Iz 52,7-10; Heb 1,1-6; Jn 1,1-18

Od treh maš na božič je tretja t.i. »dnevna maša« namenjena poglobljenemu razmišljanju o tej skrivnosti. Tovrstna naloga je lahko zaupana le Janezu, iz čigar evangelija je vzet mašni evangelij. Luka (evangelij polnočnice in zorne maše) pripoveduje o Jezusovem rojstvu iz Marije, Janez pa spregovori o njegovem rojstvu iz Boga.

To razodetje uvajajo besede drugega berila, vzete iz Pisma Hebrejcem. Kristusov prihod na svet je zaznamoval velik preobrat v odnosih med Bogom in človekom. Bog, ki je dotlej govoril z ljudmi samo po posrednikih – prerokih – nam sedaj govori »osebno«, kajti Sin ni nič drugega, kot »odsev njegove slave in odsvit njegovega bistva«.

Pojdimo naravnost k vrhuncu Janezovega prologa: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami«. Takoj si zastavimo vprašanje, ki nam more pomagati, da bomo prodrli v srce božične skrivnosti: »Zakaj je beseda postala meso? Zakaj je Bog postal človek? V Veroizpovedi je stavek, ki ga na božič izrekamo kleče:

»Ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu
iz Marije Device in postal človek«.

To je bistven in večno veljaven odgovor na naše vprašanje: »Zakaj je beseda meso postala?«. Toda odgovor je potrebno razumeti v njegovi globini. Vprašanje se namreč pojavlja še v drugi obliki: In zakaj je postala človek »zaradi našega zveličanja«? Ali le zato, ker smo grešili in smo potrebovali odrešenje? Nismo prvi, ki si zastavljamo to vprašanje. To je vznemirjalo že davne rodove vernikov in teologov preteklih stoletij in lepo je prav zdaj, ko smo komaj vstopili v tretje tisočletje od učlovečenja, videti pot, ki so jo prehodili in rešitve, do katerih so prišli. To lahko z nekaj malega napora razume tudi preprost vernik in v zameno se mu bodo odprla nova obzorja vere in hvaljenja.

V srednjem veku je prodrla razlaga učlovečenja, ki premakne poudarek od človeka in njegovega greha na Boga in njegovo slavo. Začeli so se spraševati: ali je lahko prihod Kristusa, ki se imenuje »prvorojenec vsega stvarstva« (Kol 1,15), popolnoma odvisen od človekovega greha in je prišel, da naknadno posreduje v stvarstvu? Sv. Anzelm izhaja iz ideje o Božji časti, ki jo je razžalostil greh in mora biti popravljena; izhaja pa tudi iz ideje o Božji »pravičnosti«, ki ji mora biti »zadoščeno«. Napisal je traktat z naslovom Zakaj je Bog postal človek? (Cur Deus homo?), kjer med drugim pravi: »Obnovitev človeške narave ne bi bila mogoča, če človek ne bi Bogu plačal tega, kar mu je bil zaradi greha dolžan. Toda dolg je bil tako velik, da je bilo za njegovo poravnavo potrebno, da bi bil ta človek Bog. Bilo je torej potrebno, da bi Bog sprejel človeka v enost svoje osebe in tako omogočil, da bi bil tisti, ki je moral plačati, pa tega ni zmogel zaradi svoje narave, osebno istoveten z njim, ki je to zmogel.«

Kot odmev nanj, eden od vzhodnih avtorjev takole opiše nastali položaj. V skladu s pravičnostjo bi moral človek prevzeti nase dolg in zmagati, a bil je služabnik tistih, ki bi jih moral premagati v vojni; Bog pa, ki je – nasprotno – mogel zmagati, ni bil nikomur nič dolžan. Prvi je torej moral zmagati nad Satanom, a samo drugi je to lahko storil. Toda glejte čudež Božje modrosti, ki se udejanji v učlovečenju: oba – tisti, ki se je moral boriti in oni, ki je lahko zmagal – sta združena v isti osebi, v Kristusu: Bogu in človeku in od tu vznikne odrešenje (N. Cabasilas).

