Apd 7,55-60; Raz 22,12-14.16-17.20; Jn 17,20-26

Evangelij nam, kakor vsako leto na to nedeljo, predstavi odlomek iz Jezusove »velikoduhovniške molitve«. Lansko leto smo razlagali temo, ki je v središču te molitve: to je edinost vseh verujočih: »da bi bili vsi eno, da bo svet veroval«. To nam omogoča, da usmerimo našo pozornost na precej sugestivne besede, ki jih beremo v današnjem drugem berilu. Še vedno je Janez, ki nam govori, toda tokrat v Razodetju:

»Duh in nevesta pravita: 'Pridi!' In kdor posluša, naj reče: 'Pridi!' In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja … Ta, ki pričuje za te reči, pravi: 'Da, pridem kmalu.' 'Amen, pridi, Gospod Jezus!' Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi! Amen!«.

S temi besedami se zaključuje knjiga Razodetja in z njo Nova zaveza in celotno Sveto pismo. Lepo je sprejeti njihovo sporočilo v času, ko smo že obhajali praznik Gospodovega vnebohoda in nas bogoslužje vabi, da usmerimo svoj pogled v prihodnost, na njegovo vrnitev, »tako kot smo ga videli iti v nebo«. Predvsem pa nam te besede dovoljujejo, ko smo v neposredni bližini Binkošti, da odkrijemo vlogo, ki jo ima Sveti Duh v eshatološkem pričakovanju Cerkve.

Najprej nekaj opomb glede osrednjega stavka: »Duh in nevesta pravita: Pridi!« Vprašamo se: kdo je nevesta, kdo je »Duh« in kaj pomeni »Pridi!«.

Ni nam težko odkriti, kdo je nevesta. Knjiga razodetja s tem naslovom označuje krščansko ljudstvo, Cerkev, predvsem v njenem živem občestvu z vstalim Kristusom. »Duh« gotovo pomeni Svetega Duha, toda Duha v svojem posebnem delovanju, ki v Cerkvi govori po prerokih (prim. Raz 19,10). Ne le da si Duh in nevesta ne nasprotujeta, kot da bi bila dva med seboj ločena in oddaljena subjekta, ampak sta dejansko ista »mistična oseba«. Stavek bi lahko prevedli: »Nevesta, navdihnjena po Duhu, pravi: Pridi«. Sam po sebi, brez Cerkve, Duh ne bi mogel klicati Kristusu: »Pridi, Gospod«, kajti Kristus ni »Gospod« Duhu. Ali v Veroizpovedi morda ne izpovedujemo, da je tudi Duh »Gospod, ki oživlja«, kakor tudi Sin?

Pojdimo zdaj k velelniku »Pridi!« Komu je namen, je razloženo v zadnjem stavku, kjer beremo: »Pridi, Gospod Jezus!« To je torej isto kot Maranathà, ki odmeva v evharističnem bogoslužju prve Cerkve, o katerem pričata Pavel (1 Kor 16,22) in Didaché. Iz tega je jasno, da se stavek: »Duh in nevesta pravita: Pridi, Gospod Jezus« navdihuje v bogoslužju Cerkve. Ta nam izpričuje, da eshatološko hrepenenje, ki je tako močno v prvi krščanski skupnosti, ni bilo neodvisno/ločeno od Duha. Pravzaprav je on, ki ohranja živo pričakovanje in dela nevesto neučakano, da se ponovno združi z ženinom. On je duša krščanske eshatologije, on drži Cerkev usmerjeno v prihodnost, v smer Gospodovega ponovnega prihoda.

Ta vidik teologije Svetega Duha, ki ima moč, da nas odpira v prihodnost, je še ne tako dolgo tega doživel svoj odmev v teologiji osvoboditve: »Sveti Duh – je zapisal eden od teh teologov – je na začetku klica revnih. Duh je moč, ki se daje tistim, ki nimajo moči. On vodi boj za emancipacijo in za polno uresničenje stiskanega ljudstva. Duh deluje v zgodovini in po zgodovini. Je ne nadomesti, ampak po možeh in ženah, ki so njegovi nosilci, vanjo vstopa« (J. Comblin).

Škoda je, da se je v teku stoletij med obhajanjem evharistije izgubil stari in slavni vzklik Maranathà. Sprašujem se celo, če ne bi bilo mogoče najti načina, kako bi ponovno uporabljali ta vzklik po posvečenju, namesto, ali pa kot varianto, šibkejšega: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi«. Nekateri narodi so to že storili. (»Ven, Señor Jesus«, vzklikajo po posvečenju naši bratje Španci; »Lord Jesus, come in glory«, odgovarjajo angleško govoreči verniki). Škoda je tudi, da se je izgubil naboj pričakovanja, ki se skriva za izrazom: »Blagor povabljenim na Gospodov gostijo!«, ki jo izgovarja duhovnik pred obhajilom. Ta naboj je očiten v stavku iz Razodetja, od koder je vzet: »Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo poročno gostijo!« (Raz 19,9). Tako, kot zveni danes, nam daje misliti samo na evharistično mizo, ne pa tudi na tisto dokončno v nebesih, ki jo prva nakazuje in je njena anticipacija.

Če živimo evharistijo v tem duhu, izraža sámo naravo krščanskega bivanja na zemlji. Je »hrana popotnikov«, zakrament izhoda, ki se nadaljuje, velikonočni zakrament, t.j. zakrament »prehoda«. Evharistija nas priganja, da nenehno živimo kot romarji, s pogledom in srcem usmerjenim navzgor. V uvodu k mašnemu hvalospevu od najbolj zgodnjih časov Cerkev naprej odzvanja klic: Sursum corda, kvišku srca! In Avguštin komentira: »Vse življenje pravih kristjanov je en sam kvišku srca. Kaj pomeni imeti srce »kvišku«? Pomeni imeti upanje v Boga. Ko slišite duhovnika, ki pravi Kvišku srca!, vi odgovorite: Imamo jih pri Gospodu! Imamo jih obrnjene k Gospodu! Storite, da bo res, kar odgovarjate«.

