drž Marte in Marije je bil gotovo tudi njun značaj. Ti dve sestri z istimi značilnostmi najdemo tudi v Janezovem evangeliju. Tam je rečeno, da je »Marta stregla«, Marija pa je »vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju« (Jn 12,2-3). Ponovno ena izrazi svojo ljubezen s konkretnim služenjem, druga pa z zastonjsko ljubeznijo do Jezusa. Ena, zelo praktična, pripravi Jezusu hrano, druga pa, bolj pesniško, dišavno olje.

Ena in druga poklicanost sta lepi (ne pozabimo, da tudi Marto Cerkev slavi kot svetnico in sicer 29. julija) in obe nosita v sebi tveganje, ki se ga je potrebno izogibati. Dejavni ljudje se morajo izogibati potratnosti in zaskrbljenosti; kontemplativni ljudje pa lenobnosti in izmikanja. Potrebno je imeti Marijino srce in Martine roke. Tista, ki je do popolnosti dosegla ravnotežje med tema dvema poklicanostima, je bila Devica Marija. Ona je bila »Marija«, ko je v svojem srcu premišljevala Gospodove besede in ko je molče stala pod križem, in je bila »Marta«, ko je šla na pomoč svoji noseči sorodnici Elizabeti in ko je v Kani prva opazila, da je zmanjkalo vina.

Ker obeh drž ni mogoče živeti istočasno, je rešitev v tem, da smo izmenjaje enkrat Marta in drugič Marija. S tem hočem reči, da si vzamemo nekaj časa in se ustavimo, najdemo lastno središče, razloge našega delovanja, vstopimo v stik z globinami našega bitja in z Bogom, ki v njem prebiva. Če še nismo pripravljeni narediti tega koraka, lahko vedno zremo naravo in v stiku z njo najdemo ravnovesje. Tudi narava je odprta knjiga, ki tistemu, ki jo zna brati, govori o Bogu.

Najvišja oblika kontemplacije pa je še vedno poslušanje Kristusove besede. To je delala Marija in to pri njej Jezus odobrava, prav gotovo pa ne brezdelnega posedanja. Veliki kartuzijanski učitelj Guigo II. ki je umrl leta 1192, je dovršeno izdelal slavno metodo, namenjeno prav temu opravilu: t.i. lectio divina, ki predstavlja nek določen način branja Svetega pisma. On si je zamislil kontemplacijo kot lestev, ki ima štiri kline. Prvi je branje določenega svetopisemskega besedila, drugi je meditacija, tretji je molitev in četrti je kontemplacija. »Branje išče sladkost blaženega življenja, meditacija to najde, molitev za to prosi, kontemplacija to okuša. Branje priskrbi hrano ustom, meditacija jo zdrobi in prežveči, molitvi jo uspe okušati, kontemplacija pa je sladkost, ki opogumlja« (Meniška lestev).

Danes je metoda lectio divina ponovno priljubljena in jo s pridom uporabljajo številne skupnosti in skupine mladih. Papež Janez Pavel II. jo priporoča v svojem apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja: »Še posebej je potrebno, da se poslušanje Božje besede spremeni v življenjsko srečanje v starodavnem, pa še vedno veljavnem izročilu lectio divina; ta nas pripravi, da v bibličnem besedilu najdemo živo besedo, ki nas ugovarja, nas usmerja, oblikuje naše življenje« (št. 39). Tisto, kar nas ob obisku Taizéja najbolj gane, je videti mlade iz vse Evrope, ki sedijo v različnih dvoranah, v kapelah ali pa na jasah po tleh v krogu, s Svetim pismom v sredi, ko preberejo enega od odlomkov in si izmenjujejo med seboj ob odlomku porojena razmišljanja. Čeprav morda sploh ne vedo, dejansko opravljajo lectio divina.

Toda kaj reči tolikim pridnim hišnim gospodinjam, današnjim »Martam«, ki niti ne vedo, kaj je lectio divina? Njim predlagam, naj izrečejo naslednjo molitev, ki jo je zapisala ena od njih:

»Gospod ponev in skled,
ne morem postati sveta, kakor one,
ki bedijo ponoči vse do jutra,
katerih molitev predira nebo
in delajo še toliko drugih lepih stvari.
Zato me ti posvečuj, medtem ko pometam,
kuham in pomivam posodo.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 242-247. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.