Iz 62,11-12; Tit 3,4-7; Lk 2,15-20

Berila pri t.i. »zorni« maši so še vedno vsa osredotočena na konkreten dogodek Kristusovega rojstva. Ne ponesejo nas v visoko teološko razmišljanje, kot bo to storil Janezov prolog, ki ga beremo pri »dnevni« maši, ampak nam pokažejo v pastirjih in Mariji (to so glavne osebe evangeljskega odlomka), kakšen naj bo naš odgovor in naša drža pred Kristusovimi jaslicami.

Pastirji poosebljajo odgovor vere na oznanilo skrivnosti. Oni pustijo svoje črede, prekinejo svoj počitek, pustijo vse; ob povabilu, ki jim ga je namenil Bog, vse drugo stopi v ozadje:

»Pastirji so govorili drug drugemu: 'Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!' Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku«.

Marija pooseblja globoko kontemplativno držo človeka, ki v molku zre in časti skrivnost:

»Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu«.

Skušajmo sprejeti tiho povabilo, ki nam prihaja od teh vzornikov in se približati skrivnosti po dveh poteh vere in češčenja.

Nekatere skrivnosti lažje dojamemo s pesmijo, kot z besedami in taka skrivnost je prav božič. Nekatere najbolj znane krščanske ljudske božične pesmi nam lahko pomagajo dojeti nekaj skrivnosti tega praznika. Le-te so navdihovale rodove pred nami, razveseljevale so naše otroštvo in za mnoge ostajajo edini namig na verski pomen tega praznika.

Prva pesem, Ti prihajaš od zvezd, je izpod peresa sv. Alfonza Marije Liguorija. Kakšna je podoba božiča v tej najbolj znani italijanski božični pesmi? Kakšno sporočilo nam hoče posredovati? Pesem nam predstavi božič kot praznik ljubezni, ki za nas postane uboga. Kralj nebes se rodi v »ledeno hladni votlini«; Stvarnik sveta »nima ne obleke, ne ognja«. To uboštvo nas gane, ko vemo, da »te je ljubezen naredila ubogega«. S preprostimi, skoraj otroškimi besedami (in vendar jih zapiše cerkveni učitelj!), je izražen isti globok pomen božiča, ki ga apostol Pavel zaobjame v besedah:

»Jezus Kristus je bil bogat, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu« (2 Kor 8,9).

Božič je torej praznik ubogih, toda ne le v materialnem smislu. Danes je neskončno oblik revščine, ki se jih je vredno vsaj enkrat na leto spomniti, da se ne bi vedno zaustavljali pri materialni revščini. Nekateri so reveži zaradi pomanjkanja čustvene naklonjenosti, izobrazbe, so reveži, ker jim je bilo odvzeto tisto, kar jim je bilo na svetu najdražje, od mož zavržene žene in možje, ki so jih zavrgle žene. Stiska tisti, ki niso mogli imeti otrok, tistih, ki so fizično odvisni od drugih. Revščina zaradi pomanjkanja upanja, veselja. In končno najhujša revščina izmed vseh: biti brez Boga.

Ob vseh teh negativnih oblikah revščine pa je tudi lepota uboštva, ki jo evangelij imenuje uboštvo v duhu. To je uboštvo tistih, ki se zavedajo, da nimajo zaslug, s katerimi bi se postavljali pred Bogom in se zato ne naslanjajo ošabno sami nase, se ne čutijo pomembnejši od drugih in so zato bolj odprti, da položijo vse svoje zaupanje v Boga.

Kakšno je torej sporočilo, ki nam prihaja iz omenjene pesmi Ti prihajaš od zvezd? Proti nekaterim oblikam revščine, ki jih občutimo mi sami ali pa drugi, se je potrebno boriti z vsemi močmi, ker so zlo, razčlovečijo in jih Bog nikakor noče, so posledica človeške nepravičnosti; so pa tudi številne oblike revščine, ki niso odvisne od nas. S temi se moramo sprijazniti, ne smemo dopustiti, da bi nas strle, ampak jih moramo dostojanstveno prenašati. Jezus Kristus je izbral uboštvo; v njem je vrednota in upanje. Kdor misli, da ima že vse, je potešen, ne želi in ne pričakuje ničesar, in ker ničesar ne pričakuje, je žalosten in naveličan, kajti najčistejše veselje je tisto, ki izhaja prav iz pričakovanja in upanja.

