Kristus je premagal hudiča

1. postna nedelja
1 Mz 2,7-9;3,1-7; Rim 5,12-19; Mt 4,1-11

 

S prvo postno nedeljo se v Cerkvi začenja drugi od t.i. »močnih časov« v letu. Ta čas je »močan«, ker se spominjamo velike skrivnosti Jezusove smrti in vstajenja; »močan« pa je tudi zato, ker od vsakega vernika zahteva večji napor v njegovem boju proti zlu in v njegovi solidarnosti s potrebnimi.

Naj bo ta čas za nas priložnost, da poglobimo naše poznavanje Jezusa. Doslej smo dajali prednost človekovim bivanjskim problemom: bolečini, revščini, družini. Jezus nam je vsakokrat postregel s svojo besedo, ki je osvetljevala različne probleme, toda on sam ni bil središče našega razmišljanja. Zdaj pa želimo, da bi bil prav on predmet našega zanimanja. A tudi, ko bomo govorili o Jezusu, se ne bomo oddaljili od konkretnega življenja, ki smo ga doslej spremljali, kajti o Jezusu nas ne zanima predvsem to, kar »je« on abstraktno sam v sebi, marveč tisto, kar on »je« in »stori« za nas.

Evangelij prve postne nedelje nam dovoljuje, da se v tem smislu dotaknemo prve pomembne točke. Jezus je tisti, ki osvobaja človeštvo hudičeve moči, tesnobe in strahu pred hudičem.

»Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo,
da bi ga hudič skušal.«

S temi besedami se začenja pripoved o Jezusovih skušnjavah v puščavi. Na začetku in na koncu stavka sta močno izpostavljena dva protagonista dogajanja: Jezus in hudič. Hudič, satanizem in drugi sorodni pojavi so danes zelo aktualni in nemalo vznemirjajo našo družbo. V današnjem tehnološkem in industrijskem svetu mrgoli čarovnikov, mestnih vračev, okultizma, spiritizma, piscev horoskopov, prodajalcev sreče, amuletov, celo čisto pravih satanskih sekt. Ko so hudiča vrgli skozi vrata, se je vrnil skozi okno. Kar pomeni: ko je bil izgnan iz vere, se je vrnil z vraževernostjo.

Ob tem si postavimo nekaj vprašanj. Prvo: ali hudič obstaja? Z drugimi besedami: ali beseda hudič res označuje neko osebno resničnost, ki ima razum in voljo, ali pa je preprosto simbol, način govorjenja, da bi označili skupek moralnega zla v svetu, kolektivno podzavest, odtujenost in podobno?

Številni intelektualci ne verjamejo v hudiča v prvem pomenu besede. Toda pripomniti moramo, da so veliki pisatelji in misleci, kot sta npr. Goethe in Dostojevski, precej resno jemali obstoj satana. Baudelaire, ki ni bil ravno svetnik, je rekel, da »je največja hudičeva ukana v tem, da je ljudi prepričal, da ne obstaja«.

V evangeliju se na dolgo in široko govori o osvobajanju obsedencev. Toda temeljni dokaz za njegov obstoj ni tukaj, kajti na interpretacijo teh dejstev so mogla včasih nedvomno vplivati stara ljudska verovanja glede izvora nekaterih bolezni. Božjast, na primer, ki so si jo nekoč tako razlagali, nima nič opraviti s hudičem; je le ena od bolezni, ki je danes ozdravljiva, ali pa jo vsaj lahko nadzorujemo.

