Iz 62,1-5; 1 Kor 12,4-11; Jn 2,1-11

Evangelij današnje nedelje govori o svatbi v galilejski Kani. Na hitro ga povzemimo. V galilejski Kani, ki ni daleč od Nazareta, je bila svatba. Tam je bila tudi Jezusova mati in morda so bili prav zaradi tega »na svatbo povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci«. V nekem določenem trenutku jim je zmanjkalo vina. Nevarno je bilo, da bi se slavje za dva novoporočenca spremenilo v razlog za sramoto, ki bi ju spremljala vse življenje. Marija, ki je prva opazila zadrego, pritisne na Sina, naj se jih usmili in naredi čudež. Naroči, naj vrče napolnijo z vodo, ki jo spremeni v vino, ki je bilo boljšega od onega, ki so ga pili prej.

Kaj nam je hotel povedati Jezus s tem, da se je udeležil poročne gostije? Na ta način je konkretno počastil zakonsko zvezo med moškim in žensko in hkrati potrdil, da je to nekaj lepega in da jo je hotel Stvarnik ter jo tudi blagoslovil. Hotel pa nas je poučiti še o nečem drugem. Z njegovim prihodom na svet se je uresničila mistična poroka med Bogom in človeštvom, ki so jo napovedovali preroki, ko so govorili o »novi in večni zavezi«. Bog je mnogokrat govoril o svoji ljubezni do človeštva v podobi zakonske ljubezni. V Kani sta se srečala simbol in resničnost: poroka dveh mladih je priložnost, da spregovorimo o nekem drugem ženinu in nevesti.

Ali je torej svatba v Kani preprost povod, da spregovorimo o neki drugi, duhovni poroki? Nikakor ne, kajti odnos je obojestranski. Če je človeška poroka simbol duhovne poroke med človeštvom in Kristusom, pa je ta vzor za človeško poroko. Z drugimi besedami: če hočemo odkriti, kakšni bi morali biti v skladu s Svetim pismom odnosi med možem in ženo, moramo pogledati, kakšni so odnosi med Kristusom in Cerkvijo.

Poskušajmo to storiti tako, da sledimo misli sv. Pavla glede tega vprašanja, ko je o tem spregovoril v Pismu Efežanom 5,25-33. V zametku in v središču vsake zakonske skupnosti mora biti, v skladu s tem pogledom, ljubezen:

»Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe«.

Ta trditev se nam danes zdi sama po sebi umevna. Vendar je le nekoliko več kot stoletje od tedaj, da so prišli do tega spoznanja in priznanja, pa še to ne povsod. Stoletja in tisočletja je bila to stvar dogovora med dvema družinama, način, kako so poskrbeli za ohranjanje premoženja ali pa delovno silo za delo v službi gospodarjev ali pa socialna dolžnost. Gibalo vsega tega so bili starši in družine, ne pa fant in dekle, ki sta se pogosto spoznala šele na poročni dan.

Kristus ne la da ljubi Cerkev, ampak je njegova ljubezen tudi »ljubosumna« (prim. 2 Kor 11,2). In takšna bi morala biti tudi ljubezen vsakega moža. Ljubosumnost ni le nekaj slabega, bolestnega, znamenje šibkosti in pomanjkanja zaupanja. Poznamo tudi koristno ljubosumje, ki je nasprotje ravnodušja in jo oblikuje gorečnost, zanimanje, skrb za drugega.

Pavel v nadaljevanju Pisma Efežanom pravi tudi, da je Jezus dal same sebe »tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega«. Ali se lahko tudi v tem možje zgledujejo po ženinu Kristusu? Ali lahko mož svoji ženi odvzame gube? Seveda lahko! Obstajajo gube, ki so posledica pomanjkanja ljubezni, ker je človek prepuščen samemu sebi. Kdor čuti, da je svojemu sozakoncu še vedno pomemben, nima gub in če jih ima, so te drugačne, ker povečujejo, ne pa zmanjšujejo lepoto.

In kaj se lahko naučijo žene od svoje vzornice, ki je Cerkev? Cerkev se olepša edinole za svojega ženina, ne pa, da bi ugajala drugim. Ponosna in navdušena je nad svojim ženinom Kristusom in se ne utrudi, ko mu tke hvalnice. Če to prenesemo na človeško raven, nas to spominja na zaročenke in žene, kajti njihovo spoštovanje in občudovanje je nekaj zelo pomembnega za zaročenca ali pa za moža. Včasih je to zanje tisto, kar jim na tem svetu največ pomeni. Zelo narobe bi bilo, če bi manjkalo prav to, če ne bi nikoli imele dobre besede pohvale za njegovo delo, njegove organizacijske sposobnosti, pogum, posvečanje družini, za njegove besede, če deluje v politiki, za njegovo pisanje, če je pisatelj, za njegovo ustvarjanje, če je umetnik. Ljubezen se hrani s spoštovanjem in brez njega umre.

Še ena stvar je, na katero vzor Božje ljubezni še posebej spominja zakonce: zvestoba. Bog je zvest; ne glede na vse je vedno zvest. Prerok Ozej opiše odnose med Bogom in Izraelskim ljudstvom s podobo zakonske skupnosti, ki je v krizi. Ljudstvo je nezvesto; predalo se je malikovanju, Bogu je obrnilo hrbet. Bog najprej grozi, strese nanje svojo jezo, kriči na otroke z zelo »človeškimi« besedami: »Pravdajte se s svojo materjo, pravdajte se, kajti ona ni moja žena ne jaz njen mož. Naj odstrani vlačugarska znamenja s svojega obraza«. Ko pa kasneje vidi, da z grožnjami nič ne doseže, se odloči, da se bo spremenil, da bo na preteklost položil skalo in da bo nevesto ponovno pridobil z ljubeznijo. Njegove besede spominjajo na moža, ki ponudi svoji ženi, da bi šla onadva sama skupaj na dolgo potovanje, da bi vse začela znova, kakor da bi šlo za nove medene tedne:

»Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce … Tam bo odgovarjala kakor v dneh svoje mladosti« (Oz 2,4-17).