Pesem Ti prihajaš od zvezd pa nas spominja še na nekaj drugega: da so tudi danes otroci, ki nimajo »plenic in toplega ognjišča«, ki so »premraženi«, bolni ali pa zapuščeni. Oni so današnje Božje Dete. Ob božiču moramo izkazati vsaj nekoliko solidarnosti z revnimi. Čemu bi služile čudovite jaslice, ki smo jih postavili in množica prižganih lučk, kaj pomaga če bi imeli célo zbirko umetniško izdelanih Jezuščkov, v zimskem mrazu pa bi puščali »Dete Jezusa« iz mesa in kosti, ki nas obdaja? Spomnimo se Jezusovega izreka: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Toliko pobud za solidarnost je danes glede tega, morali bi jih še bolje predstaviti in se nanje še bolje odzivati, jih podpirati, da ne bi vedno in povsod razglašali le zla.

Preidimo še k eni božični pesmi, ki je morda po vsem svetu najbolj priljubljena. Gre za zelo znano pesem Sveta noč (Stille Nacht v izvirniku), ki jo je v eni od božičnih noči skomponiral nemški avtor Gruber. Temeljno sporočilo te pesmi ni v mislih, ki jih prinaša (teh skoraj ni), ampak v ozračju, ki ga ustvarja. To je ozračje čudenja, miru, predvsem pa vere. Izvirno besedilo pravi:

»Noč tišine, sveta noč!
Vse molči,
bdi le svet in pobožen par.
Sladko in ljubo Dete,
spi v tem nebeškem miru«.

Ta pesem se mi zdi močno in pomembno sporočilo za božič. Govori o tišini, o umirjenosti in mi imamo življenjsko potrebo po tišini. Morda je to pogoj, da bi ponovno našli vsaj malo resničnega prazničnega ozračja, o katerem smo vedno sanjali. »Človeštvo – je rekel Kierkegaard – je bolno od hrupa«.

Božič bi bil lahko za marsikoga priložnost, da bi ponovno odkril lepoto trenutkov tišine, umirjenosti, pogovora s samim seboj in z ljudmi, iz oči v oči, ne pa vsak s svojim mobilnim telefonom na ušesih. Ko pomislim na božič v mojem otroštvu, se prebudi najlepši spomin na kratko pot sredi noči do naše cerkve, ali pa na prebujanje jutra, ki je vse odeto v sneg in neverjetno blagodejno tišino.

Eno od bogoslužnih besedil, ki je vzeto iz Knjige modrosti (18,14-15), pravi: »Ko je bilo namreč vse zavito v molčečo tišino, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola poletela v sredo pogubi izročene dežele«; sv. Ignacij Antiohijski imenuje Kristusa: »Beseda, ki je izšla iz tišine« (Ad Magnesios 8,2). Tudi danes se Božja beseda spušča tja, kjer najde nekaj malega tišine.

Marija je neprekosljiv vzor te tišine češčenja. Opazna je jasna razlika med njeno držo in držo pastirjev. Pastirji gredo na pot rekoč: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo« in vrnili so se hvaleč Boga in so vsem oznanjali, kar so videli in slišali. Marija molči. Ona »nima besed«. Njena tišina ni preprosto molčanje; je čudenje, osuplost, češčenje, to je »verski molk«, ona je preplavljena z veličino resničnosti.

Najbolj resnična razlaga Marijinega molka so nekatere vzhodne ikone, kjer je predstavljena čelno, negibna, z usmerjenim pogledom, odprtimi očmi, kakor nekdo, ki je videl svari, katerih ni mogoče ponovno ubesediti. Tudi nekatere slavne upodobitve božičnih skrivnosti v zahodni umetnosti (Della Robbia, Lippi) nam Marijo predstavljajo podobno: kleče pred Detetom, v drži čudenja in brezmejnega češčenja. To je vabilo gledalcu, da stori enako. Ena od božičnih pesmi, ki ni nič manj znana od prej omenjenih, Adeste fideles, nenehno ponavlja: »O pridite molimo Jezusa«.

Naj sklenem s čudovito božično legendo, v kateri je povzeto vse sporočilo, ki smo ga zaslutili v obeh božičnih pesmih: uboštvo in molk. Med pastirji, ki so pohiteli v božični noči, da bi počastili Dete, je bil eden tako reven, da ni imel ničesar, kar bi mu lahko podaril in zato ga je bilo zelo sram. Ko so prispelo do votline so pastirji kar tekmovali v poklanjanju svojih darov. Marija kar ni vedela, kako naj vse to sprejme, ker je imela v naročju Dete. Ko je videla pastirčka, ki je bil praznih rok, vzame Dete Jezusa in mu za nekaj trenutkov zaupa. Prazne roke so bile njegova sreča.

To je nekaj najlepšega, kar bi se moglo zgoditi tudi nam. Naj bo ob letošnjem božiču naše srce tako ubogo, tako izpraznjeno in tiho, kakor Marijino; ko nas bo videla takšne, bo lahko tudi nam zaupala svoje Dete. »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo«. Njihov je tudi božič.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 34-38. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.