Nastanek klaris kapucink
Sv. Klara se je rodila leta 1193 v Assisiju v bogati plemiški družini. Ob zgledu sv. Frančiška je tudi ona sklenila svoje življenje posvetiti Kristusu in je 1212 iz rok sv. Frančiška prejela novo obleko, s čimer se je začel nov red, ki se je kasneje poimenoval po sv. Klari - red klaris.
Klari so se kmalu po odhodu od doma pridružile druge sestre in skupaj so živele v samostanu pri cerkvici sv. Damijana, kjer je Klara 11. avgusta 1253 tudi umrla. Dve leti po smrti je bila razglašena za svetnico. Že kmalu po Klarini smrti pa se začne v njenem redu dogajati nekaj podobnega kakor v Frančiškovem: pojavljali so se različni pogledi na njihov način življenja, predvsem glede uboštva. Klara je dva dni pred smrtjo, torej v letu 1253 dobila od papeža odobreno Vodilo, ki je vsebovalo t.i. "privilegij uboštva", dovoljenje da sestre živijo v popolnem uboštvo, brez vsake lastnine kot je npr. samostan ali vrt. Že deset let kasneje 1263 pa je papež Urban IV potrdil drugo vodilo, ki ga je napisal Gaetan Orsini, s katerim je papež želel združiti vse samostane pod imenom "Red svete Klare" in v tem vodilu je bilo med drugim samostanom dovoljeno imeti tudi posest. Obveljala je misel, da je bilo prvotno Vodilo iz leta 1253 namenjeno le samostanu pri sv. Damijanu, ostali samostani pa so se oprijeli novega vodila.
Ob vsakem poglabljanju redovnega življenja v naslednji stoletjih življenja reda klaris se je vedno znova pojavljala želja po vrnitvi k prvotni strogosti, torej k življenju po vodilu, ki ga je napisala sv. Klara. V 15. stoletju se je razširilo gibanje t.i. observance, ki je predlagalo splošno vračanje k izvirom. Velik odmev je gibanje doseglo tudi v frančiškovih rodovih in v tem zgodovinskem kontekstu smo v 1. polovici 16. st. kot reforma znotraj reda manjših bratov nastali tudi bratje kapucini. Znotraj reda klaris je že leta 1434 nastala prva reforma, ki jo je vodila Boylet iz Corbie, potem pa so se v 16. stoletju vrstile še druge, nas tu zanima tista, ki je pripeljala do ustanovitve klaris kapucink.
Leta 1510 je katalonska plemkinja Maria Lorenza Longo čudežno ozdravela od sicer neozdravljive bolezni in sklenila je, da svoje življenje posveti Kristusu kot tretjerednica v službi bližnjim. Prispela je v Neapelj in ustanovila bolnico za obolele s sifilisom. Zraven bolnice je zgradila tudi cerkvico in v njej je počasi rasla želja, da bi svoje delo dopolnila tudi z ustanovitvijo kontemplativnega samostana, v katerega bi se tudi sama umaknila, kar je izhajalo iz njene velike naklonjenosti kontemplativnemu življenju in tudi iz dejstva, da se zaradi starosti in vedno naraščujočega števila obolelih, ni več mogla popolnoma posvetiti pomoči bolnikom.
Papež Pavel III je leta 1535 Longovi dovolil zgraditi samostan, v katerem bodo živele sestre po vodilu sv. Klare. Že prej je bila Longova povezana s kapucini, saj se je z njimi srečevala pri pomoči bolnim že v letu 1530 in zelo ji je bil všeč njihov način življenja: preprost in strog, zato je v samostanu želela živeti po njihovemu duhovnem vodstvu. Tako so uradno klarise kapucinske nastale leta 1538, ko je papež Pavel III izdal odločbo o tem, da novonastali samostan pripada drugemu redu sv. Klare, živi po njenem vodilu v strogi klavzuri, obenem pa je samostan podvrgel trajnemu vodstvu kapucinov.
Življenje klaris kapucink je tudi danes kontemplativno, v njem prvo mesto zaseda molitev, premišljevanje Božjih skrivnosti. Vodilo življenja je hoja za Kristusom po evangeliju v duhu sv. Frančiška in sv. Klare. V stoletjih je to sicer skrito življenje obrodilo veliko sadov svetosti, najbolj vidni med njimi so: sv. Veronica Giuliani (+1727), bl. M. Angela Astorch (+1665), bl. M. Magdalena Martinengo (+1737), bl. Florida Cevoli (+1767).
Bratje Kapucini