Resnični dokaz torej niso obsedenci, ampak svetniki. Pri njih je bil Satan prisiljen, da je prišel na dan, da se je »zoperstavil luči«. Jezus, ki ga je hudič skušal v puščavi, je tak dokaz. Dokaz so tudi številni svetniki, ki so se v življenju borili s knezom teme. Oni niso Don Kihoti, ki so se borili z mlini na veter. Nasprotno, to so bili zelo konkretni in psihološko zelo zdravi ljudje. Sv. Frančišek Asiški je nekoč zaupal enemu svojih sobratov: »Če bi bratje vedeli, koliko in kakšne muke prestajam zaradi hudih duhov, ne bi bilo niti enega, ki bi se ne zjokal nad menoj.«

Zakaj je torej tolikim nesmiselno verjeti v hudiča? Moja razlaga glede tega je naslednja: zato, ker se naslanjajo na knjige, preživijo vse življenje v knjižnicah in za pisalnimi mizami, medtem ko hudiča ne zanimajo knjige, ampak ljudje; posebno tisti, ki so se odločili, da bodo Boga vzeli zares, to so svetniki. Kaj lahko ve o Satanu nekdo, ki ni imel nikoli opraviti z njegovo resničnostjo, ampak le z njegovo idejo, t.j. s kulturnimi, verskimi in etnološkimi izročili o njem? Le-ti se običajno ukvarjajo s to snovjo z veliko gotovostjo in vzvišenostjo in obračunajo z vsem kot »srednjeveškim mračnjaštvom«. Toda to je lažna gotovost. Kakor tisti, ki se hvali, da ga ni strah leva in to dokazuje z dejstvom, da ga je velikokrat videl na slikah in fotografijah in se ga ni nikoli ustrašil. Po drugi strani pa je povsem normalno in dosledno, da ne verjamejo v hudiča tisti, ki ne verujejo v Boga. Bilo bi celo tragično, če bi nekdo, ki ne veruje v Boga, verjel v hudiča.

Drugo vprašanje: kaj nam o hudiču pravi krščanska vera? Najpomembnejše ni to, da hudič obstaja, ampak, da ga je Kristus premagal. Sveto pismo pravi:

Jezus je prišel, »da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost« (Heb 2,14-15).

Če vzamemo dobesedno, niti ni pravilno reči, da verujemo »v« hudiča, kajti »verovati« pomeni zaupati, izročiti se, mi pa mu prav gotovo ne zaupamo. Verjamemo, da hudič »obstaja«, ne verujemo pa »vanj«. Za kristjane Kristus in hudič nista dve enaki in nasprotni počeli, kot je to v določenih dualističnih religijah. Jezus je edini Gospod; Satan pa ni nič drugega, kot ustvarjeno bitje, ki »se je spridilo«. Če mu je dana oblast nad ljudmi, je to zato, da bi imeli ljudje možnost svobodne izbire in tudi zato, da se »ne bi prevzeli« zaradi samozadostnosti, ker bi ne potrebovali nobenega Odrešenika.

Satan »je tista moč, ki hoče vedno slabo, a kljub vsemu dela dobro« (Goethe). Služi namreč temu, da kaznuje hudobne in prečiščuje dobre. Črnska duhovna pesem pravi: »Stari Satan je neumen. Ustrelil je, da bi uničil mojo dušo, a je zgrešil cilj in je tako uničil moj greh«. Misli, da bo človeka odtrgal od Boga, a pogosto izkorenini greh iz tistega človeka.

S Kristusom se nimamo ničesar bati. Nič in nihče nam ne more škodovati, če mi sami tega ne dovolimo. Eden od starih cerkvenih očetov je rekel, da je Satan po Kristusovem prihodu kakor pes, ki je privezan na dvorišču: lahko laja in se zaganja, kolikor se hoče; a če se mu mi ne približamo, nas ne more ugrizniti.

In končno še tretje vprašanje: kako se ravnati v praksi, ko pa na tem področju vlada tolikšna zmeda in lahkomiselnost? To je zelo delikatno področje, kjer se zlahka slepimo in motimo. Slepimo se, ko vsako našo napako pripisujemo naravnost hudiču, ne da bi resno vzeli našo odgovornost in se soočili s korenino zla, ki je v nas. Posnemamo Evo: »Kriva je bila kača!« Motimo se, ko začenjamo pripisovati hudiču raznovrstne telesne, moralne pojave in motnje, ko vse povsod vidimo njegovo delovanje.

