Jer 1,4-5.17-19; 1 Kor 12,31-13,13; Lk 4,21-30

Evangelij današnje nedelje pripoveduje, kako so Jezusa v njegovem rojstnem kraju zavrnili, ko je prvič, odkar je začel javno delovati, prišel mednje. To ga je nagnilo, da je izrekel zelo znani stavek: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju«. Ta dogodek, kakor ga je zapisal evangelist Marko, smo razlagali lansko leto; zato lahko današnje razmišljanje posvetimo drugemu berilu, kjer najdemo tako pomembno sporočilo, da ga ne smemo molče zaobiti.

Gre za slavno hvalnico ljubezni apostola Pavla. Ta hvalnica ljubezni je morda najbolj slavna in vzvišena med vsemi, kar jih je bilo kdaj napisanih. Najbolje je, da kar prisluhnemo nekaterim njenim stavkom in jih v nadaljevanju kratko komentirajmo:

»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi«.

Te besede niso imele vpliva le na strogo verskem področju, ampak so vplivale tudi na širše področje človeške omike. Trditev, da znanost brez ljubezni nič ne koristi, ampak je lahko celo pogubna, je navdihnila Goetheja, da je napisal Fausta. Avtor dela Rože zla, Charles Baudelaire, sklene svoje dolgo pohajkovanje po poteh zla tako, da za svojega vzame Pavlov stavek: »Brez ljubezni nisem nič drugega, kot le zveneče cimbale«.

To prvenstvo ljubezni je morda tista pomenljiva skupna točka med krščansko vero in človeško izkušnjo, ki bi mogla med njima omogočiti bolj ustvarjalen dialog. Vendar bi bilo zelo varljivo, če ne bi takoj osvetlili tudi globoke razlike med načinom dojemanja ljubezni v Svetem pismu in kakor jo najdemo v literaturi. Temeljna razlika je tale: Ljubezen, ki jo opeva Pavel, je predvsem darovanjska ljubezen; tista pa, ki jo opevajo pesniki, pa je skoraj vedno ljubezen, ki išče svoje. Obe težita k sreči: toda ena najde srečo v razdajanju, druga pa v prejemanju.

Še preden se na prizorišču pojavi krščanstvo, so ljubezen že opevali različni pevci. Najbolj slaven med njimi je bil Platon, ki je o njej napisal celo razpravo. Takrat je bila splošna beseda za ljubezen eros (od tod besede erotičen in erotičnosti). Krščanstvo je začutilo, da ta ljubezen iskanja in želje ne zadošča, če bi hoteli izraziti novost Svetopisemskega pojmovanja ljubezni. Zato so povsem zaobšli uporabo tega izraza in ga nadomestili z besedo agape, ki bi jo morali prevajati kot »caritas«, če ta izraz danes ne bi prevzel preveč zoženega pomena (dajati miloščino, dela ljubezni).

Ta beseda je definicija Boga samega: »Bog je ljubezen« (agape) (1 Jn 4,10). Če je torej Bog ljubezen, je jasno, da bistvo ljubezni ne more biti v prejemanju (kaj bi lahko prejel Bog, ki ima vse in od koga bi lahko kaj prejel?), ampak je njeno bistvo v razdajanju, v tem, da postanem dar za drugega. Jezus je rekel:

»Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).

Bog ne pričakuje od nas tako čiste in nesebične ljubezni, kakor je njegova. Mi smo ustvarjenine, ki potrebujemo obogatitev in dopolnitev. (Platon je rekel, da je Eros, ljubezen, sin Penije in Porosa, kar pomeni siromaštva in iskanja). Naša ljubezen bo v večji ali manjši meri vedno vsebovala nek vidik želje, iskanja, prošnje. Med dvema ljubeznima – tisto, ki išče in tisto, ki se razdaja – torej ni stroge ločitve in nasprotja, ampak kvečjemu razvoj, rast. Prva, eros, je za nas izhodiščna točka, druga, caritas, pa je cilj. Med obema je prostorje za vzgojo k ljubezni in rast v njej.

Zmotno je tudi ločevati dve ljubezni (kot so to storili nekateri slikarji, med njimi Tiziano) v sveto in posvetno ljubezen, kajti tudi znotraj svetnega ali laičnega področja se mora dogajati ta rast. Poglejmo najbolj očiten primer zakonske skupnosti. V ljubezni med možem in ženo bo na začetku prevladoval eros, privlačnost, medsebojno hrepenenje, osvajanje drugega. Toda če se ta ljubezen sčasoma ne potrudi za obogatitev z novo razsežnostjo, ki je zastonjskost, sposobnost pozabiti nase zaradi drugega, žrtvovanje, nam je vsem jasno, kako se bo končala.

To, kar govorimo o ljubezni, nam lahko pomaga pojasniti težavo, ki se danes pojavlja ob razpravi glede posvojitve otrok s strani homoseksualnih parov. Tukaj se vzdržujem sleherne sodbe o homoseksualnosti na splošno in se omejujem le na zelo očiten problem. Homoseksualci bi se med drugim morali zavedati, da Cerkev ni njihova sovražnica. Cerkev je že pred časom preverila svojo sodbo in stvari na tem področju skrbno in natančno razlikuje. So pa nekatera druga področja družbe, kjer bi bilo potrebno pomagati, da ne bi bili tako ostri v svojih sodbah. Poznam nekaj homoseksualcev, ki v molitvi, v zakramentu sprave ali pa v zaupanju kakšnemu duhovniku, se pravi v Cerkvi, najdejo največjo človeško in duhovno podporo.

Posvojitev s strani homoseksualnih parov je nesprejemljiva, ker je ta posvojitev izključno v prid tistih, ki posvojijo, ne pa otrok. Gledajo le na lastno potrebo, ne pa na potrebe otroka. Tudi homoseksualne ženske – tako trdijo same – imajo materinski čut, ki ga hočejo zadovoljiti s posvojitvijo otroka. Homoseksualni moški izkušajo potrebo, da bi videli ob sebi odraščati mlado življenje in ga hočejo zadovoljiti s posvojitvijo otroka. Toda kakšna pozornost se pri vsem tem namenja potrebam in čutenju otroka? On bo pač imel dve materi ali dva očeta, namesto očeta in matere, vključno z vsemi psihološkimi težavami in težavami glede istovetnosti, ki jih to prinaša s seboj in se odražajo tako doma, kot zunaj doma. Kako bo ta otrok z vsem tem živel v šoli, ker bo tako drugačen od sošolcev in sošolk?

Posvojitev je tako sprevržena v njenem najglobljem pomenu: nič več ne daje, ampak nekaj išče. Resnična ljubezen, pravi Pavel, »ne išče svojega«. Res je, da tudi v normalnih posvojitvah starši včasih iščejo svojo korist (imeti nekoga, komur nakloniti njuno medsebojno ljubezen, imeti dediča njihovega truda). Toda v tem primeru korist posvojiteljev sovpada s koristjo posvojenca in ji ne nasprotuje. Če bi dali otroka v posvojitev homoseksualnemu zakonu, ko bi ga lahko dali normalnim staršem, mu – objektivno gledano – ne bi koristili, ampak škodili.

Toda kot vedno, tudi tokrat Božjo besedo vzemimo osebno, kaj govori vsakemu od nas. V nadaljevanju hvalnice sv. Pavel našteje značilnosti prave ljubezni. Pravi:

»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane«.

Kakšno ogledalo nam je nastavljeno! Te besede bi nam lahko služile za obnovljeno izpraševanje vesti, če smo vajeni, to občasno storimo. Poskušajmo ponovno prebrati gornji odlomek tako, da po vsaki trditvi dodamo vprašanje: »In jaz?«. Ljubezen je potrpežljiva: in jaz? Ljubezen ne išče svojega: in jaz?

Preden sklenemo, bi rad osvetlil, kako zelo je tudi na kulturnem in družbenem področju sodobno to oznanilo o ljubezni in solidarnosti. Naša družba, ki jo obvladuje tehnika in žeja po znanju, potrebuje srce, da bi človek v njej lahko preživel in ne bi povsem izgubil svojo človeškost ter padel nazaj v »ledeno« dobo.

Eno od sodobnih malikovalstev je malikovanje !IQ« - »inteligenčnega količnika«. Obstajajo posebni testi, s katerimi ga merimo. Toda komu je mar, da bi poskrbel za »srčni količnik«? Ni težko razumeti, zakaj smo tako zaskrbljeni, da bi pomnožili naše vedenje in tako malo, da bi pomnožili našo sposobnost ljubiti: vedenje se samodejno spremeni v moč, ljubezen pa v služenje. Toda še vedno drži, kar pravi apostol ob sklepu svoje hvalnice:

»Ljubezen nikoli ne mine … Poznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo … Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen«.

Naša znanost zastara. Nova odkritja z neverjetno hitrostjo izpodrivajo prejšnja. Na začetku dvajsetega stoletja je eden od univerzitetnih profesorjev svetoval knjižničarju, ki mu je primanjkovalo prostora, naj uniči vse knjige z njegovega področja, ki so izšle pred desetimi leti, ker so bile že povsem zastarele. Tudi danes bi za mnoga področja lahko rekli enako o vsem, kar je bilo objavljeno od takrat do danes. Navaden šolarček ve danes o vesolju več, kot je v svojem času vedel Issac Newton.

To pa ne velja za ljubezen. Ljubezen nikoli ne zastara, ni nikoli presežena. Današnja ljubezen ni bolj kakovostna od včerajšnje ali od tiste v Pavlovem času. To je edina stvar, ki ostane za vedno. »Ob koncu življenja – je slavni izrek sv. Janeza od Križa, ki so ga mnogi svetniki in pesniki vzeli za svojega – bomo sojeni po ljubezni«. Ne dovolimo, da bi nas ta izpit našel povsem nepripravljene.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 181-185. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap