Zah 12,10-11; Gal 3,26-29; Lk 9,18-24

Evangelij današnje nedelje nam pomaga odgovoriti na vprašanje »Kdo je Jezus?«. Preberimo prvi del:

»Ko je nekoč na samem molil, so bili z njim učenci in vprašal jih je: 'Kaj pravijo množice, kdo sem?' Odgovorili so: 'Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.' Nato jim je rekel: 'Kaj pa vi pravite, kdo sem?' Peter je odgovoril: 'Božji Maziljenec'«.

V Petrovem odgovoru je kvalitativni skok v primerjavi z odgovori ljudi. Reči: »Janez Krstnik, Elija ali eden od prerokov« pomeni uporabljati človeška merila. Do sem Jezus še vedno spada v skupino znanih, celo izjemnih osebnosti. Reči: »Božji Maziljenec« pa je drugače; pomeni potrditi Jezusovo absolutno edinstvenost. Prerokov je veliko, Mesija je en sam.

Izraz »Kristus« je grški prevod aramejske besede Mashiah – Mesija, kar pomeni »maziljen«, »posvečen«. Ta izraz se uporablja zaradi tega, ker so v Svetem pismu osebe, ki so bile izbrane za kralje, duhovnike in preroke, uvedli v njihovo službo z znamenjem dišečega olja, ki so jim ga zlili na glavo. Vedno jasneje Sveto pismo govori o nekem posebnem »Maziljencu«, ki se bo prikazal ob koncu časov, da bi vzpostavil Božje kraljestvo na zemlji. Gre torej za posebno pomemben trenutek, ko nekdo prvič prepozna, da je prav Jezus iz Nazareta, ki so ga imeli za tesarjevega sina, dolga stoletja pričakovani Mesija.

Toliko bolj nas torej začudi Jezusov odziv na Petrov odgovor. On pa »jim je strogo prepovedal, da bi to komu pripovedovali«. Kakor da jim ne zaupa, da bi o tem govorili in nadaljuje z besedami, ki se zdi, da postavljajo na laž Petrov odgovor:

»Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen.«

Vse prej kot da bi slavil zmago! Tu spregovori o celi vrsti porazov, vse do smrti, čeprav s finalom – vstajenjem – ki bo vse postavilo na glavo. Mar torej Jezus ni mesija? Jasno, da je! Toda kakšne vrste Mesija, je bodo razumeli šele kasneje, ob koncu njegovega življenja. Zato je bolje, da vse do te poslednje dovršitve javno ne uporabljajo tega naslova, ker bi lahko ljudi potegnil v usodno prevaro.

Jezus torej, z drugimi besedami, temeljito popravi idejo o Mesiji in tudi drugo, z njo tesno povezano idejo o »izvoljenem ljudstvu«. V skladu z javnim mnenjem je Mesija prihodnji Davidov sin, ki bo ob svojem prihodu z vojaško silo vzpostavil nadvlado izvoljenega ljudstva nad vsemi drugimi narodi (v Qumranu so našli spis z naslovom Vodilo za vojno, ki do najmanjših podrobnosti vnaprej opisuje posamezne faze tega poslednjega boja). Za Jezusa pa, ki podobo Mesija povezuje s trpečim Služabnikom, kakor nam ga predstavi Izaija, je Mesija nekdo, ki »dá svoje življenje v odkupnino za mnoge«, ki zmaguje s ponižnostjo, z blagostjo, z ljubeznijo.

Polpretekla zgodovina nam pomaga dojeti, kako neka določena zmaličena ideja o Mesiji, odtrgana od svoji pristnih evangeljskih korenin, s težavo premine in koliko slabega lahko povzroči. V zadnjih stoletjih so si sledili različni zemeljski, etnični in politični mesijanizmi.

Slabšalni pomen pojma mesijanizem razlaga neki priznani italijanski slovar kot »gibanje, ki ga obvladuje vera v nek svetal trenutek rešitve v prihodnosti«. V tem smislu je bil komunizem ena od oblik mesijanizma. Izvoljeno ljudstvo je bil tu delavski razred, ki naj bi premagal meščanstvo ter ustanovil vladavino enakosti in pravičnosti, »svetlo prihodnost«. Na svojski način je bil tudi nacizem izroditev ideje izvoljenega ljudstva in Mesija. Hitler je bil mesija, ki je moral voditi »izvoljeno« arijsko raso, da bo vladala vsem. Tudi znanost lahko ponudi mesto nevarnemu mesijanizmu, ko obljublja čase, ko bo ona sama dala odgovore na vse človekove probleme.

