Mdr 9,13-18b; Fil 9b-10.12-17; Lk 14,25-33

Evangeljski odlomek današnje nedelje je eden tistih, ki bi ga poskušali zaobiti in ga omiliti kot preveč trdega za ušesa sodobnega človeka. Prisluhnimo:

»Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: 'Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec … Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec'.«

Takoj na začetku pojasnimo neko stvar. Evangelij je na trenutke izzivalen, nikoli pa ni protisloven. Malo naprej v evangeliju po Luku Jezus odločno opominja, da je treba spoštovati očeta in mater (prim. Lk 18,20) in glede moža in žene pravi, da morata biti eno samo telo in da človek nima pravice ločiti tega, kar je Bog združil. Kako nam lahko torej sedaj reče, naj sovražimo očeta in mater, ženo, otroke, brate in sestre?

Da ne bi videli pohujšanja tam, kjer ga ni, je treba upoštevati neko dejstvo. Hebrejščina nima primernika za več ali manj (ljubiti neko stvar bolj ali manj kot neko drugo); poenostavi in vse zoži na ljubiti ali sovražiti. Stavek: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere …«, moramo torej razumeti v smislu: »Če kdo pride k meni ne da bi imel mene rajši od svojega očeta in svoje matere …«. Da bi to razložili, bo dovolj, če preberemo isti odlomek v evangeliju po Mateju, ki se glasi takole: »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37).

Toda s tem odlomku nismo vzeli izzivalnega naboja, ki je ostal nedotaknjen. Jezus zahteva, da ljubezen do njega stopi pred vse druge ljubezni, tako tiste do ljubljenih ljudi (oče, mati, žena, otroci, bratje in sestre) kot tiste do svojega imetja. A ne gre le za to, da bi ga količinsko ljubili »nekoliko bolj, kot druge stvari«, marveč gre za ljubezen, ki je kvalitetno drugačna in posebna. Sv. Benedikt, ki je to razumel, je zapustil svojim menihom izrek: »Nikoli prav nobene stvari postaviti pred ljubezen do Kristusa«. Stavek, za katerim se ljudje pogosto skrivajo: »Imam ženo in otroke«, lahko torej velja za številne življenjske okoliščine, a človeka ne opravičuje izmikanja dolžnostim do Jezusa.

Odlomek, ki smo ga slišali, je najjasnejši izraz tistega, kar imenujemo evangeljska korenitost. Zanimivo je omeniti tole stvar: Jezus, ki na drugem mestu pravi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi«, se zdi, da tukaj pravi nasprotno, in sicer: »Dobro premislite, preden greste za menoj …«. To je namreč smisel primera, ki ga navaja, da bi podprl svoje prejšnje besede:

»Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: 'Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati'.«

Krščanstva ne moremo vzeti lahkomiselno. Jezus nas opozori pred skušnjavo, da bi udomačili vse in da bi iz vere ter Boga samega naredili eno od številnih sestavin velikega koktajla življenja. Za praznike in nekatere pogrebe gremo k maši, morda damo tudi kakšen dar za Cerkev in smo prepričani, da smo naredili celo več kot smo bili do nje dolžni narediti. Vera je torej postavljena v svojo nišo poleg ostalih niš, ki so morda precej širše in jih predstavlja služba, zaslužek, politika, zabava, šport, lov, ribolov in tisoč drugih stvari.

Predvsem recimo eno stvar: človek, ki tako govori, ki zahteva, da bi bil ljubljen bolj kot oče, žena, otroci, je prenapet blaznež ali pa je Bog. Samo malo je treba pomisliti in zlahka ugotovimo, da srednje poti ni. Kdo, če ne samo Bog, lahko toliko zahteva? Zgodovina sama po sebi ni sposobna dokazati, da je Jezus Kristus Bog (to lahko naredi le vera), lahko pa dokaže in je dokazala neko drugo stvar: da namreč ni bil norec in prenapetež, ko vidimo, da je spremenil svet in zgodovino. Na nas je, da iz tega potegnemo zaključke.

Znanstveniki se še naprej trudijo, da bi v evangelijih našli dokaze za Jezusovo božanstvo, dejstvo namreč, da se je on zavedal, da je bil Božji Sin. In tu je eden od najbolj prepričljivih dokazov, in to prav zato, ker je posreden, ne pa umeščen tja, da bi nekaj dokazoval. V zahtevah, ki jih postavlja človeku, se Jezus obnaša, kot se lahko obnaša samo Bog. Od njih zahteva natančno tisto, kar je v stari zavezi zahteval Bog od Hebrejcev: da ga ljubijo nad vsemi drugimi stvarmi (prim. 5 Mz 6,5).

