Sv. Konrad iz Parzhama - brat laik

(1818 - 1894), goduje 21. aprila

Marijin vratar

Sv. Konrad je dobro razumel geslo sv. Bonaventura: “Communia non communiter!” Opravljaj vsakdanje stvari, vendar na nevsakdanji način!

Življenje v svetu

Hans-Janez Birndorfer se je rodil v bogati bavarski družini. Imel je še 4 brate in 5 sester. Vzorni starši so ga učili ljubiti Boga. Bil je resnega, krepkega značaja, kot je to lastno Bavarcem in ni poznal ljudskega ozira in omahjlivosti. Že od otroštva je čutil posebno sklonjenost do verskih in cerkvenih reči. Rad je molil. Po naravi se je izogibal hrupne družbe. S 14 leti je izgubil mater, s 16 leti pa očeta. Odslej je še več mislil na drugi svet.

Ob nedeljah je bil pri obeh mašah in še popoldne pri katekizmu. Rad je hodil na božja pota. V cerkvi se je najraje mudil pred Marijinim oltarjem. Med vrstniki je znal biti apostol.

Želel je postati duhovnik in je zato potrkal na vrata benediktinskega samostana. Po kratki preizkušnji so mu odsvetovali učenje. Ni se vznemirjal: “Bog bo že našel kakšen kot tudi zame!”

V kapucinski formaciji

Leta 1851 je božja previdnost odprla Janezu vrata v kapucinski red. Imel je takrat 33 let. Pol leta je bil postulant, nato je šel v noviciat v Laufen, kjer je dobil ime Konrad. V noviciatu je največ delal na vrtu. Naslednje leto je naredil večne zaobljube. Takrat je rekel: “Kako sem srečen, da sem v luki. Gospod mi je izkazal neizmerno milost, da me je poklical v redovni stan.”

Postavil si je 11 pravil popolnosti za svoje prihodnje življenje: Naj jih omenim nekaj:

- Želim se navaditi, da bom vedno živel v božji prisotnosti.

- Če me zadene kakšen križ, ponižanje, si bom rekel: Konrad, čemu si prišel v samostan?

- Želim držati najstrožji molk, kolikor mi bo mogoče. V pogovoru bom kratek.

- Upošteval bom tudi majhne, neznatne stvari!

- Trudil se bom, da si pridobim čimbolj iskreno pobožnost do Marije in da bom posnemal njene kreposti.

Nekoliko mesecev po zaobljubah so ga predstojniki, ki so spoznali njegovo potrpežljivost, preudarnost in ljubezen, postavili za vratarja v samostanu sv. Ane v Altottingu. To imenovanje je bilo znamenje zaupanja, ker je to bila zelo odgovorna služba. Samostan namreč stoji v največji bližini velikega Marijinega svetišča, kamor je priromalo letno tudi do 300. 000 romarjev.

Sveti Marijin vratar

Začetek je bil za br. Konrada težak, ker je bil po naravi plah in rezerviran. Toda kmalu se je dobro vživel; pa tudi vsi so bili zadovoljni z njim. Menjavali so se gvardijani, br. Konrad pa je ostal tam vratar do smrti.

Najbolj potrebna mu je bila potrpljivost. Saj ni bilo lahko cel dan biti vsak hip ljudem na razpolago. Vse vrste ljudi so zvonili na porti: otroci, ubogi, delavci, kmetje, brezposelni, ženske, lačni, bolni, obupani, res vsakovrstni ljudje. Včasih je zvonilo tudi petkrat zapored, da je komu odprl vrata, mu prinesel kruh ali juho, zapisal mašne namene, poslušal pripovedovanje o trpljenju, nesreči, krivici, poklical spovednika itd. Zvonček je pel tudi do 800- krat na dan.

Vsi pravijo, da ga nikoli niso videli žalostnega ali nervoznega, vedno je bil do vsakogar uslužen, veder, prijazen. To predpostavlja boj, premagovanje, dnevno herojstvo. Ni bilo pomembno, kdaj in zakaj je kdo zvonil, vedno je bil pripravljen človeku ustreči, kolikor se je najbolj dalo. Rad je povedal ljudem tudi kako spodbudno besedo.