Danes je govorjenje o zvestobi zelo kočljivo in se ga vsi izogibajo. In vendar je temeljni vzrok številnih razbitih zakonov prav tu, v nezvestobi. Marsikdo to zanika, češ da je prešuštvo posledica ne pa vzrok zakonskih kriz. To bi pomenilo, da posameznik vara, ker nima nič več skupnega s svojim sozakoncem. Včasih bo to tudi držalo; zelo pogosto pa gre za začaran krog. Varajo, ker je zakon mrtev, zakon pa je mrtev prav zato, ker je nekdo začel varati, čeprav morda na začetku le v srcu. Najbolj odvratno pa je, da pogosto tisti, ki vara, vali krivdo za vse na drugega in se dela žrtev položaja.

V nekem govoru ljudstvu sv. Avguštin ugotavlja: »Če mož pravi, da je čist in ženi zvest, se mu posmehujejo in mu pravijo, da ni možak. Prav do te točke je prišla človeška sprevrženost, da je tisti, ki se je dal premagati pohoti, cenjen kot možak, ni pa junak tisti, ki jo je premagal. To je podobno, kot če bi v amfiteatru gledali predstavo in bi imeli za močnejšega tistega, ki ga je zver pritisnila k tlom, ne pa onega, ki je premagal zver« (Govori 9,12). Avguštin se obrača k možem, kajti v njegovem času (kot tudi do nedavnega) je prešuštvo veljalo kot nekaj nezaslišanega, če ga je zagrešila žena; če pa ga je zagrešil mož, pa je to veljalo za skok čez plot, s katerim se je veljalo pohvaliti pred prijatelji. Danes pa vemo, da opomin enako velja tako za ene, kot za druge.

Toda vrnimo se k evangeljskemu odlomku, ker v njem najdemo upanje za vse, tudi za najbolj idealne zakonske skupnosti. V vsakem zakonu se zgodi to, kar se je zgodilo na svatbi v Kani. Začne se z navdušenjem in veseljem (simbol vsega tega je vino); toda to začetno navdušenje, tako kakor vino v Kani, se sčasoma izrabi in ga začne primanjkovati. Takrat pa človek stvari ne dela več iz ljubezni in z veseljem, ampak iz navade. Če človek ni pozoren, se na družino spusti kakor meglena sivina naveličanosti. Povabljencem na lastno svatbo – se pravi otrokom, ki prihajajo – pogosto starši nimajo ponuditi nič drugega, kakor lastno utrujenost in skrbi. Tudi o teh zakoncih lahko z žalostjo v srcu rečemo: »Vina nimajo!«.

Evangeljska pripoved kaže zakoncem pot, da ne bi zapadli v tak položaj ali pa iz njega izšli, če so se v njem znašli: na svatbo povabite Jezusa! Če je on navzoč, ga lahko vedno prosimo, naj ponovi čudež, ki ga je storil v Kani: naj spremeni vodo v vino. Vodo navajenosti, rutine, hladnosti v vino ljubezni in veselja, ki bo boljše od tistega začetnega, kakršno je bilo čudežno vino v Kani. Povabiti Jezusa na svojo »svatbo« pomeni, da dajemo v svojem domu evangeliju častno mesto, da skupaj molimo, prejemamo zakramente, se udeležujemo življenja Cerkve.

Vendar pa nista vedno oba zakonca verna. Lahko da je dene veren, drugi pa ne, ali vsaj ne na enak način. V tem primeru povabi Jezusa na gostijo tisti, ki ga pozna in to stori tako – z vso ljubeznivostjo, spoštovanjem drugega, z ljubeznijo in doslednostjo življenja – da hitro postane prijatelj obeh, kakor »družinski prijatelj«!

Potem, ko smo povedali (danes in na praznik Svete družine) toliko lepih stvari o zakonski skupnosti, čutim potrebo, da opozorim tudi zaročence in njihove starše na naslednje: bodite pozorni, da ne bi iz zakona naredili nekaj absolutnega, kot da je to v življenju vse! Obtežiti zakon s pretiranimi pričakovanji, ki jih ne bo mogoče nikoli izpolniti, pomeni obsoditi zakon na gotov propad. Ena od največjih ljubezenskih zgodb, ki jih najdemo v literaturi, je zgodba Fausta in Margarete, ki se sklene z naslednjimi Goethejevimi besedami: »Vse to, kar mine, ni nič drugega, kakor podoba«; samo v nebesih bo »nedosegljivo postalo resničnost«. Prav zakonska skupnost je ena od tistih stvari, ki mine, ko odidemo s prizorišča tega sveta (prim. 1 Kor 7,31). Huda napaka bi bila, če bi absolutizirali to, od česar je odvisno in po čemer se meri uspeh ali neuspeh življenja samega. So ljudje, ki se jim je zakon sesul in vendar so dostojanstveni in boljši od mnogih tistih, ki so srečno poročeni. Samo v Bogu je popolno zlitje in popolna enost (tudi zakoncev med seboj), tista namreč, ki je tukaj na zemlji »nedosegljiva« in bo za vedno postala resničnost.

Rečeno je bilo, da ljubiti se ne pomeni gledati drug drugega, ampak skupno gledati v isto smer. Božja beseda nam je danes razodela katera je ta »smer«, v katero morata zakonca skupaj gledati, da bi vztrajala v svoji izbiri: Bog, ki je izvir ljubezni in zvestobe.


Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 169-174. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap