Gospodov vnebohod

Apd 1, 1-11; Ef 1, 17-23; Lk 24, 46-53 

1. V začetku Gospodovega javnega delovanja preberemo jedrnato pripombo k dogodku v Kani: razodel je svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. Kot v loku se podobne misli vzpenjajo od Kafarnauma, ko so vsi strmeli in slavili Boga, kaj takega še nikoli nismo videli, preko Naima, ko so ugotavljali, da je velik prerok vstal med nami, in da je Bog obiskal svoje ljudstvo, do Oljske gore, ko se je pred njihovimi očmi vzdignil in oblak ga je zastrl njihovim pogledom. Dogodki drug za drugim razodevajo pristno resničnost učitelja iz Nazareta, na poseben način pa vnebohod, ko ga je Oče posadil na svojo desnico v nebesih in nad vsako vladarstvo in oblast in moč in gospostvo. Gospod, ki vanj verujemo, ni le daljnosežen učitelj nove etike, je v eni osebi človek in Bog, in vnebohod je polna ter dokončna potrditev Gospodovega ter poroštvo človekovega vstajenja.

2. Praznična Beseda predvsem želi poudariti, da vnebohod ni konec neke poti, ampak le nadaljevanje tiste, ki jo je Gospod kot človek Nazarečan že nadelal:

- učenca na poti v Emavs je opozoril na logično, nujno sosledje dogajanj na poti odrešenja: mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo – s smrtjo na križu Nazarečan ni poniknil v nič, smrt je zanj začetek poveličanja, pa ne le zanj, ampak za vse, ki hočejo iti po njegovi poti;

- na to prihodnost, ki se začenja na koncu prehojene zemeljske poti slehernega človeka, je Gospod pred odhodom zelo jasno opozoril: v hiši mojega Očeta je mnogo bivališč, odhajam, da vam prostor pripravim - njegov odhod odpira človeku novo, neskončno razsežnost bivanja, ki v njej apostol vidi bogastvo njegove veličastne dediščine, skladno z njegovim poveličanjem;

- kako pomenljiva je angelova beseda: možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo – začenja se čas Cerkve, ki ni brezdelno čakanje nekoga odsotnega in ne beg v sanjarjenje, je vrnitev v Jeruzalem, v izhodišče oznanjevanja, v pričevalno delo, ki bo poslej življenjsko poslanstvo slehernega Gospodovega učenca.

3. Današnje, poudarjeno vstajenjsko praznovanje, v sebi povezuje upanje in realizem. Vsidran v sedanjost in v odgovorno delo v svetu je resničen Kristusov učenec zazrt tudi v prihodnost: skuša biti glasnik pravičnosti in miru, ki je dar vstalega Gospoda; skuša se upirati skušnjavi malodušja in brezvoljnosti ter z veseljem in upanjem zre v prihodnost; skuša z vsem svojim zadržanjem dokazovati, da veruje Gospodu, ki je vstajenje in življenje; skuša svojemu okolju posredovati upanje, v katero nas je Gospod poklical. Kartuzijani bi rekli: na svoje življenje gleda s perspektive večnosti.