V tej liniji je frančiškanski teolog Duns Scot naredi odločilen korak, ko učlovečenja bistveno ne povezuje več s človekovim grehom, pač pa je kot prvi razlog zanj prepoznal Božjo slavo. Piše: »Bog najprej ljubi samega sebe; potem s čisto ljubeznijo ljubi samega sebe preko drugih, različnih od sebe; šele potem pa želi biti ljubljen po nekom drugem, ki bi ga lahko ljubil na najvišji način, s tem pa seveda govorimo o ljubezni nekoga, ki je izven njega«. Vzrok učlovečenja je torej, da Bog hoče imeti izven sebe nekoga, ki bi ga ljubil na najvišji in njega vreden način. Ta pa ne more biti drug, kot človek-Bog Jezus Kristus. Kristus bi se učlovečil tudi, če Adam ne bi grešil, kajti on je krona stvarstva, najvišje Božje delo.

Problem, zakaj je Bog postal človek, je kmalu postal predmet ene najbolj razvnetih razprav v zgodovini teologije. Z ene strani so tomisti zagovarjali razlog odrešenja od greha, z druge strani pa so skotisti zagovarjali motiv, ki bi ga lahko poimenovali božja slava. Danes se ne navdušujemo več nad temi starimi razpravami. Toda vprašanje: »Zakaj je Bog postal človek?« je preveč življenjsko, da bi ga lahko mirno zaobšli. Če ne bomo dojeli njegovega globokega smisla, ki edini lahko zares napolni srce s hvaležnostjo in veseljem, bomo vedno ostali pri površnem dojemanju božiča.

Ponovno odkritje pravega Božjega obličja, kot nam ga predstavi Sveto pismo in je aktualno v današnji teologiji, nam skupaj z ostanki določenih potez, ki so podedovane od »boga filozofov«, pomaga odkriti dušo resnice, ki je skrita v slutnji srednjeveških mislecev; hkrati pa nam pomaga, da jo dopolnimo in presežemo. V svojem odgovoru na vprašanje: »Zakaj je Bog postal človek«?, sv. Anzelm izhaja iz načela potešitve Božje pravičnosti. Zdaj je jasno, da smo pred ostankom grške podobe Boga, v kateri Boga izkušajo »kot pravičnost in najvišje načelo povračila«. Pravičnost je bistvo tega Boga, h kateremu se ne moremo obrniti z molitvijo v ožjem pomenu besede. Za Aristotela je Bog zadnji in zadostni pogoj za obstoj kozmičnega reda.

Tudi Sveto pismo pozna načelo »Božje pravičnosti« in pri njej pogosto vztraja. Toda gre za temeljno razliko: Božja pravičnost, predvsem v novi zavezi in pri Pavlu, ne označuje toliko deja, preko katerega Bog ponovno vzpostavi moralni red, ki ga je pokvaril greh, s tem, da kaznuje prestopnika, ampak predvsem dej, po katerem Bog podarja človeku svojo pravičnost in ga opravičuje. Popravek oz. pokora za krivdo ni pogoj za Božje odpuščanje, ampak njegova posledica.

Tudi v Scotovi rešitvi je šibka točka ta, da izhaja iz bolj aristotelskega kot pa svetopisemskega pojmovanja Boga. Scot pravi, da se Bog odloči za učlovečenje Sina, da bi imel nekoga izven sebe, ki bi ga ljubil na popoln način. Za Aristotela in grško filozofijo je najvažnejše, oz. edino mogoče, da je »Bog ljubljen«, kar pa seveda ne drži za Sveto pismo. Za Sveto pismo je najpomembnejše, da Bog »ljubi« in da ljubi prvi (prim. 1 Jn 4,10.19). Dokler v teologiji namesto »Boga, ki ljubi«, prevladuje ideja o Bogu, »ki ga je treba ljubiti«, ni mogoče dati zadovoljivega odgovora na vprašanje, zakaj se je Bog učlovečil. Razodetje Boga ljubezni obrne na glavo vse, kar je svet doslej mislil o božanstvu.