Pogosto ponavljamo rek »Evharistija ustvarja Cerkev«; mislim, da bi se z enako resničnostjo lahko rekli: Evharistija ustvarja župnijo! Kaj pa je župnija? V Svetem pismu je po dolgem in po čez vse polno govora o »župniji« in »župnikih«. To je namreč dobesedni pomen izrazov, ki jih običajno prevajamo z besedo »romanje« in »romar« (prim. Apd 13,17; 1 Pt 1,17; 2,11). Pridevnik para pomeni poleg in samostalnik oikia pomeni bivališče. Beseda paroikia, župnija pomeni bivati poleg, ne znotraj, ampak na obrobju; pomeni začasno bivališče.

Tako je jasno, zakaj je krščansko življenje v Svetem pismu opredeljeno kot življenje »župnikov« in »župnije«, kar pomeni romarjev in tujcev: kajti oni so v svetu, ampak niso od sveta (Jn 17,10.16); kajti njihova prava domovina je v nebesih, od koder pričakujejo, da pride kot odrešenik Gospod Jezus Kristus (Flp 3,20); kajti tukaj doli nimajo stalnega bivališča, ampak so na poti proti prihodnji domovini (Heb 13,14). V tem izvirnem in resničnem pomenu je vsa Cerkev ena sama velika »župnija«.

Evharistija ustvarja župnijo, ker ohranja kristjane »Prepasane, s palico v roki in sandali na nogah«, v drži stalnega izhajanja; ker s svojim vsakodnevnim klicanjem pri maši preprečuje, da bi se Cerkev polenila in »zasedela«, zadremala.

Žal se je skozi čas izgubilo mnogo od tega izvirnega pomena župnije. Izraz župnija je sčasoma pomenil preprosto le del, administrativno področje krajevne Cerkve. Župnik, ki je prvotno izraz za vsakega kristjana, je počasi označeval odgovornega ali upravnika določene župnije, ne da bi kakor koli vseboval idejo o romarju ali tujcu. V nam bližjih časih je ponovno odkritje vloge in obveznosti kristjanov v svetu prispevalo k še nadaljnjemu slabljenju zavesti o eshatološkem pomenu krščanskega življenja. Prav ta pomen moramo ponovno prebuditi. Prav tu je namreč izvir krščanskega upanja: »Gospod prihaja – kakor pravi neka pesem – napor bo minil«. To je edina velika resnica, ki giblje vse in proti kateri se vsi gibljejo; to je edina zares pomembna novica, ki jo lahko vera prinese svetu: »Gospod prihaja!«. Poskušajmo si predstavljati življenje, svet, vero samo, brez tovrstne gotovosti: vse se zamegli in postane nesmiselno. Če mi verujemo v Kristusa samo za to življenje, smo vredni objokovanja bolj kot vsi drugi ljudje (prim. 1 Kor 15,19).

Oznanilo o Gospodovem ponovnem prihodu je moč krščanskega pridiganja. Če iz strahu, da bi vznemirjali ljudi, ne bi oznanjali Gospodovega ponovnega prihoda, bi ponavljati, v seveda veliko širših razsežnostih, neumnost sorodnikov, ki svojega dragega zaradi strahu, da ga ne bi vznemirili, ne opozorijo, na bližajoči se konec, na smrt. To gotovo e bo preprečilo, da bi njihov svojec ne umrl; preprečilo pa bo, da bi umrl pripravljen. »Toda kakšna je naša ljubezen do Kristusa – vzklika sv. Avguštin – če se bojimo, da bi prišel? Bratje, ali nas tega ni sram? Ljubimo ga in nas je strah, da bi prišel? Ga res ljubimo? Ali morda slučajno ne ljubimo naših grehov bolj kakor Kristusa?« (Komentar k Psalmom, 95,4).

Kakor lahko vidimo, pričakovanje Kristusovega prihoda nima negativnega nagiba, kot bi bil odpor do sveta in do življenja, ampak ima izredno pozitiven nagib, ki je hrepenenje po resničnem življenju. V judovskem psalterju je skupina psalmov, ki jih imenujejo »psalmi vzpenjanja« ali »Sionske pesmi«. Te psalme so peli izraelski romarji, ko so se vzpenjali proti svetemu mestu Jeruzalemu. Eden od njih se začenja takole: »Veselil sem se, ko so mi rekli: 'V Gospodovo hišo pojdemo'« (Ps 122,1). Ti psalmi vzpenjanja so postali domači tistim v Cerkvi, ki so na poti v nebeški Jeruzalem; to so naši psalmi.

Stavek: »Duh in nevesta pravita Jezusu: Pridi!«, o katerem smo razmišljali, nam torej lahko pomaga, da ne bi spremenili v vzrok stiske in strahu tisto, kar je bilo za prve kristjane (in bi moralo ostati za vedno in za vse) predmet »blaženega upanja«, kar pomeni tudi »pojavitev slave vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa« (Tit 2,13). Na to se spomnimo med mašo, ko v molitvi po Očenašu molimo: »…ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa«.

Pri vsaki evharistiji Duh in nevesta pravita Jezusu: Pridi! Postanimo zdaj mi nevestin glas in po navdihu Svetega Duha ponavljajmo Jezusu: Pridi, Gospod! Maranathà!

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 145-150. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap