Mdr 18,6-9; Heb 11,1-2.8-19; Lk 12,32-48

Takoj prisluhnimo delu evangeljskega odlomka, kjer bi radi začeli razvijati naše razmišljanje:

»Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka.«

Ko je Jezus v evangeliju pretekle nedelje poučil učence o pravilni uporabi stvari, jih v tem odlomku spodbuja k pravilni uporabi časa. Stojimo pred vrsto podob in prilik, s katerimi Jezus spodbuja k čuječnosti v pričakovanju njegovega prihoda.

Pas preko ledij je znamenje tistega, ki je pripravljen, da odide na pot, kakor so bili Judje med obhajanjem pashe v Egiptu (prim. 2 Mz 12,11), to pa je tudi drža tistega, ki je pripravljen za delo.

Prižgana svetilka kaže na človeka, ki se pripravlja, da bo prebedel noč v pričakovanju nekoga. Jezus je razvil to podobo v priliki o desetih devicah, ki so pričakovale prihod ženina. Pet od njih je bilo preudarnih in pet nespametnih. Pet preudarnih je skupaj s svetilkami vzelo tudi olje, pet nespametnih pa ne. Ko pozno ponoči ženin končno pride, tistih pet, ki imajo svetilke prižgane, vstopi z njim na svatbo, medtem pa one druge z ugašajočimi svetilkami zaman trkajo na vrata in ostanejo zunaj (prim. Mt 25,1 sl.). Prižgano svetilko ima tisti, ki ima odprte oči, ki je budno pozoren, se zaveda, kje je in kaj mora storiti; ne pogreza se v nezavednost sna. Prižgana svetilka je skratka vera. Z ugaslo svetilko pa živi, kdor živi brez Božje milosti, v stanju greha in v popolni pozabi na Boga.

Jezus osvetli to potrebo po budnosti še z neko drugo podobo, s podobo tatu, ki pride ponoči:

»Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

Rad bi nadaljeval v Jezusovi smeri in tudi sam dodal neko podobo, neko zgodbo, ki naj nam pomaga, da bi se nam ta nauk bolje vtisnil v spomin. Gre za Hvalnico biseru, ki izhaja iz literature srednjega vzhoda iz prvega ali drugega stoletja po Kristusu in nam jo prinaša apokrif Tomaževa dela. Pripoveduje o mladem princu, ki ga ja oče z Vzhoda – iz Mezopotamije – poslal v Egipt, da bi ponovno našel in prinesel biser, ki je padel v roke krvoločnemu zmaju, ki ga sedaj hrani v svoji votlini. Ko je prišel na kraj, se je mladenič pustil zapeljati; poje hrano, ki so mu jo zvijačno pripravili prebivalci tistega kraja in zaradi nje pade v globok brezkončen spanec. Oče, ki ga je vznemirilo dolgo pričakovanje, pošlje svojega odposlanca orla, ki nese njegovo lastnoročno napisano pismo. Ko je orel priletel nad mladeniča, se očetovo pismo spremeni v klic, ki pravi: »Prebudi se, spomni se, kdo si, spomni se, po kakšnem opravku si prišel v Egipt in h komu se moraš vrniti!« Princ se je prebudil, povrnila se mu je zavest, poda se v boj, premaga zmaja in se z osvojenim biserom vrne v kraljevo palačo, kjer je zanj pripravljena velika gostija.

Versko sporočilo je tu povsem jasno. Mladi princ je človek, ki je bil z Vzhoda poslan v Egipt, t.j. od Boga na svet; dragoceni biser je njegova neumrljiva duša, ki je ujetnica greha in satana. On se pusti prevarati užitkom sveta in strmoglavi v svojevrstno zaspanost, to je v neke vrste pozabo samega sebe, Boga, svoje večne usode, vsega. V tem primeru ga ne prebudi poljub princa ali princese, ampak klic nebeškega poslanca. Za kristjane je ta poslanec Kristus, ki ga pošilja Oče, in kliče človeku, kot to stori v današnjem evangeliju, naj se prebudimo, naj bomo čuječi, naj se spomnimo, zakaj smo na svetu.