Spal je zelo malo. Ko so se bratje dvignili za polnočno molitev, so navadno našli br. Konrada že v koru. Po nočni molitvi je šel v kripto molit za pokojne sobrate. Ko mu je bilo to prepovedano, ker je bil potreben spanja, je molil zanje podnevi. Zjutraj je mnogo let odpiral vrata cerkve, poleti ob 3. 30, pozimi ob 4. uri. Kot privilegij je cenil, da je smel streči ob 5. uri prvo mašo v milostni kapeli in tudi ob 5. 30. Smel je iti k sv. obhajilu vsak dan, drugi so hodili trikrat na teden. Ob 6. uri se je začelo delo na porti. Kadar so prišli romarji, je bilo dela še več, zlasti s prodajo devocionalij in klicanjem patrov za blagoslov the stvari ali za spoved. Br. Konrad je bil vedno v gibanju, vendar vedno miren in umirjen. Tudi kosilo je redko lahko zaužil mirno, ne da bi ga kdo med tem ne klical na porto.

Na poti popolnosti

Br. Konrad je za vse svoje veliko delo dobival moč in podporo v molitvi, v nenehni molitvi. Kot zunaniji znak te nenehne molitve je bilo, da je nenehno drćal rožni venec v roki, in kadar je utegnil, ga je tudi molil.

Tudi svoj edini prosti čas čez dan ob 12. 30 do 14. ure navadno ni uporabil za počivanje, ampak je šel ali na vrt, da se je moleč sprehodil ali pa je šel v cerkev pred milostni Marijin oltar ali pa v kapelo sv. Aleksija, kjer je lepo videl na oltar Najsvetejšega. Ko je ob 21. uri zaprl vrata samostana in vsa tri vrata cerkve, je bil vesel, da lahko bolj mirno moli pred tabernakljem. Br. Konrad je bil zares človek molitve, zedinjenja z Bogom.

Rad je tudi opravljal pobožnost križevega pota. Govoril je: “Dovolj mi je en pogled na križ in vse mi postane jasno; razpelo je moja knjiga.”

Do Marije je gojil otroško, nežno pobožnost. Skrbno je krasil njen kip. Vesel je bil, ko so mu otroci prinašali cvetje za Marijo. Z njimi je rad molil k Mariji in jim pripovedoval o Marijini materinski dobroti. V roki na kazalcu je vedno imel rožni venec. Mogoče je prav zato edino ta prst ostal nestrohnjen, kot da bi ga bil rožni venec balzamiral skozi dolga leta.

Poleg druge ostre pokore se je rad tudi postil, zato da je lahko več nesel svojim revežem na porto, za kar je imel dovoljenje od predstojnika.

Za reveže je bil utelešena ljubezen. Delitev hrane ubogim, lačnim je bilo njegovo največje veselje na svetu. Rad je rekel: “To, kar dajemo revnim, se nam stotero vrača.” In res so ljudje veliko vsega prinašali v samostan.

Bral ni veliko. Imel je evangelij in Hojo za Kristusom. Raje je molil. Da bi bral časopise, se mu je zdelo izguba časa. In pa njegov sklep je bil, da se bo trudil za življenje v božji prisotnosti. Ker je veliko molil, se je tudi izogibal pogovorov. Bil je videti zbran; zato so se dobri ljudje kar bali, da bi ga brez potrebe motili s pogovorom.

Odhod v večnost

Br. Konrad bi bil rad ostal vratar do konca sveta, če bi bil Bog to hotel. Tako pa je nekega dne začutil, da mu manjkajo moči, da ga noge ne nesejo več. Bilo je to 18. aprila leta 1894. Ta dan je prišlo sedem romanj k Mariji in zato toliko delo. Br. Konrad je bil že 76 let star.

Šel je torej k p. gvardijanu in mu rekel: “Oče, ne morem več!” in mu je vrnil ključe.

Takoj so ga spravili v “Marijino celico”. Tu je pobožno prejel sv. zakramente in je čakal poslednji odpoklic.

Bilo je v soboro zvečer 21. aprila. Postajal je vse slabši. Kar zazvoni na porti, zazvoni drugič. Z vsemi silami se dvigne, da gre odpret. Prišel je le do praga celice, poklical novega vratarja in je padel. Prihiteli so bratje in ga položili v posteljo. Nekaj minut zatem je brez agonije ugasnilo njegovo iztrošeno življenje.

Njegov svetniški proces je tekel tako hitro (10 let), mirno brez problemov, da je to pravi čudež. In še ta edinstvena posebnost: Isti papež Pij XI. je začel proces (1924), razglasil Konrada za blaženega (1930), pa tudi za svetnika (1934). Pa šeto: Stroške procesa je br. Konrad sam čudežno plačal.

Sv. Konrad je prvi svetnik iz Nemčije po treh stoletjih protestantizma. Ponižen in skrit je posvečeval vsakdanjost kot sv. Terezija iz Lisieuxa, ki je umrla tri leta za njim. Zdaj je njemu posvečenih cerkva že nad 120.