Ta miselnost je okužila tudi literaturo ter predstave za otroke in odraščajočo mladino, saj drugače tudi ne bi moglo biti, kajti ustvarili so jih odrasli in jih prepojili s svojo miselnostjo. Stripi, risanke, videoigre, ki ure in ure polnijo oči in razum naših otrok, so bolj ali maj vsi polni tega ponarejenega mesijanizma. V njih je vedno kakšen rešitelj, nekakšen superman, ki pride v zadnjem trenutku in porazi sovražnike. Temeljna sestavine je nasilje, ki ga nikoli ne manjka. Njegov zadnji izbruh opazovalec pričakuje kot vrhunec in ga pozdravi z vzkliki navdušenja.

Kaj torej reči otrokom, ko nas vprašajo, kdo je Jezus? Tudi o njem spregovorimo kot o junaku, kot o največjem med junaki. Je več kot superman, če uporabimo njihovo govorico; ni le super-človek, ampak je Bog-človek. On je prišel, da nas odreši nevarnosti, pred katero je asteroid, ki pada na zemljo ali pa vdor nezemeljskih bitij, mala šala. Toda otrokom razložimo tudi, da njegova moč ni v skrivnem orožju, ki je močnejše od sovražnikovega, ki ga potegne na dan v pravem trenutku: izjemno močan laserski žarek ali (primer Popaj) konzerva špinače. V njem je vse. To je moč, ki je v človeku in ne v orožju, ki ga zgrabi. Jezusu je dovolj pogled, ena sama beseda, da popadajo po tleh njegovi sovražniki, kot se je zgodilo njim, ki so ga prišli iskat, da bi ga vklenili, ko jim je rekel: »Jaz sem!« in oni »so stopili nazaj in padli na tla« (prim. Jn 18,7). Kdo si ne bi želel takšne moči? Nekaj je še pomembnejše: bistvo Jezusove zmage ni v izničenju ali zasmehovanju sovražnikov, ampak v tem, da jih spremeni in naredi dobre.

Kot vidimo, lahko poznavanje Jezusa predstavlja dragoceno zdravilo proti idealizaciji moči, kateri zlahka podlegajo odraščajoči mladostniki, posebej fantje. Pomaga jim razumeti, da obstaja neka druga vrsta moči, ki je veliko redkejša in vredna občudovanja.

Sveti Pavel nam z besedami iz drugega berila omogoča dopolniti naš odgovor na vprašanje: »Kdo je Jezus?«:

»Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu«.

Zdi se, da je te misli, predvsem otrokom, težko razložiti; toda tudi te misli jim lahko razložimo, da bi jim pomagali bolje razumeti, kdo je Jezus. Kljub vsemu, oni ohranjajo v sebi sveže nekatere vrednote, ki smo jih odrasli že izgubili. On so na primer sposobni, da jih zelo hitro gane, če vidijo koga trpeti, in se pobratiti z vrstniki različnih barv kože.

Poglejmo natančneje, kaj nam pravi apostol Pavel v gornjem odlomku? Jezus je iz vseh, brez razlike, napravil »Božje sinove«. Nihče naj se ne čuti več ali manj, ker je bel ali črn, moški ali ženska, pripada enemu družbenemu razredu in ne drugemu. Zahvaljujoč Jezusu smo postali »vsi eden«. Vera vanj nam pomaga uresničevati solidarnost med ljudmi, prijateljstvo med narodi, medsebojno spoštovanje. To iz človeštva zares ustvarja eno samo družino.

Pred kakšnim desetletjem je po vsem svetu navduševala mlada glasbena skupina z imenom »Naj živijo ljudje« [»Viva la gente«]. Prepevali so pesmi, ki so vse govorile v tem duhu. Ena od njih pravi: »Kakšne barve je koža Boga? / Kakšne barve je koža Boga? / Je črna in bela, je rjava in rumena, kajti / on nas pred seboj vidi enake«. On nas vidi enake, kajti Jezus, tako nam pravi apostol Pavel, nas je napravil za Božje sinove ter brate in sestre med seboj.

Najboljši način, kako odkriti, kdo je Jezus, je prav ta, da moramo o njem razlagati otrokom. Tako smo prisiljeni iti k bistvu in to povedati s preprostimi besedami. Upam, da se nam je tudi tokrat zgodilo naslednje: ob prizadevanju, kaj odgovoriti našim otrokom, ko nas bodo vprašali: »Kdo je Jezus?«, smo se tudi mi naučili nekaj pomembnega o njem. To bomo na kratko povzeli, da ne bi prehitro pozabili. Jezus je pričakovani Mesija, Božji Sin, ki je prišel, da nas reši naših sovražnikov; toda ne z nasiljem, ampak z ljubeznijo; ko je dal svoje življenje in ga nikomur ni vzel.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 221-225. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.