Zdravo razločevanje duhov mora tudi pomagati, da si ne bi predstavljali hudiča grobo in materialistično, kar bi zdravo moderno zavedanje po pravici zavrnilo. Osebno skoraj vedno podvomim o primerih obsedenosti, o katerih poročajo časopisi. Satan je veliko bolj »diskreten« in ima rad anonimnost. Resnični primeri, kjer se res znajdemo v njegovi navzočnosti, so pogosto tisti, ki ostanejo prikriti, to so podtalni boji. V veliki večini primerov gre za neke vrste »okužbo«, ne pa za »obsedenost« s hudičem, gre torej za motnje, ki prihajajo od zunaj, ne pa da bi hudič vplival na človekovo dušo.

Nikakršnih lahkotnih ekzorcizmov. Predvsem pa ne ponarejenih ekzorcizmov. Jezus je rekel, da se hudiča ne da izgnati drugače, kot »z molitvijo in postom«. V današnjem svetu je polno ljudi, ki mislijo, da hudiča lahko profesionalno izganjajo zaradi posebnih moči, ki naj bi jih imeli. Seveda pa za vse to zahtevajo veliko povračilo. Včasih lahko na ta način pridemo do trenutnih koristi. Satan, če gre zanj, se lahko celo za nekaj časa oddalji, pretvarja se, da se je vdal, to je njegova prevara. Če mu uspe človeka prepričati, da je nekdo zunaj Kristusa, ki ga lahko obvlada, je že dosegel zelo pomemben uspeh.

To nikakor ne pomeni, da ni treba poskrbeti za številne ljudi, ki na tem področju trpijo zaradi motenj, bodisi da te prihajajo zaradi neprevidnega stika s svetom teme ali pa zaradi hudobije drugih, še posebno takrat, ko gre za neuspele poskuse pomoči medicine in psihiatrije. Vendar tega ne smemo prepuščati pobudi posameznikov. Gotovo lahko vsi prosimo Boga (kakor to že molimo v Očenašu), da bi nas rešil »hudega«. V katoliški Cerkvi imajo samo duhovniki, ki jih za to pooblasti škof, moč, da opravljajo prave in resnične ekzorcizme. Jaz zelo spoštujem tiste, ki se resno posvečajo tej službi usmiljenja, kajti predstavljam si, kako težka naloga je to.

Preden sklenem, moram opozoriti še na žalosten pojav, za katerega morajo starši vedeti. Na nekaterih šolah, posebno v velikih mestih, ali za šalo ali pa zaradi želje po prestopništvu, posamezni brezobzirni sovrstniki uvajajo otroke v sumljivo obredje, da bi sklenili t.i. satansko pogodbo. Mnogi se podajo v igro samo zato, da ne bi izpadli strahopetci. Otroci, ki imajo za sabo te izkušnje, pogosto doživljajo travme, so polni predvsem nočnih strahov, hudo je prizadeto njihovo ravnovesje, trpi tudi šolski uspeh.

Če zaradi nenavadnega obnašanja sumite, da se je kaj podobnega moglo zgoditi vašemu otroku, ne dramatizirajte. Skušajte doseči, da bo sam spregovoril. Če bo spregovoril, bo s tem prelomil izsiljevanje, čigar žrtev je bil. Pomirite ga in mu povejte, da ga Jezus ljubi, da je že odpustil njegovo neizkušenost, in ne bo nikoli dovolil, da bi mu kdor koli lahko škodoval. Povabite ga, da naj moli in gre k spovedi.

Toda ponavljam, ne bojmo se. Jezus se je v puščavi rešil Satana, da bi nas osvobodil od Satana! To je vesela novica, s katero začenjamo našo postno pot naproti veliki noči.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 75-80. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.