Ne vemo, če med dvema zapisoma obstaja neposredna zveza, toda klic iz Hvalnice biseru najdemo skoraj dobesedno zapisanega v pismu sv. Pavla Efežanom:

»Prebúdi se, ki spiš,
in vstani od mrtvih
in razsvetlil te bo Kristus« (Ef 5,14).

Ko je govora o tej potrebi, da smo čuječi in pripravljeni, lahko hitro zapademo v dvoumje: da se namreč vse to nanaša na končni Kristusov prihod, ki se bo uresničil ob koncu časov, in za vsakega od nas ob uri naše smrti. Toda če obstaja Kristusov prihod, ki se bo zgodil tistega poslednjega dne, je tudi prihod, ki se dogaja vsak dan. To je prihod v milosti, tihi prihod, ko Gospod diskretno trka na naša vrata s svojo besedo, s svojim navdihom, s kakšnim dogodkom, s trpljenjem …

V knjigi Razodetja vstali Jezus ponovno povzame podobo gospodarja, ki prihaja in trka na vrata, toda tu uporablja glagole v sedanjiku in ne več v prihodnjiku:

»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20).

Zdaj stoji pri vratih. Angleški slikar Holman Hunt (1827 – 1910) iz t.i. pred rafaelovske šole, je dobil navdih prav ob tem verzu za znano sliko, ki jo je naslovil Kristus, luč sveta. Slika je potovala po angleških kolonijah, nazadnje pa je našla mesto v katedrali sv. Pavla v Londonu, kjer je še danes. Jezus stoji pred vrati, ki jih je preraslo trnje in plevel. Pravkar je potrkal in čaka na odgovor. Nekdo, ki je bil zelo natančen in pedanten v detajlih, je slikarju pripomnil, da je na njegovi sliki vendarle napaka: »Na vratih ste pozabili naslikati kljuko« (dejansko je videti odprtino za ključ, ni pa sledu o kljuki). Slikar mu je odgovoril: »Nikakor, to sem naredil namenoma. Na teh vratih je ena sama kljuka in ta je na notranji strani.« Hotel je reči, da moramo mi odpreti Kristusu, ki trka. On spoštuje našo svobodo; trka in čaka, ne vstopa nasilno.

Ta slika ni naslikana, da bi obogatila kakšnega od muzejev, ampak, da bi dala misliti tistemu, ki jo opazuje. Vsak od nas bi se moral zavedati, da je za temi zaprtimi vrati on sam; da se vse to dogaja tik pred vhodnimi vrati njegove hiše, njegove duše. Spontano človek pomisli na svarilo, ki smo ga slišali na začetku: »Bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka«.

Zelo slavna je Avguštinova misel: »Bojim se Jezusa, ki gre mimo« (timeo Jesum transeuntem). Bojim se, da bi šel mimo, a jaz tega ne bi opazil in bi tako šel mimo zaman, ne da bi vedel, če se bo drugič še vrnil. Sveti Duh nam bo pomagal odkriti, kaj za vsakega od nas v tem trenutku pomeni odpreti vrata Kristusu in katera vrata mu moramo na poseben način odpreti: ali vrata razuma, ali vrata srca, ali vrata naših čustev, ali vrata naših financ.

Toda pozor: Jezus se pogosto pojavlja anonimno ali celo preoblečen. Ne tako, kakor ga vidimo na Huntovi sliki, z njemu lastnimi dolgimi lasmi, s trnjevo krono, s kraljevskim plaščem, ampak v oblačilu revežev, potrebnih, trpečih. Bodimo pozorni, da ne bomo zamudili priložnosti.

V legendi je mladega princa čakala kraljevska gostija, ko se je vrnil iz Egipta, potem, ko se je prebudil iz sna in prinesel domov dragoceni biser. Isto obljublja Jezus v današnjem evangeliju učencu, ki ga bo našel pripravljenega, in s podobo gostije nakazuje večno srečo izbranih:

»Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel.«

Naj bi nikogar od nas ne našel z ugaslo svetilko in bi bil za vedno izključen z gostije življenja!

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 261-265. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.