Ta uvodna pojasnila odprejo pot novi rešitvi problema, zakaj učlovečenje. Bog je hotel učlovečenje Sina, ne toliko zato, da bi imel nekoga izven Trojice, ki bi ga ljubil na njega vreden način, kot pa zato, da bi imel izven sebe nekoga, ki ga on lahko ljubi na njega vreden način, t.j. brezmejno; nekoga, ki bi bil sposoben sprejeti brezmejnost njegove ljubezni! Glejte, zato učlovečenje. Ko se na božič v Betlehemu rodi Dete Jezus, ima Bog Oče izven Trojice nekoga, ki ga lahko ljubi na najvišji in neskončen način, ker je Jezus hkrati človek in Bog. A ne le Jezusa, ampak tudi nas obenem z njim. Mi smo vključeni v to ljubezen, ker smo postali udje Kristusovega telesa, »sinovi v Sinu«. Na to nas spominja tudi Janezov prolog: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci«.

Ta odgovor na vprašanje, zakaj učlovečenje, je bil zapisan, da bi pojasnili drugo besedo Svetega pisma, istega evangelista, ki je napisal prolog, a potrebovali smo ves ta čas (in gotovo s tem še nismo izčrpali teme), da bi jo v globini dojeli:

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Da, Kristus je prišel iz nebes »zaradi našega odrešenja«, toda tisto, kar ga je sililo k prihodu z nebes zaradi našega odrešenja, je bila ljubezen, nič drugega kot ljubezen. Bog je ljubezen in vse kar dela, dela iz ljubezni. Božič je najvišja potrditev Božje »filantropije«, kot jo poimenuje Sveto pismo (prim. Tit 3,4), kar dobesedno pomeni: njegova ljubezen do ljudi.

Kakšen mora torej biti naš poslednji odgovor na božič? »Ljubezen se plača z ljubeznijo«: na ljubezen ne moremo odgovoriti drugače, kot da ljubimo tudi mi. V božični pesmi Adeste fideles najdemo globok verz: »Kako ne bi ljubili njega, ki nas je tako ljubil?« (Sic nos amantem quis non redamaret?). Vse polno stvari lahko storimo, da bi bil božič slovesnejši, toda zagotovo nam najbolj resnično in najglobljo stvar predlagajo pravkar omenjene besede. To je božič, h kateremu želi Sveti Duh pripeljati resnične vernike. Iskrena misel zahvale, ganjenost in ljubezni do njega, ki je prišel in prebival med nami, je gotovo najžlahtnejši dar, ki ga lahko naklonimo Detetu Jezusu, najlepši okras njegovih jaslic. In to ni težko; dovolj je vsaj malo premišljevati o njegovi ljubezni do nas, občutiti, kako zelo nas je ljubil. Dante je rekel: ljubezen, »čeprav ni ljubljena, ljubeče odpušča«; kdor se čuti ljubljenega, ne more drugače, kakor ljubiti.

Ljubezen nosi v sebi potrebo, da postane konkretnost. Najbolj preprost in vsesplošen (kadar je čist in nedolžen) je poljub. Bi želeli poljubiti Jezusa, kot to želimo storiti komaj rojenemu otroku? Ne zadovoljimo se s tem, da bi poljubili le njegov mavčni ali porcelanast kipec, podarimo ga Detetu Jezusu iz mesa in kosti. Podarimo ga revežu, trpečemu človeku in dali ga bomo njemu! Poljub v tem smislu bo konkretna pomoč, pa tudi dobra beseda, spodbuda, obisk, nasmeh, ali pa tudi dobesedno poljub. To so najlepše luči, ki jih lahko prižgemo v naših jaslicah.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 39-44. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.