Zelo zgrešeno bi bilo misliti, da ta ljubezen do Kristusa vstopa v konkurenco z različnimi človeškimi ljubeznimi: do staršev, do sozakonca, do otrok ter do bratov in sester. Kristus ni »tekmec v ljubezni« do nikogar in ni na nikogar ljubosumen. Glavna junakinja Claudelovega dela Satenasti čeveljček, ki je goreča kristjanka in tudi noro zaljubljena v Rodriga, sama pri sebi vzklikne in kar ne more verjeti: »Je torej dovoljena ta ljubezen med ustvarjenimi stvarmi? Ali Bog res ni ljubosumen?« In njen angel varuh ji odgovori: »Kako bi bil lahko ljubosumen na to, kar je on sam ustvaril?« (III. dejanje, 8 prizor).

Ljubezen do Kristusa ne izključuje drugih ljubezni, ampak jih ureja. On je namreč tisti, v katerem vsaka pristna ljubezen najde svoj temelj in svojo oporo ter potrebno milost, da bi jo lahko živeli do zadnjih globin. To je smisel »milosti stanu«, ki jo zakrament zakona podeli krščanskima zakoncema. Ta jima zagotavlja, da ju bo v njuni medsebojni ljubezni podpirala in vodila tista ljubezen, ki jo je imel Kristus do svoje neveste Cerkve.

Kristus nikogar ne slepi in tudi nikogar ne razočara; zahteva vse, ker hoče vse dati; pravzaprav je vse dal. Marsikdo bi se lahko vprašal: toda kakšno pravico ima ta človek, ki je živel pred dva tisoč leti v nekem temačnem kotu zemlje, da od vseh zahteva to absolutno ljubezen? Odgovor, ne da bi ga šli iskat ne vem kam daleč nazaj, najdemo v njegovem zemeljskem življenju, ki ga poznamo iz zgodovine: on je prvi, ki je za človeka dal vse. »Vzljubil nas je in je daroval sam sebe za nas« (Ef 5,2). Pred stoletji je nekega dne v velikem tednu mlada, lepa in premožna žena iz Foligna, ki je pred kratkim ovdovela, v neki cerkvi – danes je to mestna stolnica – premišljevala Odrešenikovo trpljenje in nenadoma začutila kakor močan odmev v svoji glavi tele besede: »Nisem te ljubil za šalo!«. Planila je v jok, kajti nenadoma se je zavedala, da njena ljubezen do Jezusa do tedaj ni bila več kot »šala« v primerjavi z ljubeznijo, s katero jo je ljubil Kristus. Ta laikinja, ki v začetku ni imela nikakršne izobrazbe, je postala ena največjih mistikinj v vsej krščanski zgodovini. Gre za bl. Angelo iz Foligna.

V današnjem evangeliju nas Jezus spomni, kaj je preizkusni kamen in znamenje resnične ljubezni do njega: »Vzeti nase svoj križ«. Vzeti svoj križ ne pomeni iskati trpljenje. Tudi Jezus si ni šel sam iskat svojega križa; v pokorščini Očetovi volji je vzel nase tisto trpljenje, ki so mu ga ljudje naložili na ramena in ga s svojo pokorno ljubeznijo spremenil iz orodja kazni v znamenje odrešenja in slave. Jezus ni prišel, da bi pomnožil človeške križe, ampak, da bi jim dal smisel. Upravičeno je bilo rečeno, da »kdor išče Jezusa brez križa, bo našel križ brez Jezusa«, kar pomeni brez moči, da bi ga mogel prenašati. Hoja za Kristusom opominja: »Če radovoljno nosiš križ, te bo on nosil in te bo pripeljal k želenemu cilju, kjer bo konec trpljenja. Če ga boš nosil po sili, boš iz njega naredil breme, ki te bo vedno bolj težilo. Če odvržeš en križ, boš zagotovo našel drugega in verjetno težjega … Vse Jezusovo življenje je bilo križ in mučeništvo; ti pa bi zase zahteval počitek in veselje?« (II,12).

Na tako radikalno ponudbo, kot je ta iz današnjega evangelija, ne moremo odgovoriti drugače, kot da zavzamemo osebno stališče, ki bo ravno tako radikalno. Prav bl. Angela iz Foligna nam pomaga razumeti, za kaj gre. Nekega dne, ko je že zelo napredovala v svetosti in je razmišljala o svoji ljubezni do Boga, se je nenadoma zavedala, da ta še ni popolna in celostna, kot je mislila. Res je, da je ljubila Boga bolj kot vse druge stvari, npr. Božjo tolažbo. V tistem trenutku je ponovno slišala Kristusov glas, ki ji je govoril: »Angela, kaj bi rada?«. In ona, ki je v en sam krik strnila vso moč svoje volje, je vzkliknila: »Hočem Boga!«.

Vsakokrat, ko sem pripovedoval ta dogodek med mojimi pridigami, se je našel kdo, ki ga je kakor strela oplazil ta krik in se je odločil, da ga bo vzel za svojega. Upam, da se bo to zgodilo tudi tokrat.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 283-287. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.